Glasbene vizije Janeza Matičiča

Skladatelj in pianist Janez Matičič sodi brez dvoma med velike slovenske skladatelje in zna vedno znova presenetiti. Tokratni večer v Slovenski filharmoniji – 3. koncert Pogled nazaj – pogled naprej – nam je prinesel dva vrhunca njegovega opusa, Koncert za klavir in orkester št. 2 ter Polynesio, suito za simfonični orkester, op. 67B, v spremstvu Debussyjevega Preludija k Favnovemu popoldnevu in Couperinovega nagrobnika M. 68a Mauricea Ravela. Družba francoskih impresionistov je Matičiču bližnja; iz pogovora z njim smo izvedeli, da je zanj Debussy prava pot iz romantike, saj je ravno v Preludiju k Favnovemu popoldnevu že nakazal čisto nov razvoj v glasbi, mnogo bolj svež in zanimiv kot romantika. Njegova harmonska struktura je tu popolnoma zabrisana in ga postavi izven romantičnega vzdušja. Ravel pa je zanj zanimiv po strukturalni plati. Couperinov nagrobnik M 68a je namreč orkestrirano klavirsko delo, kakor je to tudi Matičičeva Polinezija. 

Po vzorno odigranem, barvno zaokroženem Debussyjevem delu, ki nam je upravičilo zaupanje v Orkester Slovenske filharmonije, je bil na vrsti Matičičev Koncert za klavir in orkester št. 2. Ekspresivno in lirično delo, polno prefinjenih fines in presenečenj, je v dialogu klavirja z orkestrom zazvenelo v vživeti in prepričljivi mojstrski interpretaciji odlične Nine Prešiček. Koncert je oblikovala v sodelovanju s skladateljem, saj je njegova partitura, kot pravi pianistka, zelo natančna, vendar tako specifična, da je potrebovala posvet z avtorjem, kar je obenem poseben privilegij. Za vzor si je vzela posnetek izvedbe koncerta, na katerem je igral Matičič osebno, saj je hkrati tudi izvrsten pianist. Zanimivo je, da se skladatelj ni nikoli spustil v vode dodekafonije ali serializma, raje se je posvetil elektroakustični glasbi v okviru skupine Groupe des Recherches Musicales v Parizu, kjer se je v nasprotju s tonalnostjo posvetil zvoku, v katerem je raziskoval različne izrazne možnosti. Poglabljanje v elektroakustiko je zanj pomenilo premik tudi na področju inštrumentalne glasbe.

Polynesia, suita za simfonični orkester je nastajala med zimskimi potovanji skladatelja po francoski Polineziji. Delo je povsem druge narave kot Koncert za klavir in orkester št. 2, družita pa ju svežina in lucidnost glasbenih idej. Sprva je nastala klavirska verzija petih od osmih predvidenih stavkov, ob naročilu Slovenske filharmonije pa je avtor dobil idejo, da bi delo orkestriral. Prefinjena raba tolkal in uravnoteženost orkestra sta osupljivi, prav tako izjemna lahkotnost, ki skriva v sebi pravo virtuoznost sodelujočih. Ni kaj dodati, Janez Matičič je mojster in upamo, da se mu bomo lahko še velikokrat poklonili na koncertnih prireditvah.