Eksperiment kot premik k poslušanju

Tretja v seriji kompilacijskih zgoščenk, ki jo je leta 2011 kot projekt Slovenskega glasbenoinformacijskega centra vpeljala dvojna izdaja Jazz Slovenia, že na ravni zastavka povzroča nekaj preglavic. Če sta se namreč prvi dve izdaji serije lahko naslonili na neko žanrsko identiteto (ne glede na zagate, ki jih utegne predstavljati sam pojem žanra tako v etnu kot v jazzu), pa imamo tokrat opraviti z zbirko, ki jo zaznamuje le mnoštvo glasbenih pristopov, postopkov in estetik. Naslov sam po sebi zagate ne rešuje, vendar pomeni dobro izhodišče za odpiranje nekaterih vprašanj. In morda je ravno to, se pravi odprtost pristopov in odpiranje vprašanj, tisto, kar daje izboru neki smisel.

Zagato na ravni poimenovanja pojasni obsežni uvodni tekst Luke Zagoričnika, ki termin »eksperiment« ohlapno izjasnjuje skozi distinkcijo od »tradicije evropskega modernizma in avantgarde prejšnjega stoletja v klasični glasbi«. Dokler se gibljemo na ravni termina, je v takšnem opisu treba razbrati neko pozicijo urednika izbora. Zakaj namreč te distinkcije ni, v skladu z razširjenim kulturnim diskurzom s konca prejšnjega stoletja, enostavno poimenoval »postmoderna«?

John Cage se je v spisu Experimental music dotaknil termina po dveh poteh. Medtem ko je eksperimentalno po njegovem opisu pomenilo podreditev glasbe moderni kompoziciji kot nekakšni predpripravi, pa to pejorativno oznako sam zavrne s svojim razvpitim premikom k zvoku. Ta premik bi lahko prepoznali v slavni krilatici »dokler obstajajo zvoki, se nam ni treba bati za prihodnost glasbe«. V tem pa bi vsaj na površini lahko prepoznali vstop v postmodernizem: na ravni zvoka gre »vse skozi«. Vendar je poudarek Cagea v spisu drugje, saj sam sprejema termin »eksperimentalna glasba« skozi neki na videz bolj neznatni premik – premik od komponiranja k poslušanju. Kakorkoli že to interpretiramo, se nam s tem odpre dovolj široko polje, na katerem spoznamo, da termin »eksperimentalno« ni tako bistvena oznaka in da tega polja ne določa zares, vsaj ne na ravni poenotujočega koncepta. Se nam torej po poslušanju kompilacije Eksperiment Slovenia izbor zazdi upravičen?

Najprej postavimo kompilacijo ob neko drugo, nič manj pomembno lansko izdajo, dvojno kompilacijo prosto improvizirane glasbe Neposlušno, ki je na tukajšnjem izboru zastopana z odlomkom dvojca s Samom Kutinom in Markom Jeničem. Pri obeh kompilacijah gre namreč predvsem za prerez obstoječih praks, ki vstopajo v različna poslušalska okolja skozi medsebojna srečevanja in poslušanja, pri tem pa jih bolj kot vpetosti v posamične tradicije družijo prekinitve in intervencije vanjo. Omenjeni esej Luke Zagoričnika tako izhaja iz ohlapne razvrstitve na kompilaciji zbranih avtorjev in avtoric v štiri take prelome, med katerimi je svobodna ali prosta improvizacija le eden izmed njih. Poleg tega ob tem ugotovimo, da različni avtorji in avtorice prečijo več tovrstnih prelomov, kar potrdi tudi sam prisluh izboru.

Pri poslušanju kompilacije slovenske eksperimentalne glasbe je opazen dovolj koherenten lok, ki kljub izredno različnim ozadjem predstavljenih glasbenikov in glasbenic vseeno tvori celovito ploščo in ne le arhivske zbirke. Vseeno pa je njena vrednost tudi v zastopanosti, in tu je izbor dosleden s svojim zasledovanjem predvsem aktivnih, ne nujno najmlajših ustvarjalcev in ustvarjalk v različnih scenah, ki praviloma niso vpete v galerijski ali akademski prostor niti tedaj, ko iz njega nedvomno izhajajo. Tako je na kompilaciji zastopana večina sodobne glasbene dejavnosti, ki jo na lokalnem nivoju srečujemo v številnih delavniških ali drobnih festivalskih dogodkih, ki jih druži preizpraševanje mej umetnosti – v kontekstu glasbe, zvoka, institucije ali žanra.

V področje proste improvizacije, ki je v točno določenem kontekstu predstavljena na že omenjeni kompilaciji Neposlušno, Eksperiment poseže nekoliko dlje. Med lokalnimi glasbeniki je v tem polju s svojo vztrajnostjo pri dejavnem razširjanju praks neidiomatske improvizacije pomemben predvsem Tomaž Grom, in sicer kot glasbenik ter organizator festivalov in delavnic. Vendar pregled poseže tudi po bolj strukturiranih zasedbah, kakršna je na primer tolkalski dvojec Jakaundkiki, ne obide pa niti bolj samosvojega raziskovalca neidiomatske igre na robu tišine, Marka Karlovčca.

Poleg močno prisotne improvizacijske dejavnosti onkraj jazza se kompilacija zazre še v razvejane dejavnosti glasbe v spregi z drugimi umetniškimi ali institucionalnimi okolji. Tako kljub določeni tradiciji elektroakustične kompozicije pri nas med mlajšimi imeni zaradi svoje odprtosti, ki presega zgolj kontekste evropske konkretne glasbe, izstopa na primer Bojana Šaljič Podešva, ki je na kompilaciji zastopana v sodelovanju s še enim pomembnim interpretom sodobnih glasbenih tokov, harmonikarjem Luko Juhartom. Med vselej pogumnimi in pri nas žal skoraj nemogočimi poizkusi bolj institucionalnega oblikovanja na področju zvočne umetnosti bi lahko izpostavili Miho Ciglarja, ki lahko svoj protipol najde v, na primer, Vanilla Riot, zasedbi, ki prihaja iz bolj podtalnih glasbenih tokov in se nahaja na presečišču več različnih glasbenih izrazov, ali v Ireni Tomažin, ki izhaja iz performativnih umetnosti in s projektom iT dosega svojevrstno vokalno subverzijo tudi z uporabo bolj spevnih elementov.

Za razliko od dveh predhodnic v seriji kompilacij, ki sta pokrili področje jazza in etna, je Eksperiment Slovenia izšel kot enojna zgoščenka. Razlog za to lahko najdemo v majhnosti »scene«, razen tega izbor nima ambicije, da bi podal bogato zgodovinsko perspektivo, ki pa jo vendarle ustrezno podaja spremljajoči esej o slovenski eksperimentalni glasbi. V smeri predstavitve tako kompilacija, ki je prvič izšla za publikacijo His Voice Češkega glasbenoinformacijskega centra, zadosti potrebam tako v zvoku kot v besedi. A če si je izbor na kompilaciji zadal nalogo predstaviti prerez nekega aktualnega momenta (iz že omenjene pozicije, ki zavrne možnost »postmodernega« razumevanja materiala), bi obsežnejša, dvojna izdaja vsekakor lahko sledila tej nalogi, ne da bi po nepotrebnem napihovala aktualnost tovrstnih glasbenih praks.