Elektronska krogotoka

Tadej Markelj se je v več kot dvajsetih letih delovanja izkazal s projekti, ki so enkratno zaznamovali slovensko glasbeno sceno. Pod alter egom DJ Dado je bil eden izmed pionirjev electro didžejanja, nato je pod imenom Dado Sheik vstopil v vlogo pevca Srečne mladine, vedno znova mladostniško energičnih stilskih znanstvenikov. V živi zasedbi Magnifica je hiphopersko poetskost predajal kot scratcher in slovenskemu raperskemu podtalju svoj dolg odslužil še kot Mr. Tado ter z ustvarjanjem v zasedbah Ironik Tronik in Šlagwerk. A pri slednjem in kronološko zadnjem projektu (2017–2019), pljuvaško angažiranem dadaizmu, se je opazilo, da za Markljevo starošolsko verzijo radikalnosti ni prostora pod soncem, ki je takrat favoriziralo svežo trapersko sodobnost. Producent je z drznim minimalizmom izbrusil žlahtni kamen zvočnega dizajna, h kateremu se je nagibal že prej. Izpostavljanje posamičnih elementov je fenomenalno potencirano do ravni, kjer možgani, zdresirani na elektronsko glasbo, začnejo sami kalkulirati, kako bi se lahko komad razvil, v tej točki pa jih preseneti realnost.

Kar se tiče inovativnosti in prepoznavnosti je vrhunec ustvarjalčeve kariere zagotovo v preteklosti. Vendar za ta lik, ki ga dvajsetletno delovanje v kulturi ni odvrnilo od nje, njegovi kreativno bližnji vedo, da je ustvarjalno vedno v teku. Zato ni presenetljivo, da je Markelj po mnogih letih znanih alter egov leta 2020 pod psevdonimom Dadaeast debitiral pri založbi Annunaki Records dolgoletnega kolega DJ Psiha in nato svojo diskografsko malho primaknil še k Beton Records. Da zmaga na bingu domačih elektronsko–beatovskih založniških starešin, Marklju manjka le še izdaja pri rx:tx, saj je decembra 2022 v Dadaeastov nabor dodal Kamizdat, kjer so založili Baby Heracles. Besede plošča za to delo umetnik nima rad, vendar morda nima prav.

Po prvih, glede na zgodovino ustvarjalca pričakovano samplersko bogatih EP-jih Baby Heracles metodo ustvarjanja postavlja na stran in se fokusira na estetiko. Producent je z drznim minimalizmom izbrusil žlahtni kamen zvočnega dizajna, h kateremu se je nagibal že prej. Izpostavljanje posamičnih elementov je fenomenalno potencirano do ravni, kjer možgani, zdresirani na elektronsko glasbo, začnejo sami kalkulirati, kako bi se lahko komad razvil, v tej točki pa jih preseneti realnost. Skladba Dvoživc, na primer, atmosferično izhodišče ritemsko prelije v acid, razni previjajoči zvoki pa dvig tempa zamaskirajo, kar rezultira v živahni begavosti. V izraženih stilih zasije tudi neprekinjenost umetnikove kariere, saj lahko ob karizmatični implementaciji hiphopa, triphopa, electra in breakbeata le sanjamo, kakšno dobro robo plošč je ustvarjalec uspel nabrati v par desetletjih. Nujno je tudi omeniti, da bodo didžejski souporabniki ploščarn v Baby Heracles prepoznali potencialno zbirko DJ orodij, še posebno tisti, ki preferirajo disonanco in se najdejo v diskografijah založb, kot sta Hausu Mountain Records in rx:tx, in sicer v naboru iz prvega dela prejšnjega desetletja.

Ustvarjalčevega imena ni navdihnila dadaistična umetnost konceptualiziranja nesmislov, temveč njegov otrok, ki je očeta klical dada. Ob tematski prizemljenosti je izdelek kljub temu najpogumnejše delo Marklja, ki si je Heraklesa za naslov in podobo izbral ravno zaradi te lastnosti. V otroškosti je imel ta v primerjavi z mogočnostjo odraslosti le hrabrost. Umetnikova poosebitev je tako samozavestno prečenje različnih čustvenih in stilskih atmosfer ter sekanje maksimalističnega gordijskega vozla kompleksnosti, da se izpili asketski užitek. 

Leto in pol je minilo od prve izdaje dvidevat (Jera Topolovec), s katero je ustvarjalka postala edina aktualna slovenska predstavnica electra. Album 068/078-1, ki si ga deli z Nullo, je januarja 2022 nasledil plošček Idle Infection pri založbi Honest Work Recordings, decembra lani pa je luč sveta pri založbi Kamizdat ugledal EP Pulse Defusion. S tako diskografsko bero za seboj umetnica dokončno upokojuje opisa, kot sta mlada ustvarjalka in sveža generacija. Kot didžejka se je ustalila v ljubljanskem elektronskem krogotoku, kot producentka pa fiksirala izraz v sodobnem Detroitu. Na klubski sceni ima zagotovljeno pozicijo tudi kot producentka, povezana s Festivalom MENT in klubom K4, vendar v mislih ob njenem imenu že slišimo tiktakanje ure. 

Večno hipermladostna klubska kultura ima problem s starizmom. Čas aktivnega udejstvovanja neke generacije omejuje ideja nekompatibilnosti med odraslostjo in clubbingom. Glasba se levi tako hitro kot gosenice v metulje, zato določen stil poseduje krhkost slednjih, Jera Topolovec pa je s Pulse Defusion dosegla mrtvo točko ustvarjalnega momentuma. Astrodinamični electro plesnega cilja in znanstvenofantastične ezoteričnosti je produkcijsko specializiran. Domačnost v žanru prinaša spremembo od nekdaj grobih lo-fi tekstur do skrite ostrine. Frekvence se utekočinijo v kontinuirano brenčanje, in bolj ko smo povlečeni v trans ustvarjenega drona, bolj v oddaljeni kontemplaciji opažamo temeljno ponavljanje.

Z majhnimi razlikami plošček temelji na istem naboru zvokov kot pretekla dela. Pogoju za ohranjanje avtorske linije je tako zadoščeno, vendar se ob zakoreninjenjem skladanju in znanih vzdušnih krajinah zacementira občutek enoličnosti. Tri leta ustvarjanja, ki jih ima dvidevat za seboj, ni veliko. Vendar Jera Topolovec dela muziko, kakršno sama želi vrteti, pri tem pa se zatakne v plejlistanje, v ustvarjanje preveč zaprte sorodnosti. Še vedno pa se najdejo presežki, posebno komad Circuit X, ki je nespodobno slastna divjačina, medtem ko se bodo preostale skladbe brez izstopanja vklopile v sete, za katere so narejeno, vsaj sodeč po strukturi. 

dvidevat je v Sloveniji electro samotarka. Scensko je usahnilo še edino, pred tremi leti aktualno povezovanje s serialko Elektroliza, novih projektov s tega žanrskega področja pa ni na vidiku. Manko kolektivne raznolikosti je morda tudi razlog za razvojno mirovanje umetnice. Brez pravšnjega ogledala se ne more oddaljiti od svojih običajnih čustev in misli, na kar se navezuje s konceptom defuzije, uporabljenim v naslovu. Ustvarjalkino bodoče delovanje lahko gre v katerokoli smer, ravno zato pa je prihodnost tako intrigantna. Pa vendar je glede na tri podobne stvaritve bolj realna misel, da pri njej že obstajajo pravila in da se od njih verjetno ne bo preveč odmaknila.