18.02.2024

Hvala, g. Franetič

Prvenec jazzovskega kitarista Boštjana Franetiča in njegovega kvarteta zveni kot prijazno povabilo na slikovito zvočno popotovanje.

Nina Novak

Siciljanka

Boštjan Franetič

Siciljanka

Klopotec
2023

Prvenec Boštjana Franetiča zveni kot prijazno povabilo na slikovito zvočno popotovanje, na katerem je poslušalec varno zasidran v stalno premikajoči se glasbeni celici, ki ga ob opazovanju raznolike krajine nazadnje pripelje do dobršne mere jazzovskega ugodja in udobja. Čeprav po številu kompozicij dokaj skopa izdaja (na Sicilijanko se je zvrstilo pet enot), so te dovolj razvite in vsebinsko dodelane (celo najkrajša presega šest minut), da prikažejo razvejanost notranjega sveta avtorja, in sicer brez enega samega ostrega zavoja bodisi iz kompozicije v kompozicijo bodisi iz teme v temo ali pa naglega prehoda iz skupinske igre v solistični odsek. S tem se kitarist, ki je znanje pridobival pod mentorstvom več glasbenih imen, začenši z očetom, uradno pot pa sklenil z diplomo pri Agostinu Di Giorgiu na celovškem deželnem konservatoriju, izkaže v prvi vrsti kot velik estet.  Skupek vsega naštetega Sicilijanko ne umešča med pretirano inovativne, raziskovalne projekte, ima pa ta zato vrsto drugih kvalitet. Premore več okraskov, ki presenetijo, s prepoznavnim gladkim fraziranjem pa prinaša izrazno izdelan ter vsebinsko dodelan kitarski glas na sceno, na kateri je nadgradnja pogosto deležna več občudovanja od gradnje.

V primerjavi z marsikom, ki tako avtorsko kot izvedbeno pozornost bolj ali manj posveča le številu ali tehnični dodelavi odigranih tonov, zvočnosti posameznega tona ali inovaciji, Franetič prisega na melodijo, za katero se na trenutke zdi, da jo narekuje ritem sam (naslovna), saj se oba segmenta v nadaljevanju večkrat prepleteta. Za to v dobri meri poskrbi kontrabasist Thierno Diallo, ki pa kljub temu, da dobi v sleherni od petih kompozicij priložnost za improvizacijo, le redko stopi v ospredje, najočitneje v sklepnem Kolažu. Kot solist je torej Diallo manj vpadljiv, celo nevpadljiv in ga je treba povezati s katerim od drugih inštrumentalistov, s katerimi sodeluje (predvsem je to očitno v povezavi s kitaro in klaviaturami), toliko bolj pa v navezi z bobnarjem Jožetom Cesarjem. Kot zanimivost velja izpostaviti, da sta tako Diallo kot Cesar s Franetičem že igrala, in sicer prvi v skupini Orkestrada, drugi pa v Kostanjevem drevoredu, za katerega je avtor Sicilijanke prispeval več kot polovico skladb. To nedvomno vsaj malce vpliva na dinamiko odnosov med člani kvarteta.

Cesar v vseh kompozicijah zavzame nezamenljivo in nezanemarljivo, a vendar vzporedno vlogo, s katero na osnovi metličnega igranja niza mehkost, nežnost, pretočnost. Nasprotno sta Franetič na kitari in Miloš Rebula na klaviaturah vsaj v solističnem izražanju odločnejša in bolj dominantna. Vsakemu od njiju pripade po ena kompozicija, pri čemer je Bluzovič hitrejša, s kančkom tako melodičnega kot ritmičnega vrveža (v ospredju so klaviature), Hvala g. Evans pa ima nasprotno bolj počasen, baladni značaj, v katerem prevladuje nizanje nedorečenih, za različne interpretacije odprtih kitarskih akordov. V preostalih treh skladbah – igrivi Sicilijanki, klasično obarvanem in ritmično spremenljivem Cirkusu ter Kolažu, povzetku vsega do tedaj slišanega – enakomerno prestopata, zato so si te tudi strukturno precej podobne. Med njimi pozornost najbolj pritegne ciklično vračanje k osnovni temi, ko se izmenjujejo (včasih na osnovi prejšnjega solista variirane) improvizacije, jasna tematika in postopno, odloženo zaključevanje, nemalokrat na temelju že preizkušene formule večkratnega ponavljanja motivičnih drobcev.

Skupek vsega naštetega Sicilijanko ne umešča med pretirano inovativne, raziskovalne projekte, ima pa ta zato vrsto drugih kvalitet. Premore več okraskov, ki presenetijo, s prepoznavnim gladkim fraziranjem pa prinaša izrazno izdelan ter vsebinsko dodelan kitarski glas na sceno, na kateri je nadgradnja pogosto deležna več občudovanja od gradnje. A s to bi se po Franetiču moral pričeti vsaj vsak prvi muzikalni korak.