Dve šoli, ena ideja

Ne zgodi se prav pogosto, da bi kak album izšel ob pravem času in (celo) na pravem mestu. Tak je bil prvi vtis podpisanega, ko je v ponedeljek odprl droben paket s cedejem Orkestra brez meja ali Senza Confini, se pravi, še preden je plošček sploh romal v njemu namenjeno režo na gramofonu. Drugi vtis se je med prvim poslušanjem porodil v uvodnem razmisleku pri sestavljanju besedila, ko sem iskal naslov, ki bi ga pripisal ob izvajalca, kakor velevajo »pravila.« Naslova ni (bilo) oziroma naslov je orkester sam. Pravzaprav ga ne potrebuje, saj praznina včasih pove veliko več kot morje besed. V trenutkih namreč, ko so fizične meje že davno izginile, je bilo vsestransko sožitje somestja (Nove) Gorice omadeževano s parado neofašistov in brezmejniki so po bivanjski plati in po gesti sami morda skromen, a po širini še kako odmeven (pomemben!) odgovor na posiljene in od nekod zagotovo narekovane družbene anomalije in provokacije. Dve šoli, ena ideja, to je tisto, kar navdušuje po organizacijski (kljubovalni) plati, dve vodji orkestra in konsenz o kolektivni igri pa po izvedbeni plati.

Sum na nekaj takega pade že v trenutku, ko uzremo sestavo orkestra. Tega sicer ne morem trditi za izbrano furlansko ekipo s strani vodje Giovannija Maierja, saj mi imena ne zvenijo znano, lahko pa za njihove kolege s te strani Soče. Zlatko Kaučič je namreč selekcioniral naš doprinos z izkušenimi pobi, ki so svoje že dokazali na sceni tako v polju svobodne glasbe kot malce bolj urejenih okoljih. Hessejevska predzgodba Ceneta Resnika je pri tem izvzeta. Prav v tem je moč slišati tudi edino »pomanjkljivost« projekta, saj za odtenek preveč stavi na kolektiv, namesto da bi pustil posameznikom, da se razživijo, se odklopijo v svojo smer in se potem vrnejo v skupinski špil. Po tej formi delujejo skoraj tradicionalno (to sicer ni mišljeno slabšalno), namesto da bi na trenutke orkester prilagodili sebi, ga prisilili, da sledi njihovih egoističnim potrebam in ekspresivnim izpadom. Verjeti je (na živem špilu, ki ga je na svoje aparature zabeležil Iztok Zupan, nisem bil prisoten), da je bila takšna želja obeh usmerjevalcev orkestra, ki sta stavila na kolektivno igro, kar kaže po orkestrski logiki tudi pričakovati. Na ta način jima je vseeno uspelo doseči pomemben cilj – enotnost, in to velja tako za človeški kot umetniški univerzum. V zastavljeni enotnosti sta Maier in Kaučič povezala vse člene v kompaktno in dinamično enoto, ki je ni strah zvočenj, hitrih preskokov, vokalnih vzorčenj ter notranjega pretoka informacij, naj bo v smeri crescenda ali decrescenda, ki so z relativno varne razdalje izbrano glasbeno sekvenco postavile v zaključeni (miselni) kontekst kompozicije. Govorimo o dokaj jasni viziji in domišljeni izvedbi orkestra, kjer se stili posameznikov konstantno prepletajo, kar se znotraj poplave zvitih oziroma predrznih podrobnosti skupinske improvizacije pretvarja v čisto umetnost. Ne moremo sicer trditi, da gre za »novo« premikanje meja – Zlatko nas je pač dodobra razvadil – prej gre za novo ali dodatno interpretacijo v polju že osvojenega. Tudi tega ni nikoli preveč.

Na brezmejnem albumu sobivata dve svobodni kompoziciji, ki ju druži to, da se vsem prisotnim glasba v vsakem trenutku dogaja, kar je še toliko bolj pomembno v trenutkih, ko je takšen odnos v širšem kontekstu deficitaren. Vprašanje je seveda, koliko ciljne publike bo pričujoči album dosegel, o radijski minutaži raje niti ne pomislimo; a vseeno to ne zmanjša poudarka, da orkester žene strast do igranja, do iskanja in raziskovanja malih trenutkov, ki so v sodobni glasbi še kako pomembni. Pri tem bi izpostavil predvsem (drugo) skladbo, Magari c'e, ki s konstantno napetostjo in predano aktivnostjo orkestra tvori eno bolj domiselnih svobodnih »partitur« domače, pardon, po novem kulturnem štetju tuje produkcije v zadnjem času. Skratka, album, ki služi vsem svojim namenom.

Post scriptum: Bilo bi nepošteno, če na koncu ne bi poimensko omenili brezmejnikov, ki so zagrešili omenjeni projekt. V zgornjih odstavkih nisem nikogar posebej izpostavljal, saj sem želel ostati pri naravi enotnosti projekta. Usmerjevalca: Zlatko Kaučič in Giovanni Maier, flavta: Paolo Pascolo, trobenta: Gabriele Cancelli, vokal: Elisa Ulian, altovski saksofon: Gianfranco Agresti, linija tenorskih saksofonov: Flavio Brumat, Boštjan Simon, Cene Resnik, basovski klarinet: Mimo Cogliandro, orgle Farfisa in Korg: Giorgio Pacorig, elektronika: Andrea Gulli, električna kitara: Vitja Balžalorsky, čelo: Mariano Bulligan, kontrabasi: Jošt Drašler, Carlo Franceschinis, Constanzo Tortorelli, bobni: Marko Lasič in Vid Drašler. Medtem ko nekateri znova postavljajo meje in zidove, jih omenjeni rušijo oziroma brišejo, tako v obliki črt na zemljevidu kot v glavah.