Fejk orkester – pravo doživetje

Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica je v četrtek, 14. novembra, gostila skupino Fake Orchestra. Ta vsestranska in delno spremenljiva (pogosto mednarodna, a prevladujoče slovenska) zasedba deluje od leta 1997 in nastopa širom Evrope in čez lužo. Zato ne preseneča, da v svoji glasbi, katere osnova je jazz, združuje najrazličnejše stile in vplive iz ljudskih izročil z vseh koncev sveta, kar je nenazadnje ena najbolj prepoznavnih in privlačnejših značilnosti Fake Orchestra. Tokrat je bend nastopil v tej zasedbi: pevki Ana Vipotnik in Lara Grbić, Boštjan Gombač kot vokalist in pihalec, Igor Leonardi na električni in Miha Koren na bas kitari, Lovro Bone na tolkalih ter Lazaro Zumete na tolkalih, violini in kot vokalist. Fake orchestra nas je popeljal na spontano in sproščeno glasbeno potovanje, na katerem smo obiskali vsaj pol sveta. V toplih, intimno občutenih interpretacijah so domače zvenele tudi neznane melodije, domači so se zdeli tudi neznani kraji. Izjemno prijeten (a žal preveč ojačan) dogodek začuda ni privabil večjega števila poslušalcev, velika dvorana novogoriškega Kulturnega doma je bila le do polovice polna.

Koncert so začeli z lastno priredbo srednjeveške balade o kralju Matjažu, iz tega jazz valčka pa nemudoma preskočili naravnost v latinskoameriške ritme. Skladbe, ki izvirajo iz najrazličnejših okolij in tradicij, so dosledno odeli v jazz-rock priredbe in jih začinili z zdravo dozo folklornih motivov. Te je najizraziteje prispeval Boštjan Gombač, ki je v svojih nepogrešljivih solih posegal tako po klarinetu kot po kljunasti flavti. Ana Vipotnik je očarala z lahkotnim, toplim glasom in nevsiljivimi, a predirljivimi interpretacijami. Z veliko temnejšim glasom in izrazitim, počasi valujočim vibratom je presenetila gostja večera, mlada pevka Lara Grbić, ki se je kot solistka predstavila v dveh izraziteje balkanskih komadih. K njuni pretresljivosti je pripomogel violinski solo Lazara Zumeteja.

Sledila je ena najlepših sevdalink, Žute dunje iz Stambola, ki so jo glasbeniki predstavili kot očarljiv duet pevk, v katerem sta se njuna kontrastna glasova in glasbena značaja skladno zlila v izrazno celoto. Po tem nas je presenetil skok v Afriko, takoj za tem pa še na Kubo, ki jo je z nežnim, močno izraznim vokalom pričaral Lazaro Zumete na kongih, s svojimi solo vložki in komentarji pa ga je pospremil Igor Leonardi na kitari. Po spontano šaljivem pogovoru je večina članov zasedbe zapustila oder, ostala sta le Gombač in Leonardi in izvedla Somewhere over the rainbow. Gombač jo je poimenoval »LGBT himno« ter zaigral na nenavadno hibridno glasbilo, mehanizem teremina, skrit v telesu babuške! Potem je v roke vzel okarino in ob kitari zaigral znano neapeljsko tarantello. Za tem so vkorakali svetniki (When the saints go marching in), Gombač je z glasom in kornetom posnemal legendarnega Louisa Armstronga ter v neworleanškem stilu nadaljeval improvizacijo. Medtem se je izvajalcem na odru ponovno priključil preostanek benda, komad pa se je prelil v Mack the Knife in pravcati Gombačev stand-up z enkratnim glasbenim humorjem in glasbenimi triki, ki bi jih bilo težko posnemati in škoda zamuditi. Spored se je nadaljeval veselo s komadom 365 is my number nigerijskega glasbenika Kinga Sunnyja Adéja, v katerem sta se bendu ponovno pridružili pevki. Priljubljeni jazz standard Fly me to the moon so predstavili v učinkoviti reggae priredbi, koncert pa je v veselem duhu sklenil dodatek, slovenska ljudska pesem v latino-jazz preobleki.

Fake orchestra nas je popeljal na spontano in sproščeno glasbeno potovanje, na katerem smo obiskali vsaj pol sveta. V toplih, intimno občutenih interpretacijah so domače zvenele tudi neznane melodije, domači so se zdeli tudi neznani kraji. Izjemno prijeten (a žal preveč ojačan) dogodek začuda ni privabil večjega števila poslušalcev, velika dvorana novogoriškega Kulturnega doma je bila le do polovice polna. So pa zato prisotni toliko bolj pokazali svoje navdušenje ter vsak komad nagradili z glasnim aplavzom in nasmehi. Morda bi dogodek še bolj zaživel kje na odprtem, a vendar je tudi tak, kakšen je bil, s posebnim šarmom in toplino obarval in ogrel hladni jesenski večer.