Glasbeno gledališče

Rada Kikelj Drašler je diplomantka vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ki je končala tudi šolo uličnega gledališča, zato ne preseneča, da se pri svojem umetniškem udejstvovanju ne omejuje na eno smer, temveč svojo izraznost neprestano nadgrajuje in širi. Svoje misli in opažanja že dolgo pretvarja v poezijo, pred osmimi leti pa se je v njej utrnila še želja po glasbi. Tako je nastala zasedba Orkestrada, ki jo poleg nje tvorijo Thierno Diallo na kontrabasu, Boštjan Franetič na električni kitari, Vid Drašler na bobnih in tolkalih ter Asja Grauf na flavti, ki jo na koncertih trenutno nadomešča Katja Stare. Glasbenikom se je po izidu albuma, o katerem tu teče beseda, pridružil še pianist Rok Zalokar. Zasedba je doslej največ pozornosti pritegnila leta 2013, ko je na Festivalu slovenskega šansona osvojila prvo nagrado s skladbo Utrip, po kateri je dobil naslov drugi album Orkestrade. Prvi je nosil ime Spusti. Stičišče med albuma je skladba Košček sanj, ki jo najdemo na obeh, le da je na Utripu pripojena skladbi Gumb, aranžma pa je prav tako nekoliko predrugačen.

In na tem mestu se poslušalcu porodi vprašanje, ali gre pri tej izdaji (predvsem ali samo) za glasbo in ali ima Utrip sploh kakšno vlogo ter mesto v tem svetu. Rada Kikelj Drašler namreč ves čas posega po teatralnosti, ki v primeru Tajkunov meji na histerijo; dramatizacija je tako izrazita, da z njo preseže glasbene okvire in skladbe postavlja na gledališki oder...

Jedro delovanja zasedbe so pogosto družbeno kritična besedila, kar najbolje ponazarjajo Tajkuni: »… tajkuni ki jih ne poznam / so mi najprej zavezali oči / […] zavezali oči / privezali za vrat / nataknili nagobčnik / obrali do kosti …«; sporočilo je zelo jasno. Enako neposredna je avtorica v pesmih, ki se dotikajo intimne ljubezni in smiselnosti bivanja. »… svet se je obrnil na glavo in / moje noge visijo v zraku …«, piše v Neurju, medtem ko ljubezenske izražajo večjo mero čutnosti in obenem ohranjajo kanec skrivnostnosti (Blažena): »O čem sanjaš, kaj gledajo zaprte oči? Sploh ne veva, kako se oblaki zunaj naju vrtinčijo. Kako se iz sekunde v sekundo spreminjajo. Ves svet, ves svet je v nama.« Skupni imenovalec vseh je melanholija, občasno grotesknost; prvo še posebno rada vtke v nikoli enoznačne misli o življenju ter odnosih in vprašanja o eksistenci. »Si kdaj prisluhnil tišini in sebi v njej?«, se sprašuje v Koščku sanj in z malce ironije nase našije Gumb: »… prijela sem gumb / iskala sem srečo / našla sem srečo / in jo nase našila kot gumb / želela sem si smeha / prišel si kot sonce / iz roke v roko / oba nasmejana / srečna sem postal si moj gumb …«. Kot večina preostalih pesmi, tudi ta ohranja prosti verz, medtem ko so interpunkcijski znaki prej izjema kot pravilo.

Svoboda je torej bistvena, kar odraža tudi glasbena spremljava, ki posega tako na področje šansona kot rocka, jazza, bluesa in improvizacijske glasbe, pri čemer glasbeniki poslušalca s svojim muziciranjem ter ponavljanjem posameznih koščkov besed ali motivov ponesejo na območje psihedelije, kot je razvidno v Utripu, ki se kaj kmalu preobrazi v trip. Posamezne skladbe barvajo kitarski vložki, ki znajo poseči tako po trših tonih (Neurje) kot intimnih in mehkih solističnih vložkih baladnega značaja (Blažena), vendar jih poživljajo motivi na flavti, ki so marsikdaj navihani, razigrani in polni življenja, na primer nadvse poudarjeno v skladbi Zvonec. Album se sklene s spevnima, nekoliko mehkejšima inštrumentaloma Thierna Dialla, ki sledita glasbenemu razvoju iz prve polovice. Najbolj eksperimentalni deli albuma so Tajkuni ter spoj Gumba s Koščkom sanj, pri čemer v slednji interpretiranje besedila sprva podpira le bas, nakar se pridružijo preostali inštrumentalisti, kot je to značilno za več skladb, medtem ko vokalistka svoj glas uporabi orkestralno ter z njim ustvari različne efekte, ki jih posamezni inštrumenti dopolnijo ali celo samo podprejo.

In na tem mestu se poslušalcu porodi vprašanje, ali gre pri tej izdaji (predvsem ali samo) za glasbo in ali ima Utrip sploh kakšno vlogo ter mesto v tem svetu. Rada Kikelj Drašler namreč ves čas posega po teatralnosti, ki v primeru Tajkunov meji na histerijo; dramatizacija je tako izrazita, da z njo preseže glasbene okvire in skladbe postavlja na gledališki oder, kar podprejo še besede: »Ali si srečen, dragi moj glas, ko nimaš njegovih ušes? Ali ste srečne, moje oči, ko ne vonjate pogleda? Ali ste tople dlani, ko nimate objema?« Zvočna knjiga bi bila primernejši izraz za obratov, infantilnih vstopov, eksperimentiranja in improvizacij, mestoma tudi deklamacij polne skladbe, posebno če vsemu naštetemu dodamo izredno šibko vokalno izraznost, ki se kaže v pretirani skrbi za jasno artikuliranje besed, kar privede do vokalnega (samoglasniškega) pačenja in nenaravne izgovorjave. O kontroli nad glasom je tako zato nadvse težko govoriti. Noben daljši ton ne ostane čist, poleg tega pevka tone zajema od spodaj in izkriči tiste v višjih registrih, tako da dobimo vtis, da manjka nekaj (samo)kritičnosti, kar pa je za tako zasedbo presenetljivo. Tovrstna glasba ima navsezadnje še vedno predvsem dve glavni karakteristiki: družbenokritično konotacijo in estetsko vrednost, in smiselno je, da obema zadosti vsaj v minimalni meri.