Eklektična enovitost mladega skladatelja

Eden zadnjih koncertov pred ponovnim zaprtjem kulturnih dogodkov se je odvil 11. oktobra v sklopu Ipavčevih kulturnih dnevov. Še preden je napočil tako imenovani drugi val, sem se odpravila v kulturno pomenljiv kraj Šentjur na šesti koncert Musica academica ter v cerkvi sv. Jurija v živo zaužila avtorsko glasbo nadobudnega mladega skladatelja Matica Romiha. Skladateljevi glasbi so se posvetili šentjurski akademski glasbeniki. Dogodek je zaznamovala slavnostna nota, saj je koncert beležil zaključek študija mladega skladatelja, ki je magistriral v razredu izr. prof. Vita Žuraja. 

Prva skladba na sporedu, Bubbles (Mehurčki), je naznanila vpliv modernističnega izročila. Kompleksno zasnovani glasbeni material organsko izrašča iz nekaj motivičnih drobcev. Glasbeni vzgibi zaživijo v pointilistična vrenja in kipenja trobente in harmonike. Prepletanje dveh partov se dogaja v bliskoviti hitrosti, a sta oba glasbenika izrisala tudi prefinjene nianse in poudarke, manipulacije tonskih barv, efektov in razširjenih tehnik s topotanjem in tleskanjem vred. Ambiciozno partituro sta Urban Kolar in Andraž Frece zaigrala s presunljivo lahkoto in vznesenostjo. Do neslutenih izkušenj fuzije muzikalnosti in tehnične dovršenosti je segla igra ekspresivne globine klarinetistke Špele Šrgan. Njena izjemna ekspresivna globina se je z izpiljenim, bogatim tonom svobodno prelivala skozi višine in nižine hitrih pasaž in prevračanj skladbe Transcendence. V skladbi je v ospredje postavila spoj virtuoznega in poduhovljenega. S klavirsko kompozicijo La mort du Temps se je skladatelj tipaje podal v več različnih stilnih smeri. Iz impresionistično zamaknjene fluidnosti izraščajo ritmično opredeljeni, bučni vzorci tonalnih harmonskih kontur. Dva povsem različna glasbena stila se izmenjujeta, prekinjata, a hkrati njune drugačnosti logično zaokroži in zaobjame klasični pojem strukture. Določeni materiali variirajo, se ponavljajo in ob koncu vračajo v teksturo z začetka. Zaznamo strukturo loka. Skladba je zazvenela v suvereni in tehnično gibki izvedbi pianistke Klare Hrovat. V nadaljevanju se je skladateljeva kompozicijska veščost še podrobneje opredelila v solistični skladbi Elements za harmoniko. Z razširjenimi tehnikami in jasno izdelanim strukturnim sistemom skladba predstavi elemente, kot so voda, zrak, eter in zemlja. Prepoznamo simbolne zvočne elemente, ritmiko, melodične drobce, akcentuirano pulziranje, ki so podani, razviti in med seboj povezani ter sestavljeni v uravnoteženo strukturo z glavo, trupom in repom, kar zrcali semantično zrelost dela. Igra akordeonista Andraža Freceta je bila enovita in zlahka jo je pripeljal do vratolomnih hitrosti. Romihova glasba kaže, da skladatelj obvlada raznolike kompozicijske tehnike. Program, razdeljen na prvi, modernistični inštrumentalni del ter drugi, tradicionalno zborovski del, je ponazoril njegov stilno širok ter žanrsko raznolik razpon. Zaznamo kompozicijske prijeme, ki izhajajo iz klasicizma, romantike, glasbene moderne in vse do modernizma, poleg teh pa še odmev popularnejših žanrov, vendar je Romihova glasbena govorica tako temeljito strukturirana, da je povsem enovita.

S skladbama Tvoja roža in Bele gazi je sledil prehod v spevnejšo glasbeno estetiko tradicionalnega samospeva in v bolj tonalni del programa, v katerem se je skladatelj nostalgično obračal k skladateljskim koreninam.

Po prvih izpetih frazah, ob katerih se je zdelo, da se pevkin glas še nekoliko ogreva, smo ob nastopu sopranistke Marinke Golob doživeli več lebdečih višin ter gibkejših obratov po registrih njenega glasu. Nekaj nestabilnih nastavkov je bilo zaznati ob skokih, v melizmih pa smo uživali v pridihu koloraturnega. V nadaljevanju se je koncert posvetil zborovskim skladbam in cerkvenemu repertoarju, v katerih je skladatelj predstavil svojo veščino skladanja za raznolike zborovske zasedbe. Moški pevski zbor Planina je izvedel melanholično skladbo Planini in fantazijsko Luna, v kateri je Romih vključil tudi kompleksnejše harmonije. Mešani pevski zbor Zarja Šentvid pri Planini je izvedel Slovensko mašo, v kateri je Romih izkoristil zborovske barve. Skladatelj intimno obvladuje vodenje zborovskih linij ter pomenljivo veže pomen besedila z melodiko in harmonijo. Slovenskemu ljudskemu pevskemu izročilu se je poklonil s predelavo pesmi Nocoj pa, oh, nocoj. Koncert je zaključila izpiljena izvedba skladbe Jesenska roža. APZ Maribor je z vživeto mimiko in natančno ter inspirirano gestiko odvodila Tadeja Vulc. 

Romihova glasba kaže, da skladatelj obvlada raznolike kompozicijske tehnike. Program, razdeljen na prvi, modernistični inštrumentalni del ter drugi, tradicionalno zborovski del, je ponazoril njegov stilno širok ter žanrsko raznolik razpon. Zaznamo kompozicijske prijeme, ki izhajajo iz klasicizma, romantike, glasbene moderne in vse do modernizma, poleg teh pa še odmev popularnejših žanrov, vendar je Romihova glasbena govorica tako temeljito strukturirana, da je povsem enovita.