Festivalsko življenje in publika

Petra Cvelbar je fotografinja, ki je nora na dobro glasbo, še posebej tisto, ki premakne. V službo se hodi igrat s črkami in barvami, ko oblikuje žensko revijo Cosmopolitan. Večino prostega časa pa namenja raziskovanju glasbenega sveta, ki ji hvaležno vrača energijo in ji pomaga živeti.

Ravnokar sem prispela iz Saalfeldna, majhnega kraja v Avstriji, kjer je potekal jazz festival (33. po vrsti). Od četrtka do nedelje so bila naša ušesa polna najrazličnejših zvokov in prijetnih druženj. Pravzaprav sem še malce »zadeta« od vsega, kar se je dogajalo, in kar težko se je vrniti v vsakdanji svet in jutri ob zvoku budilke odkorakati v službo.

Ukvarjanje z glasbeno fotografijo prinese s seboj nekaj potepanja po svetu, sploh če je želja po preizkušanju novih okolij in spoznavanju ljudi zelo močna. To relativizira naše ustaljene vzorce razmišljanja in delovanja. Takšni odklopi pravzaprav prevetrijo um in dajo telesu nov zagon. Seveda še nisem odkrila veliko svetovnih glasbenih prizorišč, a sem vseeno pokukala v nekaj držav okrog nas in tudi čez lužo. Najbolj sveži vtisi so s festivala v Saalfeldnu, kjer že več let zapored opažam nabito polno dvorano ljudi. V Skopju, Lizboni, New Yorku in Benetkah sledim podobnemu fenomenu: dvorane so polne ljudi. Tega za Ljubljano, ki jo poznam najbolje od vseh krajev v Sloveniji, ne morem reči. Že nekaj časa me muči vprašanje, zakaj je tako, saj so glasbene skupine, ki nastopajo pri nas, pogosto podobne, če ne celo iste kot v naštetih krajih.

Saalfelden je morda posebej dober primer; festival namreč poteka v majhnem kraju, skorajda vasici, obdani s hribi, kjer prebivalci tako rekoč ne govorijo drugega kot lastni jezik. Koncerti potekajo drug za drugim od pol enih popoldne do dveh ponoči. Navadno se zvrsti vsaj sedem koncertov v enem dnevu, v soboto, ki je bila v tem pogledu rekordna, jih je bilo celo deset. Koncerti so na več lokacijah (klub, glavni oder, mestni oder in koncerti v hribih), ljudje pa jih pridno obiskujejo drugega za drugim, pri čemer imajo med posameznimi koncerti le po pol ure odmora. Te dni, ko je potekal festival, je še izdatno deževalo, vendar to ljudi vseeno ni odvrnilo od pridnega obiskovanja koncertov. Nasprotno, malce so potarnali nad vremenom in se hkrati veselili imen, ki so jih pozneje občudovali na odru. Pri nas je slika velikokrat taka, da kljub odličnim glasbenikom, ki jih organizatorji uspejo pripeljati, dvorane napolnijo kvečjemu do polovice.

Ker sem imela na festivalu dostop do številnih organizatorjev festivalov, sem svoja opažanja delila z njimi in malce poizvedovala, zakaj je po njihovem tako. Prvi odgovor, na katerega sem naletela, je bil, da se publika stara, da ni podmladka. In res je. Med publiko v Saalfeldnu so prevladovali starejši obrazi, ljudje nad štiridesetim letom. Sama se sicer lahko prištevam med podmladek, čeprav tudi nisem več najmlajša. In potem tuhtam dalje ... Tudi pri nas publika ni ravno najmlajša, in če dobro pomislim, od svojih sovrstnikov velikokrat slišim, da se jim po službi ne ljubi znova oditi ven, saj so preprosto preutrujeni, da jih družinsko življenje in služba popolnoma okupirata in jim zato zmanjkuje časa za razvedrilo. Razumem, toda kaj je z mladimi? Tistimi, ki še študirajo. So tudi oni preutrujeni? Ali pa so morda prisotni apatičnost, nezanimanje in predsodki o tistem, česar ne poznajo?

In raziskujem in sprašujem naprej, toda konkretnega odgovora ne dobim, dokler ne pade izjava, da je obisk koncertov zelo različen od festivala do festivala.

Seveda, festivali so različni. Tako po programu nastopajočih kot po dvoranah, kjer potekajo, ljudeh, ki jih organizirajo, in publiki, ki jih obiskuje. Ogromno dejavnikov vpliva na to, da je določen festival takšen, kakršen je. Spet razmišljam naprej ... Kaj je tisto, kar mene pritegne, da se udeležim določenega festivala? Zagotovo je na prvem mestu program, glasbenik ali skupina, ki jo želim slišati v živo. Ampak če se ne počutim dobro, potem se tja prav gotovo ne vrnem več. In spet razmišljam, kam se najraje vračam ... Zagotovo tja, ker so me dobro sprejeli, kjer je bilo prijetno vzdušje; in tega ne ustvarjajo samo glasbeniki na odru, temveč tudi organizator. Tako se mi zgodba počasi sestavlja. Razlogi za neobiskovanje se uravnoteženo skrivajo na obeh straneh, tako pri publiki kot pri organizatorju, saj ta pola skupaj ustvarjata »dušo« festivala. Srčnost ljudi, ki organizirajo festivale, je po mojem mnenju nedvomno na prvem mestu, še posebej v današnjem času recesije. Ljudje smo ob vse večjih skrbeh zaradi preživetja vedno bolj previdni, kam »naložimo« svoj denar; hkrati pa bolj kot kdajkoli potrebujemo tudi duševno hrano. In to glasba je.

Morda se bo slišalo malo čudaško, ampak res verjamem v pozitivno razmišljanje. Zdi se mi, da ga v Sloveniji nekoliko primanjkuje, na vseh ravneh, ne samo v glasbi. Tako radi zapademo v tarnanje nad stvarmi, ki nam niso najbolj všeč, da prevečkrat pozabimo na to, da se da marsikaj spremeniti. S sebe je treba prenesti pozornost tudi na svet okoli sebe. Pomembne so majhne stvari, malenkosti, kajti te gradijo večje in nato še večje stvari. Verjamem torej, da trenutno stanje, ko so festivali ali koncerti slabše obiskani kot pred leti, še ne pomeni, da tega trenda ni več mogoče obrniti. Da se! A je treba za to kaj storiti.