Hipsterska popevka

Prva plošča Nane Milčinski z naslovom Še ena pomlad je osvežila trinajst pesmi dedka Frana Milčinskega – Ježka, humorističnega velikana ter avtorja mnogih šaljivih, ljubezenskih in občečloveških glasbenih besedil. Album je bil zasukan v smer sodobnega popevkarskega minimalizma, z intimno inštrumentalno toplino, ki se je organsko prilegala ne pretirano ekspresivnemu, prijetno introvertiranemu glasu. S tem se je dramaturginja, gledališka režiserka (Hamlet (60 minut), Livingstonov poslednji poljub, Knjiga o džungli) in zvočna opremljevalka televizijskih risank podala tudi v glasbene, torej pevske vode in se z milozvočnim vzdušjem hitro prebila med vidnejše pop-jazz šansonjerke, kamor lahko prištevamo Severo Gjurin, Katjo Šulc (Mila), Mio Žnidarič, Bilbi, morda Polono Kasal in še kakšno mlajšo vokalistko.


Nova priložnost se je ponudila ob aktualni stoletnici Ježkovega rojstva, in v sodelovanju z Big Bandom ter Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je spet nastalo trinajst posnetkov. V živo so se udejanjili na predstavitvenem nastopu v SNG Drami, tistim, ki se koncerta, po pisanju Rockline.si »naphanega s svečanostjo in z občutkom zanosa«, nismo udeležili, pa ostane poslušanje albuma, na katerem se svečanost in zanos kažeta le v dizajnu ovitka in spremljajoče knjižice; kar je navsezadnje prav, saj so tako Ježkova satira kot njegova popevkarska besedila vse prej kot častila vznesenost, umetniško vzvišenost ter popeglano eleganco. V tem duhu je zato treba prisluhniti tudi pesmim.


Prostor polnijo dinamični orkestrski aranžmaji, ki jih je ustvaril in produciral nigerijsko-britanski mojster Femi Temowo, zložili pa so jih skladatelji Martin Štibernik, Anže Langus, Mitja Vrhovnik Smrekar in Dominik Bagola. Med sodelujočimi glasbeniki najdemo preverjena imena: tudi kitare so Temowove, na klaviaturah je Marko Črnčec, na basu Robert Jukič, za bobni pa Vladimir Kostadinovič in Sergej Ranđelović. Tu so še štirje spremljevalni vokali ter posebni gostje: Klemen Slakonja in pevski zbor Bee Geesus. Toda zvočna kompleksnost ni edina razlika med novim izdelkom in prvencem. Na splošno je v pesmih manj melanholije in več humorja, ki mu žal zmanjka teatralnosti, s katero bi izvirna šegavost lahko prišla bolj do izraza.

Že v prvi Bo pomlad še kdaj je otožnost neopazno pregnetena v svetlo igrivost. Tudi v dinamični Mali marioneti, samoironičnemu opisu nemoči pred usodo, ni zaznati resne ironije, temveč zgolj sprijaznjenost z dobrim in slabim, ki ju prinaša življenje. Party kot za sodni dan opisuje trenutek, v katerem se oče sprijazni z dejstvom, da se je sin začel zabavati po svoje. (V klavir zlili čaj so, not stresli sardin pa rekli: »Poglejte no, kakšen akvarij!«) Zabavne so tudi Poletne impresije, ki si jih hitro zapomnimo po refrenu z »malim pivom«, najbolj izdelano besedilo pa je Stol, analiza človeškega sedenja in oklepanja družbenih položajev, v stilu »povej mi, na čem sediš, in povem ti, kdo si«.

Sledita ljubezenska motiva. Sinji sneg razgibajo latino ritem, soulovska orkestracija in matheneyjevski kitarski vložek, medtem ko se Še to noč nasloni na intimistični funk osemdesetih let. Kaj tak žalosten je tvoj obraz je sladka pesmica, značilna za mlade slovenske popevkarice, ki, čeprav pojejo o žalosti (drugega), to občutje v zvoku mirno zaobidejo in s tem izpustijo priložnost za pristno empatijo. Ljubezensko-humanistična Od tod do vesolja vzbudi primerno zasanjanost, sledi trojček znanih štiklcev: Ne čakaj na maj, ki ne prinese nič novega, E Lon Lan Ler, ta se ponaša z nekoliko princeovskim aranžmajem (Diamonds and Pearls), medtem ko je duet Ljubezen naj gre vedno v cvet verodostojen posnetek zvoka izpred pol stoletja. Slakonjev glas vzbudi podobnost s popevkarskimi izleti Robbieja Williamsa ali z retro-sinatrovskim ustvarjanjem Michaela Bubleja ter Jamieja Culluma, resnici na ljubo pa je pevki izmed vseh skladb najbolj pisana na kožo zadnja, Beli kurir. Praktično nemogoče se je je naveličati, s sodobnejšim zvokom se namreč vrača v bogato čustveno vzdušje, ki ga je prikazala na prvencu in bo toplo sprejeto tudi v primeru, če se bo kdaj lotila snemanja svojih pesmi oziroma besedil današnjih piscev.


Toliko o samem albumu, zapisati pa moram še stavek ali dva o »hipsterstvu« iz naslova, saj je po mojem razumevanju celotni izdelek prežet z avtentičnim hipsterskim duhom tega dela Evrope. Trendi spogledovanja s preteklostjo so v popularni kulturi navzoči od nekdaj; generacije v srednjih in zrelih letih sprožajo nove in nove valove spominov in te nostalgije se je do leta 2014 nabralo toliko, da se nekaj zdi sveže in izvirno, če se vsaj dotakne korenin. V ZDA in Veliki Britaniji se vračajo h kantavtorskemu folku ter countryju (Mumford and Sons, Fleet Foxes, Laura Marling, Kacey Musgraves in stotine drugih), z zglednim mojstrstvom producenta Ricka Rubina pa tudi v korenine soula (Adele) in rapa (Kanye West, Eminem), medtem ko se pri nas že trideset let odmikamo od zlatega obdobja slovenske popevke, hkrati pa kot da je to sonce obmirovalo na obzorju in mi hrepeneče zremo v njegov večni zaton. Motor tega procesa je Big Band RTV Slovenija, sicer izjemna zasedba, s katero se po nacionalkini inerciji rojevajo televizijske oddaje, »veliki koncerti« in pevski festivali; a vsi ti projekti se znajdejo pod dovršeno jazzovsko uravnilovko in ponujajo zven nečesa preminulega in preživetega, v današnjem jeziku »hipsterskega«. Resnične osvežitve Ježkovih pesmi zato album Od tod do vesolja ne prinaša, prinaša pa igrivost, s katero so pevka, skladatelji in glasbeniki prikazali Ježkovo zapuščino v enoznačno svetli luči. Kar se za visoko obletnico rojstva verjetno spodobi.