Dvajset tisoč milj pod morjem

Ogrodje alkimističnega igrišča Alchemical Playgrounds sestavljata brata Lasič. Bolj znani Marko je kot bobnar in tolkalec sodeloval v skupini Avtomobili ter v nadžanrskih zasedbah Trus!, The Puzzled in Brdonč Trans Trio. Dokončal je petletno šolanje pri Zlatku Kaučiču ter se nato dodatno izobraževal pri Reggieju Workmanu, Evanu Parkerju in Giovaniju Maierju. Dejaven je v Kombu Zlatka Kaučiča, Orkestru brez meja / Orchestra senza confini, v zasedbi Electric Violet oziroma Elastic Man ter v drugih impro formacijah. Med nosilcema projekta poteka delitev dela, saj je Marko zadolžen za organizacijo in logistiko, Samo, ki že dolga leta živi na Švedskem, kjer opravlja znanstvenoraziskovalno delo na področju fizike, pa skrbi za idejno ter tehnično plat. Med Samovim dopustovanjem v domači Vrtojbi sta brata povabila Aleša Valentinčiča Brdona, Mima Cogliandra, Flavia Brumata, Andreja Frančeškina, Jureta Boršiča, Matjaža Bajca, Petra Kastrina ter člane družine Razinger, da v studiu z nizkoproračunsko snemalno opremo posnamejo džemanje različnih glasbenih tvorb. V nadaljnjem procesu so glasbeniki posneto gradivo analizirali, sortirali, kritizirali, izločili odpadni material, uporabnega pa poslali na Švedsko, kjer ga je Samo v prostem času obdelal, poimenoval ter poskrbel za vizualno podobo, izdelke pa nato naložil na medmrežje. Sam proces je unikaten, saj ne gre za stalen sestav glasbenikov, temveč za iskanje optimalnih kombinacij glasbenikov in inštrumentov. Rezultat je širok spekter glasbenih zvrsti – od jazza, bluesa, rocka v opoziciji in fusiona do filmske glasbe, najdemo celo sledi spogledovanja s hip-hopom. Albumi in skladbe so poimenovani v angleškem, slovenskem ter italijanskem jeziku, saj Vrtojba leži na samem mejnem prehodu in predstavlja vrata v Italijo. Skladbe na albumih so bodisi kratke zgolj nekaj minut, dolžina nekaterih drugih pa znaša tudi več kot dvajset minut. Temelj raziskovalnega projekta Alchemical Playgrouds je svobodna improvizacija in eksperimentalni pristop k ustvarjanju. V tem laboratoriju glasbeniki skozi alkimističen (arabsko: umetnost preoblikovanja) proces na razgibanem igrišču sooblikujejo glasbeno pripoved, ki jo lahko skupaj s slikovitimi vizualnimi podobami sami interpretiramo, saj je namen projekta, da poslušalcu podaja zgodbe.

Zadnji album, izdan lansko leto, nosi naslov Surreal. Na njem poleg bratov sodeluje tudi izjemno uigran tandem italijanskih pihalcev: sedemdesetletni Flavio Brumat, ki ga je Zlatko Kaučič označil za pionirja improvizirane glasbe na prostoru obeh strani zahodne meje, ter njegov učenec Mimo Cogliandro. Z izjemo Sama Lasiča vsi trije glasbeniki sodelujejo v Zlatkovem Orkestru brez meja. Že po nekajminutnem poslušanju prve kompozicije If we meet again ter pogledu na vizualno podobo albuma s črno-belo fotografijo lesketajočega se morskega obzorja je jasno, da se zgodba, ki nam jo avtorji skozi glasbo podajajo, dogaja globoko pod morsko gladino. Ob informacijah, kot so surrealizem, Švedska, alkimija, morje ..., ter zaradi glasbe, ki vzbuja tesnobne občutke, sem podoživel nikoli pojasnjeno nadrealno zgodbo o neznanem plovilu oziroma podmornici, ki je pod vodo stockholmskega arhipelaga potrebovala pomoč, medtem ko jo je mrzlično iskala švedska vojska. Mimo in Flavio s pihali (saksofon in klarinet) ter piščaljo ponazarjata dialoge mornarjev, ujetih v tesnem prostoru globoko pod morjem. Ti včasih tiho čebljajo, spet drugič se vehementno prerekajo. Marko s hibridnim setom tolkal, v katerega je vključen otroški boben ter zvončki in drugi objekti, spremlja dialoge mojstrov na pihalih. Na trenutke se vzpostavi skupinsko muziciranje in dialog med vsemi akterji. Veliko vlogo v tej elektro-akustični glasbi ima alchilator. Gre za v več verzijah prirejen oscilator, ki ga je Samo po projektu Alchemical playgrouds preimenoval v alchilator. Elektronska naprava zveni organsko in zbuja občutek mračne atmosfere v utesnjenem prostoru. Ključna in najbolj reprezentativna skladba albuma je vsekakor Stomping chicken, kjer improvizacija v največji meri izbruhne v subtilen free jazz. V nekaterih skladbah, predvsem na relaciji med tišino in hrupom, zaznamo tudi elemente sodobne resne glasbe. V zadnjih dveh komadih, ki nosita naslov Wire up in Wire wrap, Samo v roke prime tudi kitaro, alchilator utihne, kar pomeni, da je elektronika v podmornici odpovedala, usoda mornarjev je negotova, tempo glasbe se umiri, kisika primanjkuje, saksofon žalostno ječi ... Ali se je novodobnemu nautilusu uspelo rešiti in izpluti na površje, tega ne izvemo.

Album Surreal s svojimi skladbami kljub vsej razgibanosti deluje celostno. Tudi če so skladbe ustvarjene po principu absolutne improvizacije in eksperimenta, vsebujejo rep in glavo. Kljub epskim dolžinam večine komadov je glasba intenzivna, kreativnost ohranja tako v mirnih kot tudi v silovitih sekvencah. Čutimo, da so glasbeniki, ki jih druži ljubezen do skupnega improviziranja, album ustvarili z veliko mero predanosti.

Izdani albumi AP-ja omogočajo poslušalcu, ki ima prost dostop do njih, vpogled v napredek in razvoj projekta, ki zaenkrat svoj zenit dosega ravno v albumu Surreal. Čeprav se je na domačih tleh podoben proces že udejanjal, skupina Salamandra Salamandra je, denimo, prakticirala podoben ustvarjalni proces, ga imamo vseeno lahko, glede na količino izdanega materiala ter zaradi mnogo različnih formacij, ki se vzpostavljajo znotraj projekta, za unikum na domači glasni sceni. Vsekakor se v njem opazi sledi trdega dela Zlatka Kaučiča, ki ga je ta skozi pedagoški proces dolga leta prenašal na svoje varovance. Čeprav projekt temelji na zvoku, avtorji želijo, da se dopolni tudi z vizualnimi, multimedijskimi, plesnimi in drugimi izraznimi oblikami. Do sedaj se je projekt osredotočal predvsem na studijske dogodke, saj zaradi odsotnosti idejnega vodje živa izvedba zaenkrat ni mogoča. Če pa se bodo v prihodnosti člani uspeli preizkusiti tudi v javnem izvajanju, bo to vsekakor osvežitev za domačo impro sceno.

Zgodba AP-ja se ne konča v globinah morij in oceanov. Z albumom We Astronats se seli dva tisoč svetlobnih let od doma, v širna prostranstva vsemirja. Album je izšel na prestopni dan letošnjega leta. Kot zanimivost velja omeniti, da je za vizualno podobo albuma poskrbela dvanajstletna deklica s Švedske, ki je izdelala strip na temo življenja v vesolju. V bližnji prihodnosti se projektu AP-ja obeta prva fizična publikacija, na kateri poleg bratov Lasič in Mima Cogliandra sodeluje še violončelist Giovanni Maier. Slednji bo ploščo z naslovom Time is Here izdal pri svoji založbi Palomar Records.