Glasba učiteljev in profesorjev na gankih Akademije za glasbo

Zadnji dve desetletji se krajina sodobne slovenske komponirane in improvizirane glasbe hitro spreminja in, kar je še pomembnejše, ves čas posodablja in raste. Ob tem ni mogoče prezreti največjih in najmočnejših drobcev v tem raznobarvnem mozaiku: poleg dvajsetletnega dela Festivala Slowind je to gotovo kompozicijski oddelek Akademije za glasbo, zadnje spremembe v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev, rast in »profesionalizacija« alternativne scene od Španskih borcev (Zavod Sploh) do Metelkove (Defonija), dejavnosti Zavoda CONA, Inštituta .abeceda in še bi lahko naštevali. Institucionalni premiki so svoje rezultate najprej pokazali v uspehih kompozicijske prakse, v pravi eksploziji uspehov slovenskih skladateljev na mednarodnem prizorišču. V zadnjem času se sadovi vse bolj jasno kažejo tudi v poustvarjalni praksi: mladi glasbeniki izvajajo sodobno glasbo vse bolj samoumevno, številni so člani uglednih specializiranih ansamblov v tujini. V tem pogledu igra zadnjih nekaj let izredno pomembno vlogo Studio za sodobno glasbo Akademije za glasbo. Dosežke in način dela Studia je bilo najlažje odčitati ob koncu letošnjega, seveda zelo posebnega študijskega leta, ko so se gojenci Studia predstavili na dveh zaporednih koncertih istega večera. V kakem detajlu je bilo morda slišati kako nelagodje študenta, v kakšni skladbi mladega skladatelja znojne kaplje poti, ki šele vodijo do lastnega izraza, a koncerta kot celota sta prebijala šolsko produkcijo. Iz celote so kot ta trenutek za marsikoga še nedosegljivi ideal izstopile Rojkove skladbe. Toda vse tri, Tangi, Ritem rože in Diapento, so doživele tako doživete, žive, v ritmičnem utripu in plastičnosti tekstur gibljive izvedbe, da so bili študenti, če ne drugače, vsaj v tem pogledu svojemu profesorju povsem kos. Oba koncerta, stisnjena v en topli večer, sta dokazala, da je napredek očiten, mlade energije dovolj, očitno tudi mentorske strasti.

Najprej omenimo, da koncerta nista spominjala na tipično glasbenošolsko produkcijo, ki bi se izčrpavala v nujnem zaporedju obveznega študijskega gradiva. Domišljena sta bila kot smiselno urejena koncerta, vsak s svojo rdečo nitjo, ki nas je ob izbranih temah vodila prek različnih kontrastov, izmiritev in viškov. V obeh primerih sta koncerta potekala brez premorov med skladbami, s čimer se je razpirala enotna atmosfera, zanimivi nenadni preskoki. V atmosferskem pogledu je to privlačna zasnova, ki koncentracijo usmerja na glasbo samo, pa vendar sem mestoma občutil željo, da bi nekatere zares izjemne nastope ali izstopajoče skladbe nagradil s spontanim odzivom, takojšnjo reakcijo. Hkrati bi takšna, sicer moteča ploskanja jasneje v ospredje postavila avtorstvo, ki v primeru zvočne kontinuitete bledi. 

Prvi koncert z naslovom Living Room Music, povzetim po znani skladbi Johna Cagea, je v ospredje postavil ameriško glasbo 20. stoletja, pri čemer so izbrane skladbe razpotegnile širok slogovni lok, napet od samospevov Charlesa Ivesa, še zavezanih pozni romantiki, do sodobnejših del, ki se spogledujejo z minimalizmom (Nico Muhly) ali sodobnejšim povezovanjem digitalnih in večmedijskih vmesnikov (Casey Cangelosi), vmes pa se je našlo dovolj prostora za klasika 20. stoletja, kakršna sta Cage in Elliott Carter. Seveda se je v takšnem preletu tudi kaj izmaknilo; da nismo slišali ameriških »nacionalnih« junakov, kakršen je na primer Aaron Copland, je jasno, saj je glasbeni stavek njegovih del tradicionalen, a zdi se, da bi se študenti morda lahko spopadli s konceptualno še drznejšimi skladbami, posebno tistimi od Cagea in njegovih newyorških sopotnikov (C. Wolff, E. Brown). Sicer je bilo zaporedje smiselno ujeto v izmenjavanje med asketske, prosojne in s tem nostalgično pobarvane zgodnje Melodije Johna Cagea, ki so jih prekinjale nekatere izjemne izvedbe solističnih del (zapomnil sem si klarinetistko Laro Ramšak v Carterjevi skladbi Gra, hornista Blaža Ogriča v Carterjevem delu Rhapsodic Musings in violista Domna Kužnarja s prebujeno izvedbo skladbe Released Jessice Meyer). Drugi del »ameriškega« koncerta je v ospredje postavil vokal, izstopala pa je izjemna zbranost tolkalca Martina Pinterja. Ta je v Bad Touch Casey Cangelosi izvedel pravi sodobni performans, v katerem je svoje telo izrabljal kot performerski poligon za posneto zvočno matrico, kar je zahtevalo precejšnje tolkalske spretnosti. Za zaključek koncerta smo slišali izvedbo Glasbe za dnevno sobo Johna Cagea, ki so jo študenti kompozicije smiselno posodobili – v sodobni dnevni sobi pač ne dominirajo več fotelji, kozarci ali knjige, kot si je to zamišljal Cage, temveč elektronske napravice, zato so študentje zvoke izvabljali iz njih. Veselilo je, da so se zavedali odrske učinkovitosti skladbe in se potrudili tudi v tem pogledu, pri čemer je bila posebno ognjevita izvedba zadnjega stavka, ki je kulminirala v nekakšnem splošnem kriku, ki sem ga prepoznal tudi kot odjek ali odrešitev od letošnje korone.

Drugi koncert z naslovom Nočne blodnje, povzetim po naslovu skladbe mladega skladatelja Jerneja Bedekoviča, je dal glas slovenskim skladateljem, pri čemer je spored našel malodane popolno ravnotežje med deli študentov kompozicije in njihovih že bolj uveljavljenih kolegov. Ta vidik je bil zlasti pomemben zato, ker je večinoma šlo za današnje profesorje (U. Rojko, U. Pompe, M. Bonin, L. Vrhunc, N. Šenk), kar pomeni, da sta se dejavno soočali dve generaciji, tesno sprepleteni prek odnosa učitelj–učenec. Takšno sobivanje pomeni, da premorejo učenci dovolj samozavesti in hkrati učitelji dovolj odprtosti, kar se mi zdita ključna dejavnika za zdrav pedagoški odnos. A seveda je koncert segel onkraj pedagoškosti, in to že zaradi mnogih precej izstopajočih interpretacij. Pianistka Alja Gregorinčič se je z vehemenco vrgla v kromatično nabrekle in ritmično natančne Nočne blodnje Jerneja Bedekoviča, Teodor Cotič in Jan Rantaša sta bila pozorna tako na krhke zvočne detajle kot tudi na nalezljivi ritmični utrip skladbe Momentum Urške Pompe, Blaž Ogrič je ponovno blestel v skladbi Nine Šenk, Andraž Malgaj je v Rojkovih Tangih izstopal s hitrostjo in muzikantsko okretnostjo, še posebno pa je z ubranostjo skupne igre navdušilo osem saksofonistov, ki so izvajali Rojkovo skladbo Diapente. 

V kakem detajlu je bilo morda slišati kako nelagodje študenta, v kakšni skladbi mladega skladatelja znojne kaplje poti, ki šele vodijo do lastnega izraza, a koncerta kot celota sta prebijala šolsko produkcijo. Iz celote so kot ta trenutek za marsikoga še nedosegljivi ideal izstopile Rojkove skladbe. Toda vse tri, Tangi, Ritem rože in Diapento, so doživele tako doživete, žive, v ritmičnem utripu in plastičnosti tekstur gibljive izvedbe, da so bili študenti, če ne drugače, vsaj v tem pogledu svojemu profesorju povsem kos. Oba koncerta, stisnjena v en topli večer, sta dokazala, da je napredek očiten, mlade energije dovolj, očitno tudi mentorske strasti. Ob tem se velja obregniti le ob malenkost, ob prizorišče, odprti atrij Akademije za glasbo. Snovalci sporeda so ga izjemno izkoristili (posamezne glasbene skupne so nastopale na balkonskem stopnišču, razpotegnjenem v dve nadstropji), toda ob opazovanju razmajanih vrat, pokajočih lesenih gankov in neprijetnem smradu iz kanalizacije sem pomislil, v kakšnih pogojih delujejo naše tri umetniške akademije, kako se stiskamo na Filozofski fakulteti, zakaj nimamo NUK-a 2. In potem mi je postalo kristalno jasno, koliko sodobni državi pomeni kreativnost mladih in koliko znanje, ki naj bi nas poneslo med najrazvitejše. Nič.