En masten obalni pozdrav!

Domača založba On Parole Productions zares ne počiva. Pod njenim okriljem se nam predstavlja obalni trio Omega Sun s ploščo Opium for the masses. In kaj lahko danes na mase deluje tako kot omenjeno pomirjevalo? Znana parafraza o vplivu religije ima v 21. stoletju lahko nov, razširjeni pomen. A naj vas število pesmi na albumu ne zavede, saj je tokrat govor o stoner rocku, kjer čas poteka malce drugače.

Nekdanji kvartet se je lani zaprl v novogoriški Ostudio 6 in s producentom Žanom Brešanom – Cigotom ustvaril izdelek v angleškem jeziku. Z menjavami na bas kitari se je bend dokončno ustalil kot funkcionalni trojček z željo po preigravanju »mastnih rifov, zavitih v dim«. In ta dim se od tedaj razlega zelo počasi, če seveda govorimo o ritmu. Žanrsko značilni kitarski prijemi v slogu Kyuss in podobnih veljakov iz devetdesetih let so postavljeni v ospredje, da bi pripovedovali glavno zgodbo. Posledično tako vokaliziranje kljub solidni in izčiščeni liričnosti, tako oblikovno kot vsebinsko, v skupno glasbeno sliko ne posega prevečkrat, pač pa ravno v pravem obsegu. To daje občutek nevsiljivega muziciranja, kakor tudi sporadično soliranje in kitarski efekti na drugi strani. Vloga bas kitare, ki jo igra pevec Igor Kukanja, je v muziki benda Omega Sun spremljevalne narave, ki hkrati daje poudarke. In to deluje. Vsekakor je Opium for the masses narejen za živo nastopanje, čeprav posneti in sproducirani zvok nikakor ne zaostaja. Njegova enovitost ni spolirana, zato ne deluje sterilno, temveč prej zamazano, široko, globoko, masivno, kar naj bi tudi bile značilnosti vse bolj popularnega retro žanra. Tako je: vinilka je dosegljiva že od februarja letos!

Čeprav se zadnje čase zdi, da stoner in doom postajata vse bolj popularna podžanra kitarske glasbene scene, pa te etikete ni moč prilepiti na obalni trio, ki se glasbeno izraža precej širše. Za osnovo seveda jemlje preverjeno rockovsko podstavo, a jo, če nič drugega, predrugačeno servira v svoji sicer že slišani obliki.

Najkrajša pesem je Despising what you see, ki se po minutnem kitarskem uvodu razvije v udarno in počasno igranje, naslednja, Down on your knees, I'm coming, pa je kakor religija, ki pričakuje svojega vernika na kolenih, medtem ko nas atmosferični del v nadaljevanju že lahko zasvoji. Že pri naslednji skladbi, šestminutni Burn Away, imamo občutek, da se bo sedaj vse vleklo v neskončnost, a bend svojo glasbeno dinamiko uspešno razgiba s kitarskimi in ritmičnimi vložki na starorokerski način v izvedbi Sebastiana Vrbnjaka, kar daje izdelku svojevrsten podpis. Najdaljša, skoraj sedemminutna skladba Kneel je med bolj vokalnimi: »Hey, little girl … Don't kneel like your father did ... Kneel to faith ... Kill like your father did …«, z močno osebno noto v vsebini, ki se lahko aplicira na domače okolje, pa se album prevesi v drugo polovico.

No time to stay nam predstavi še en zvočni svet zasedbe Omega Sun. Z močnim kitarskim prijemom in pravim tempom zopet udari izčiščeni vokal. Naprej nas vabijo tudi efekti na kitari v rokah Arisa Demirovića in stopnjujoči se hrup iz drugega dela pesmi; neverjetno, kaj lahko potegne iz zvoka glasbeni trio. Konec pesmi se nato ustavi tam, kjer se je začel, krožno, z ubijalskim stonerskim prijemom. V predzadnji pesmi Masquerade je vokal Kukanje še najbolj osrediščen: »With everything consuming your inside / There's no much left for me …« V njem se lirski subjekt dotika modernega hiper konzumerskega sveta in opozarja na družbeno maškarado, ki se je ne želi udeležiti: »I've had enough of you, babe and your masquerade ...« Zadnja pesem nekako združuje vse elemente, ki jih lahko slišimo pri Omega Sun: dobre, res mastne prijeme, kotalečo se ritmiko, ki nikakor ni dolgočasna, prepričljive glasbene aranžmaje, ne preveč naprezajočo se melodičnost vokala ter dobre solistične dele v spajajočem muziciranju. Zadnja skladba Diego me je tako mentalno skoraj prestavila na koncert. Vsekakor je prvenec zasedbe Omega Sun glasbeno gradivo, ki ga velja podpirati in spremljati še naprej.

Čeprav se zadnje čase zdi, da stoner in doom postajata vse bolj popularna podžanra kitarske glasbene scene, pa te etikete ni moč prilepiti na obalni trio, ki se glasbeno izraža precej širše. Za osnovo seveda jemlje preverjeno rockovsko podstavo, a jo, če nič drugega, predrugačeno servira v svoji sicer že slišani obliki. Da pa Omega Sun misli resno, je očitno tudi iz »naredi-si-sam« etike: slikoviti ovitek za album Opium for the Masses je namreč izdelek samega benda, platnica pa Vrbnjaka. Obala ne prizanaša nikomur! In prav je tako.