Glasbeni izvoz–uvoz

Peter Baroš, glasbenik, generalni sekretar SIGIC-a, nekdanji uradnik na Ministrstvu za kulturo ter aktivist na področju glasbe, si že nekaj let prizadeva za vzpostavitev svojstvenega Music Export Officea v Sloveniji – telesa in ustrezne strategije za načrtno promocijo in razvoj podpornih mehanizmov domačega glasbenega ustvarjanja v tujini. SIGIC je že vrsto let intenzivno vpleten v tovrstne dejavnosti, obiskuje mednarodne sejme in festivale (Jazzahead, Womex, Classical NE:XT …), izdaja kompilacije in tiskovine, odpira portale, se vključuje v mednarodna združenja ter sodeluje s številnimi akterji, ki se pri nas ukvarjajo s tovrstnimi iniciativami (STG in MENT Ljubljana, mreža NIMPE, SONICA in z njo povezana festivalska platforma SHAPE …). V zadnjih mesecih se je Baroš udeležil showcase festivalov na Dunaju (Waves Vienna), v Milanu (Linecheck) in Makedoniji (PIN Conference). Z njim smo se pogovarjali o aktualnih iniciativah, novih vidikih že rahlo upehanih sistemov mreženja, mreži showcase festivalov in možnosti učinkovite dejavnosti Music Export Officea ter vzpostavitve take pisarne pri nas.

Na SIGIC-u smo, recimo, že v prejšnjem letu kot nekakšen pilotski eksportni projekt iznašli znamko Music Slovenia in jo kot takšno predstavljali v okviru večine naših mednarodnih projektov. Na mizi nas že čaka povabilo k pridružitvi v mrežo EMEE, ki združuje tako rekoč vse evropske pisarne za glasbeni eksport. To si štejem v čast in potrditev, da delamo v pravo smer. Mreža bo omogočala pridobitev ogromne količine novega znanja, predvsem strateškega, nove kontakte ter boljši dostop do evropskega denarja za mednarodne aktivnosti. Na mednarodni ravni so torej stvari že zastavljene in napeljane. Zdaj nas časa trdo delo doma. 

V zadnjih mesecih si se udeležil dveh ustaljenih festivalov, ki potekata pod okriljem mreže showcase festivalov, dunajskega Waves Vienna in makedonske PIN konference. Prvi nagovarja prostor Srednje Evrope in je na neki način sprožil val sorodnih festivalov v okolici in pri nas, medtem ko mlajša PIN konferenca in festival v Skopju nagovarjata balkansko regijo. Obenem si bil na festivalu in konferenci Linecheck v Milanu, ki spada tudi v mrežo koncertnih producentov NIMPE. Kakšni se ti zdijo njihovi mehanizmi, kje so prednosti in slabosti enih in drugih, in sicer me to zanima predvsem z ozirom na mlade ustvarjalce/ke in skupine ter odpiranje priložnosti zanje?

Gre za tri dokaj različne showcase festivale. Waves Vienna se je v Evropi že dodobra ustalil, zadnja leta se je organizacijsko kakovostno izpopolnil, in to predvsem na račun pridobitve osrednjega prizorišča WUK, ki obiskovalcem omogoča bistveno boljši dostop do posameznih dogodkov v okviru zelo zgoščenega in natrpanega programa. Festival je precej odvisen od sponzorskih sredstev, zaradi tega pogosto vključuje tudi vsebine, ki ciljajo na večji obisk lokalnega občinstva in ne sodijo toliko v koncept showcase festivalov. Linecheck v Milanu sem obiskal prvič. Podobno kot mnogi tovrstni festivali se tudi Linecheck sooča s težavo, da prizorišča, namenjena predstavljanju bendov, niso najbolj primerna. Linecheck je tako potekal v milanskem kompleksu Base, ki je odličen za izvedbo konferenčnega programa ter posameznih sestankov in mreženj, manj pa je primeren za koncerte. Je pa Linecheck na drugi strani vključeval le dve koncertni prizorišči, ki sta delovali izmenično. Na ta način je imel vsak nastopajoči priložnost, da ga slišijo vsi udeleženci festivala. Večinoma je namreč drugače; sočasno je aktivnih tudi po pet ali šest prizorišč, zato je verjetnost, da koncert vsakega benda slišijo »pravi« ljudje, manjša. Tovrstni festivali bende prisilijo, da se za svojo pozornost borijo še zunaj koncertnih dvoran. Da obiskujejo konferenčni program, nagovarjajo posamezne delegate k obisku njihovih koncertov, delijo letake in drugo promocijsko gradivo. Vsekakor dobra šola za bende, predvsem pa dobro vodilo k spoznanju, da bend potrebuje predstavnika oz. zastopnika, ki opravlja to delo. Nagovarja, promovira in se mreži. PIN Conference v Skopju je zopet nova zgodba. Gre za showcase festival in konferenco manjšega formata, ki poteka v precej bolj sproščenem in manj natrpanemu ozračju. Možnosti za sklepanje novih poznanstev in opozarjanje na svoje delo so tukaj bistveno boljše. Je pa res, da je v tem primeru seznam prisotnih delegatov, ki prihajajo iz vrst organizatorjev festivalov, koncertnih organizatorjev in programskih vodij koncertnih prizorišč, tukaj manjši. Delegati po večini prihajajo z balkanskega teritorija. To je slabša novica za bende, ki želijo svoj trg poiskati na širšem evropskem teritoriju, in dobra za tiste, ki se zavedajo, da je balkanska regija skupaj z okolico vendarle spodoben teritorij za konkretne mednarodne podvige. Z ozirom na PIN je treba dodati še to, da je festival v zadnjih letih izkazal izredni vzpon. Makedonija je država, ki je politično kolapsirala. Ureditev kulturne politike je v tem pogledu povsem pobožna želja. Zato so vzeli organizatorji PIN-a zadevo v svoje roke. Premikajo jo počasi, a vztrajno. To ne ostaja neopaženo znotraj drugih evropskih držav, tudi Slovenije, ki PIN s svojo redno in aktivno participacijo podpirajo. Zavedamo se namreč, da se makedonska kulturnopolitična situacija ne tiče le Makedoncev, temveč tudi vseh nas, ki se borimo za bolj zdrav in pretočen evropski kulturni prostor. 

Se ti zdi format showcase festivalov in mrež v Evropi že rahlo upehan oziroma izžet, in če da, kje vidiš nove potenciale v podobnih shemah?

Showcase festival vidim kot tvorbo znotraj glasbene industrije, ki je vsekakor dobrodošla in potrebna. Skoznjo se izvajajo prvi mednarodni koraki bendov in drugih glasbenih profesionalcev, pridobivajo pomembne izkušnje, sklepajo pomembna poznanstva. Marsikdaj je showcase pomemben tudi za že uveljavljenega izvajalca, ki na primer predstavlja novi album ali novi glasbeni projekt. Problem se pojavi takrat, ko udeleženci iz kroga showcase festivalov ne znajo pravočasno izstopiti oziroma ko ne znajo pravilno tempirati in selekcionirati obiskovanja teh festivalov. Merili uspešnosti showcase festivala sta po mojem mnenju dve. Ključno merilo za sam festival je seznam delegatov, ki jih festival uspe privabiti. Če festival obišče veliko število povabljenih koncertnih organizatorjev, agentov, založnikov in vodij festivalov, potem je festival atraktiven za glasbenike, ki želijo na njem nastopiti, in za druge glasbene profesionalce, ki si kotizacijo za udeležbo plačajo sami. Slaba plat teh prizadevanj je, da med povabljenimi delegati pogosto vidimo ene in iste obraze. Tudi zaradi tega je treba posamezne festivale dobro preučiti in se jih udeleževati selektivno. Drugo merilo uspešnosti je za posamezni showcase festival bolj posrednega in evalvacijskega značaja. Uspešen showcase festival je tisti, ki bendom, ki se na njem predstavijo, omogoči, da nato gostujejo še na drugih festivalih in prizoriščih, sklepajo založniške pogodbe, pridobivajo agente za koncerte v tujini in podobno. Še posebno uspešen pa je tisti festival, ki se mu posreči, da se bendi, ki so na njem nastopili, vračajo v isto državo, a da njihove koncerte organizirajo še drugi organizatorji, na drugih prizoriščih in v drugih krajih. V tem primeru je namreč krog sklenjen, saj postane očitno, da od showcase festivala ne profitirajo le nastopajoči bendi, temveč tudi lokalni koncertni organizatorji in prizorišča oziroma domača glasbena scena kot taka.

Če se dotaknem še glasbenih mrež. Mreža showcase festivalov (npr. INES) je sistem, ki združuje posamezne showcase festivale in omogoča mobilnost glasbenikov in delegatov znotraj te mreže. Problem zaciklanosti v mrežo showcase festivalov je tukaj zelo možen. Potencial preboja predstavljajo druge mreže, ki lahko to mrežo prečijo ter glasbenikom ponudijo možnost izhoda. Glasbenih mrež, vsebinskih in sistemskih, je v Evropi ogromno. Z mnogimi kolegi iz tujine me druži prepričanje, da se ne nahajamo več v obdobju, ko je treba ustanavljati nove mreže, pač pa moramo iskati priložnosti za njihovo združevanje in povezovanje. Izjemno pomembno izkušnjo sem odnesel z milanskega Linechecka. Prisostvoval sem sestankom štirih evropskih mrež, ki prepoznavajo to potrebo, vidijo priložnosti komplementarnih sodelovanj in sinergijskih učinkov. Eden ključnih izzivov teh mrež je tudi, da se jim posreči uravnotežiti glasbeni import in eksport. Slovenija, recimo, je mojstrica importa glasbenih vsebin, v eksportu pa niti slučajno ni tako uspešna. To pomeni, da se ne vnovči kapitala tistih, ki se ukvarjajo z glasbenim importom. Ti ljudje imajo številne zveze in poznanstva, preko katerih se da lažje doseči mednarodni glasbeni trg. Vesel sem, da se nekaj vendarle premika v to smer. V sodelovanju s festivalom Sonica, ki je mednarodno močno vpet, smo letos na primer skupaj organizirali konferenčni del, kjer so se domači ustvarjalci lahko konkretneje spoznali s tujimi glasbenimi profesionalci, ki jih je Sonica gostila. Poleg tega me veseli, da se premiki kažejo tudi na področju delegacij na mednarodnih glasbenih sejmih. Že vrsto let se Jazzaheada udeležujemo v družbi ljubljanskega in cerkljanskega jazzovskega festivala, Womexa pa v družbi Druge godbe, Cankarjevega doma in blejskega festivala Okarina. Nadejam se, da bomo tovrstna sodelovanja v prihodnosti še krepili in širili.

Sam se pri nas že nekaj časa trudiš z idejo vzpostavitve nekakšnega Music Export Officea, deloma po vzoru sorodnih organizacij v tujini. Vendar se zdi, da je glavni problem sorodnih organizacij v tem, da redko prodrejo izven sheme showcase festivalov. Kako se je treba po tvoje lotiti tovrstnega modela danes, in to predvsem z ozirom na specifike glasbenega »trga« pri nas?

Showcase festivali so le del aktivnosti pisarn za glasbeni eksport. Termin »eksport« je v mnogih primerih tudi že precej passé. Zamenjuje ga termin »exchange« (izmenjava). Tu ne gre za klasične izmenjave pobratenih, kot jih poznamo, recimo, s področja ljubiteljske kulture in glasbenih šol, pač pa za sistemsko ureditev, ki v istem stavku obravnava tako import kot eksport. Import v tem pogledu ne zadeva le dotoka tuje glasbe v Slovenijo. Domača zasedba, ki se ji posreči zapisati uspešno mednarodno zgodbo, ima velik potencial za uveljavljanje tudi v domačem prostoru. Finance, ki jih zasluži na mednarodni turneji, vlaga v produkcijo novega albuma, ki ga snema doma. Na podlagi mednarodne zgodbe tako postane privlačnejša za domače občinstvo, od česar imajo koristi tudi domači festivali in prizorišča. Proda se več albumov, od česar imajo koristi založbe. Prav tako imajo koristi nosilci avtorskih pravic in kolektivne organizacije za njihovo zaščito in upravljanje. Zato so glasbene pisarne pogosto organizirane v obliki konzorcijev, v katere so vključeni vsi ključni udeleženci, ki se neposredno ali posredno dotikajo domačega glasbenega prostora. Od nacionalnih in lokalnih resorjev (kultura, turizem, gospodarstvo, delo, izobraževanje, sociala …) do kolektivnih organizacij, založb, festivalov, koncertnih prizorišč in tudi medijev. Vsi našteti vlagajo, ker vedo, da bodo dolgoročno nazaj dobili več. 

Med aktivnosti eksport pisarn sodijo tudi številne aktivnosti, ki jih SIGIC že izvaja: izvajanje izobraževanj za glasbene profesionalce, predstavljanje na mednarodnih sejmih, izdajanje kompilacij, če naštejem le ključne. Na SIGIC-u smo, recimo, že v prejšnjem letu kot nekakšen pilotski eksportni projekt iznašli znamko Music Slovenia in jo kot takšno predstavljali v okviru večine naših mednarodnih projektov. Na mizi nas že čaka povabilo k pridružitvi v mrežo EMEE, ki združuje tako rekoč vse evropske pisarne za glasbeni eksport. To si štejem v čast in potrditev, da delamo v pravo smer. Mreža bo omogočala pridobitev ogromne količine novega znanja, predvsem strateškega, nove kontakte ter boljši dostop do evropskega denarja za mednarodne aktivnosti. Na mednarodni ravni so torej stvari že zastavljene in napeljane. Zdaj nas časa trdo delo doma.