11.04.2018
Enako isti
Ker je Plameni v raju (prva) plošča po razprodanih Stožicah, nima Big Foot Mama ničesar več izgubiti. Lahko počne, kar hoče. Nič novega, ampak ravno v tem je finta.

Big Foot Mama
Plameni v raju
NIKA Records
2018
Nimamo kaj izgubit, tukaj je raj na zemlji. V sloganu osmega albuma Big Foot Mame, izpisanem na koncu priložene knjižice, bolj kot naslov plošče izstopa njegov prvi del. Ker je Plameni v raju (prva) plošča po razprodanih Stožicah, nima Big Foot Mama ničesar več izgubiti. Lahko počne, kar hoče, osvobojena vseh tistih namišljeno nujnih sprememb, ki naj bi dokazovale, da je »triakordni rock« večdimenzionalen. Vse to je Big Foot Mama že dala skozi. Bolj kot to, da je v raju, zdaj sporoča, da so v njem (še) plameni. Pa čeprav v tem času še papež namiguje, da pekla morda ni več. Ampak Big Foot Mama se ne bo spremenila.
Edino, česar ob uvodnem poslušanju album Plameni v raju nima, so hiti. Sanja se ti ne je neke vrste tranzicijski komad, s katerim je Big Foot Mama vedno znova enako stara ali stara vedno na novo. V bistvu pa to, kar je vedno bila.
Čeprav je sfingovska plošča z repom in glavo, saj se takoj zasliši Grego Skočirja v uvodnih Plamenih, konča pa z vzhodnjaško Zlatimi stolpi Indeina, pri čemer so refreni še vedno izpisani z velikimi tiskani črkami, se program in bistvo razkrijeta v pesmi Normalen. »Rad bi bil normalen / da zlil bi se z večino / razmišljal kot ostali / v vodi videl vino«, to je morda tipičen bigfootmamovski refren, vendar je kitica tista, ki prizna, da so fantje zdaj možje in predvsem očetje, ki bi radi »normalno gledali na rojstne dneve in poroke in na razvajene otroke«.
Kot se razkrije že v Jezni na ves svet, zdaj ne gre za Mojco, Lejlo, ta malo, nimfomanko, ki bi se adolescentno upirale vsemu, najbolj pa staršem. Ne, zdaj je konkurenca sicer še vedno doma, vendar v kosilu, neopranem krompirju, v tem, da ne slišiš »a si kej lačen?« in »kako je b'lo«. Mojce in Lejle so odrasle. Zdaj pokasiraš samo »juho maš na mizi, v hladilniku meso«. Če je Slab spomin tožil zaradi toplega piva in mrzle hrane, se zdaj tudi ob pozabljenem limitu in nekontroli spomin ne razgubi. Zato pa toliko bolj nastopi sporočilo. Moralni maček. In v tem je album Plameni v raju sporočilna plošča, Jezna na ves svet pa nadaljevanje pesmi Začari me, ki je postala Garbage (Hip hop med nogami), in ta se postaral kot Jezna na ves svet.
Če je uvodna pesem Plameni morda rifovsko presenetljivo šibka, je zato Temna sila povratek k bistvu in osnovam. Ko Skočir čez dvojno kitarsko dozo leti s »Prihaja, prihaja, / pred mano širi krila«, se zgodi skoraj repriza pesmi Krila (1997), pri čemer bend delno kopira samega sebe, kar je lahko nevarno na osmi plošči, ampak obenem zazveni zrelo. Big Foot Mama končno in naposled tudi na plošči, ne samo v živo, zveni kot vse od skupin The Cult do Partibrejkers in kar jih je še vmes. A čeprav se zdi, da sta bila Pomlad na Važno da zadane ter post brit-pop iskanje na Tretji dimenziji in Dobi norih zadnji ekskurz, če izvzamemo občasno akustiko, je November nastal v času, ko sta odšla Scott Weiland in Chris Cornell. Čeprav Skočir nima ne njunega registra ne ambivalentne barve, je tekstno, kitarsko in bendovsko to poklon skladbam tipa Plush (Stone Temple Pilots) in Black Hole Sun (Soundgarden). Big Foot Mama nikoli ni bil grunge bend, zato bi bilo nespretno, če bi se to šel zdaj z debelo dvajsetletno zamudo.
Pozna se, kaj se zgodi, če ploščo še vedno snemaš (tudi) stran od vseh možnih motečih faktorjev, ki so pri letih, v katerih je ljubljanska peterka, seveda drugačni. Vrag v njej in Raj na zemlji sta skladbi, ki skupaj na plošči usekata tako, da bi si podoben aranžma zaslužili tudi na koncertih. Kajti za to gre: Big Foot Mama ima oziroma je vedno imela komade, ki se jih da do drugega refrena že mrmrati. Pri čemer se izdatno pozna, da se je Zoran Čalić že zdavnaj dokončno zasidral v osnovo skupine, pridružil kitaram Daniela Gregoriča, s katerim sta zdaj to, čemur Skočir na nastopih pravi ritem/solo, solo/ritem kitara. Ni razlik. Big Foot Mama ima kitarski dvojec ob trdni ritem sekciji, pri čemer Alen Steržaj uživa v svojih avtorskih rifih, ki jih Jože Habula končno spet markantno akcentira. Poklon komadov tipa Moja tamala ali Sam' prjatla je v Nekaj je na njej in Sijaj, kjer peterka naredi vse, da bi stari feni zapeli nov refren, prilagojen EMŠU: »Stalno tek na dolge proge / letanje od vrat do vrat / in vsak dan ista zgodba / najprej delat pol pa spat.«
Edino, česar ob uvodnem poslušanju album Plameni v raju nima, so hiti. Sanja se ti ne je neke vrste tranzicijski komad, s katerim je Big Foot Mama vedno znova enako stara ali stara vedno na novo. V bistvu pa to, kar je vedno bila. Morda ravno zato pride do zavoja v pesmi Pot do sonca, kjer najde skupina taborniški občutek, nazadnje izpet v Matr je mr'z. Zlati stolpi Indeina je svojevrsten Tomorrow Never Knows (The Beatles), ki ga je skupina očitno želela pogoltniti in skaditi v želji po kreativnem izletu.
Ključno za plato Plameni v raju je tako prav njena diskografska umeščenost. Ravno zato, ker ni za vsako ceno iskala radijskih hitov, kot se lepo pokaže v štrleči Sanja se ti ne, je to album, kakršen je želel biti Izhod (2012), ker je Važno da zadane (2007) po trpko raskavem 5ingu (2004) osmislil retro rock osnovo, s katero sta se poigravala Doba norih (2001) in še pred tem Tretja dimenzija (1999). Plameni v raju zato deluje kot tretji album, ki ni prišel po debitantskih Novih pravilih (1995) in po Kaj se dogaja (1997). Nič novega. Ampak ravno v tem je finta.