04.03.2013

Glasbeni kolaž nekega obdobja

Vrnitev nekoč priljubljene zasedbe Na lepem prijazni, ki s pomlajeno postavo predstavlja natanko to, po čemer je bila prepoznavna dobra tri desetletja nazaj.

Gašper Prus

Tudi če se vrnemo nazaj 

Na lepem prijazni

Tudi če se vrnemo nazaj 

NLPA Nika
2012

Ob koncu preteklega leta je presenetila novica o novi plošči zasedbe Na lepem prijazni. Na nas, ki o zasedbi zadnjih nekaj let, razen poslušanja tri desetletja starih posnetkov, nismo slišali nič, je ta novica udarila kot strela z jasnega. Hkrati pa se je film odvrtel za kakšnih sedem let nazaj, ko je zasedba izdala zadnji album Potaplja se raj (Nika, 2005). Tako rekoč izdala album in ponovno poniknila v svoj vadbeni prostor. Takrat se je preimenovala v Na lepem prijazni Mutant in skladbe na plošči ovila v elektronsko formo, vendar pri tem ni šlo zgolj za pogrevanje stare slave (na plošči sta se kljub temu znašli predelavi dveh starejših skladb, Lisica in Faeton, v katerih sta gostovala Oto Pestner in Tinkara Kovač), kot to počno nekatere druge starejše domače glasbene zasedbe. Zasedba je pač posnela svoje glasbene ideje, in to je bilo to. Ali je podobno pot ubrala tudi z novo ploščo, bo najverjetneje pokazal čas, dejstvo pa je, da se po slišanem sodeč nikakor ne obremenjuje z aktualnimi glasbenimi trendi. Ustvarja prosto po sebi in priznati je treba, da ji je uspelo ustvariti in posneti precej zanimivo ploščo, ki bi jo lahko poimenovali tudi kolaž idej nekega obdobja.

Če se malenkost vrnem v preteklost oziroma v obdobje ob prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega tisočletja, ne morem mimo faze, ko je na širšem jugoslovanskem področju poleg punk muzike prevladoval še progresivni rock. Bil je Leb I Sol, bilo je Bijelo Dugme, Time, v Sloveniji pa smo imeli vsaj dva bolj izpostavljena predstavnika. Prvi je zagotovo Buldožer, drugi pa Na lepem prijazni, ki je imel med naštetimi zasedbami najkrajšo življenjsko dobo. Kar beleži glasbena enciklopedija, je to, da je skupina izdala dolgometražno ter kratkometražno ploščo (leta 1994 ju je založba Nika izdala na zgoščenki What A Time To Make A Fool Of You), potem pa so se člani porazgubili v druge domače in veliko bolj komercialno uspešne zasedbe. Od zasedbe Agropop do Martina Krpana. Vmes je kitarist in slikar Vojko Aleksič, pravzaprav gonilo ponovno dejavnih Na lepem prijazni v drugi polovici osemdesetih ustvarjal z zasedbo Gas Max. Prej omenjeni krik iz anonimnosti s ploščo Potaplja se raj Na Lepem Prijazni Mutant je bil verjetno res bolj kratek, saj je (domnevno) šlo bolj kot ne za studijski projekt, v živo nadgrajen z vizualnimi vsebinami. Glede na formo nove plošče pa verjetno ne bi bilo slabo, če bi jo intenzivneje predstavljali tudi v živo.

V zasedbi Na lepem prijazni sta od ustanovnih članov oziroma od članov, ki so posneli prvo ploščo, ostala edino kitarist Vojko Aleksič in vokalist Andrej Trobentar. Slednji je slikar in poet, ki si je svojo kariero začel graditi že v prvi polovici sedemdesetih kot član zasedbe Sedem svetlobnih let, predhodnici skupine Buldožer. Ob njem se na vokalu izmenjujeta še igralec Ludvik Bagari, ter Kate Hosking, vokalistka iz Avstralije, ki je v preteklosti že sodelovala s slovenskimi glasbeniki, denimo kot basistka z zasedbo Terrafolk. Ob naštetih sta tu še kultni bas kitarist Dare Hočevar, ki se ga spomnimo iz zasedb Sokoli ter Otroci socializma, mlajši bobnar Luka Kuhar (član zasedbe Ewok) ter še nekaj sodelujočih glasbenikov, ki so prispevali manjše vložke pri posameznih skladbah (Monika Fritz, Tadej Košir, Nejc Heine, Jan Jarni, Luka Einfalt, Robert Mušič, David Jarh, Tin Aleksič, Borut Praper, Roman Berčon).

Slišijo se izkušnje in tehnična podkovanost ter občutek za komponiranje, ki pri nobeni od skladb ni pretirano pretenciozno zastavljeno, hkrati pa je prisotna velika nota nekonvencionalnosti.

Plošča Tudi če se vrnemo nazaj je sestavljena iz desetih skladb, ki so si med seboj zelo različne. Dejansko gre za žanrsko raznolikost, kar pa ne nazadnje pri tej zasedbi oziroma pri idejah, ki jih je v preteklosti varil dvojec Aleksič–Trobentar, ni nič novega. Vsekakor gre izpostaviti prispevke tudi ostalih, ki so kot avtorji podpisani pri posameznih skladbah. In tudi zaradi vpletenosti različnih avtorjev je plošča žanrsko tako raznolika. Za dodatno širino poskrbijo še trije med seboj popolnoma različni glavni vokali, med katerimi bi skoraj težko našli najboljšega. Vsak ima svoj način interpretacije. Ludvik Bagari, recimo, bolj kot poje podaja besede zapakirane v zafrkantska besedila, kar odlično interpretira v skladbah Nosferatu ter Ajnštajn. Andrej Trobentar odpoje visoke in bolj učinkovite (skladba Merkator) nižje ležeče vokale, Kate Hosking pa se oglaša v bolj spiritualni formi. Vrhunec tega prikaže v zadnji skladbi z naslovom Awake, ki je zagotovo ena najboljših na plošči.

Seveda niso vokalisti tisti, ki so na plošči najbolj izpostavljeni. Ne moremo mimo inštrumentalne podlage, ki je vrhunsko aranžirana in odigrana. Slišijo se izkušnje in tehnična podkovanost ter občutek za komponiranje, ki pri nobeni od skladb ni pretirano pretenciozno zastavljeno, hkrati pa je prisotna velika nota nekonvencionalnosti. V smislu skladanja skladbe v obliko, kje ne prevladujejo le kitice in refreni, ampak se zasedba prepusti tudi prostemu poteku muziciranja brez elementov, ki tvorijo klasično zgradbo kompozicije.

Pri plošči je opaziti, da se glavna protagonista zasedbe ozirata in idejno obračata v čase pred tremi desetletji, ko je zasedba ustvarjala zmes odpiljenega progresivnega rocka in hudomušnega funk rocka. To v novi preobleki preslikavata na trenutno ustvarjanje, ki je sicer izgubilo nekaj bodic predvsem na račun (pre)spolirane produkcije. Vendar pa nikakor ne gre zgolj za spogledovanje s starimi idejami, marveč je prisoten tudi manjši odmerek aktualnih trendov, kar so v zasedbo najverjetneje prinesli mlajši člani.

@http://www.youtube.com/watch?v=Yqo_9UhyLpc@