Imeti moraš jajca …

Iz jeseniškega srednješolskega ansambla, ki je preigraval razne priredbe, se je nekje na prelomu prvega desetletja novega tisočletja skozi vplive ameriških žagačev Slipknot, Metallica in As I Lay Dying rodila domača »zgodba o uspehu«. Današnji deathcore trio Within Destruction je status lokalnega posebneža presegel že zelo zgodaj. Po dobrih odzivih doma so sledile epizode v tujini, za začetek avstrijska: po predlogu štajerskih kolegov iz Before the Murder v Massacre studios je namreč trio posnel svoj prvi single, za njim pa v pičlih dveh dneh še prvenec From the Depths (2012). O tej uspešni glasbeni zgodbi sem se pogovarjal s pevcem Rokom Rupnikom. Mi smo imeli to srečo, da smo na vsaki turneji koga spoznali ali se spoprijateljili s kom, ki je poznal tega pa tega, ali pa je prišel celo sam do nas. Za nas je bila nekakšna odskočna deska, da smo se povezali z booking agenti v Angliji, nato še z nekom, ki je bil naša povezava z znanim Avocado bookingom, nato z ameriško založbo, ki nam je odprla mnogo poti ter nam namenila nekakšnega menedžerja oziroma človeka, ki pozna tamkajšnji trg.

Za prve resnejše turneje z znanimi svetovnimi bendi je potrebno plačevati (t. i. pay to play)?

R: Da. Dva ali tri tisoč evrov. Pa za koncert nismo bili nič plačani, ves prihodek, ki smo ga dobili, je prišel samo iz prodaje mercha, če sem povsem iskren, je to osemdeset odstotkov dobička, ki ga bend dobi. To je zagotovljeno. Mi smo do sedaj prilezli do 300 dolarjev na špil, kar se sliši OK, ampak še zmeraj je treba tu všteti najem kombija, plačati bencin, cestnine, po možnosti še najem opreme, nakup letalskih kart ... To vse se tu porazgubi, pri merchu pa je tako: kupiš majico za 5 evrov in jo prodaš za dvajset. Kar je 15 evrov profita. Bend v bistvu živi od tega, da fan kupi to majico ali karkoli drugega.

In sčasoma se tako doseže željena samozadostnost, s katero napreduješ v svet?

R: Da. Z merchem in s fani. To, da pridejo na koncert in da po njegovem koncu kaj kupijo. Pa tudi če se jim teh deset evrov ne zdi veliko; če je to dvajset, trideset, štirideset glav folka, se na koncu dneva pozna. In če imaš ti ravno toliko koncertov, je dobiček tu. In to zares zbija stroške, ki jih imaš na celi turneji. Vsaka turneja do sedaj je šla skozi, smo jo pokrili ali pa prišli celo do plusa.

Zakon! In kako potem pridete do nam tako oddaljene vzhodne in zahodne svetovne scene? Kontakti na internetu?

R: Mi smo imeli to srečo, da smo na vsaki turneji koga spoznali ali se spoprijateljili s kom, ki je poznal tega pa tega, ali pa je prišel celo sam do nas. Za nas je bila nekakšna odskočna deska, da smo se povezali z booking agenti v Angliji, nato še z nekom, ki je bil naša povezava z znanim Avocado bookingom, nato z ameriško založbo, ki nam je odprla mnogo poti ter nam namenila nekakšnega menedžerja oziroma človeka, ki pozna tamkajšnji trg. 

Torej od tedaj dejansko delujete iz Združenih držav?

R: Da. Vse to nam je pomagalo, da smo lahko dobili nadaljnje kontakte, da nas je folk lahko naprej porinil. Ker to, da ti enemu tipu pišeš v Azijo: »Yo, mi bi igrali pri vas,« s tem seveda ne dosežeš nič, ker te pač ne pozna. Če pa je to isto sporočilo poslano s strani evropskega agenta, ki je z njim povezan, je stvar lažja. Ker on ve, kaj lahko ponudi, ve, kaj in koliko doseže tu in kaj lahko doseže tam. Preko takih kontaktov je stvar precej lažja.

Samo odpraviti se moraš? Poskusiti?

R: Moraš imeti jajca. To je po mojem mnenju največji problem pri nas v Sloveniji. Večina ne naredi tistega naslednjega koraka.

Zakaj je po tvojem mnenju tako? 

R: Ne vem, po eni strani jih zastopim, ker je zares težko. Se moraš res posvetiti bendu, moraš biti pripravljen, ne vem, tri, štiri mesece na leto, da boš odsoten ... Sedaj pa, kateri delodajalec te bo gledal? Kajti od benda res ne moreš živeti, razen če se ti, po domače povedano, ne userje. Res je težko.

Sem zelo vesel za vas, ker ste prava inspiracija za vse nas tod naokoli. Povej mi naslednje: greste najprej iz Anglije v Ameriko?

R: Najprej Evropa ... Od Španije, Italije in višje vse do Otoka, samo en špil na Poljskem, ne vem, zakaj, ampak nato do najbolj vzhodne države, Ukrajine. Ne, še prej Koreja. Tam so nas že poznali, ampak za to se je menil bobnar. Japonska, Kitajska ... To je vse konglomerat, kar se tiče teh booking agentov.

Kdaj ste dobili ameriškega menedžerja, z drugim albumom Void iz leta 2016?

R: Da, Void je bil za nas zelo pomemben zato, ker nas je predstavil širši publiki, vzporedno s turnejo, ker pred tem zares nismo imeli kakega večjega odmeva. Po tem pa so nas založbe celo same kontaktirale, tudi ta menedžer v Ameriki. Mi imamo sicer bolj prijateljske odnose, kot če bi imeli profesionalnega menedžerja, v bistvu se je tudi on sam ponudil, da bi nam pomagal. Vse nam je zelo prav prišlo. Ameriški trg je bistveno drugačen od Evrope. Marsičesa tudi sami nismo vedeli, kako je tam, na kaj moraš biti pozoren, in on nam je dosti svetoval okoli tega.

V čem se kažejo največje razlike med Evropo in Ameriko?

R: Prva stvar so vize, sicer lahko greš brez, ampak če te dobijo, res zelo naj**eš. Za štiri ljudi smo na legitimno odobritev čakali pol leta in plačali šest jurjev za eno leto. Evropa še nekako gre skozi, najameš kombi, opremo imaš tukaj, tam pa si moraš vse sposoditi ali pa poznati koga, ki ti bo posodil opremo. To so nepredvidljivi stroški, kajne? Lahko se hitro nabere, če se ne pokrivaš z merchem, z zagotovilom plačila, hitro lahko prideš v minus. Plus to, da si vsak dan skupaj z nekom po dalj časa ... Kar se tiče samih koncertov, je zanimivo, da v Evropi in povsod drugod svoj merch prodajaš in je vse od benda, v Ameriki pa ti v petdesetih odstotkih ali več koncertni placi poberejo od petnajst do dvajset odstotkov od prodaje, kar je popolnoma retardirano. Nihče ti ne prodaja, kar ti dajo, so mize, pa še to večina bendov potem kar svoje nosi. Noro.

Daljni vzhod je najbrž spet čisto druga pesem?

R: Da, sploh Kitajska, ker imajo tam vse cenzurirano, vsa omrežja, sploh vse. Tam izvejo za nas preko svojih družabnih omrežij, imajo namreč čisto svoj Facebook, reče se mu We chat. Imajo neki svoj čisto zaprt sistem. Ampak tudi tam pridejo do naše glasbe, jo poslušajo, je popularna. Vseeno pa prej ne veš, kaj pričakovati. Povabili so nas, res zakon, en teden, in smo rekli, j*bi ga, poskusiti moramo! Nismo vedeli, kakšni bodo koncerti, kolikšen bo obisk, rekli smo si, bomo videli, kaj se zgodi, treba je širiti trg, ne moremo biti izključno dejavni samo v Ameriki, ker, recimo, gre osemdeset odstotkov od spletne prodaje čez lužo. Vedeli smo, da nas tam folk želi, tudi YouTube streami so največ prihajali od tam. Na drugi strani je bil Vzhod neznanka, šli smo na slepo ... Ampak res sem bil presenečen. Dvorane za 200–300 ljudi, nabito polne, večino špilov smo bili edini bend večera, mogoče s kakšno predskupino. Nisem pričakoval tako močnega odziva. Res hudo!

Če se dotakneva še malo žanra. Koliko se od njega odmikate? Ali pristajate nanj?

R: Pri nas je nekako tako, da se z vsako novo plato premikamo v smer novega, poskusimo narediti kaj novega. Zdi se nam, da večina teh bendov, še posebej v deathcore žanru, z eno plato veliko obeta, potem pa vse delajo podobno, eno in isto, kar ni slabo, samo s tem ne širijo svoje publike. Imaš svoje občinstvo, ki ga je toliko, kot ga je, in to je to! Mi pa z vsakim novim izdelkom poskušamo prinesti kaj novega, kar poslušalstvo morda ne bo pričakovalo.

Kakšne izkušnje imate z založbami? 

R: Tretja plata Deathwish (2018) je bila izdana prvič brez založbe, prodajali smo jo sami; prodaja je bila dobra, kot tudi promocija. Šele po pol leta nas je kontaktirala neka založba in vprašala, če bi podpisali, in smo rekli, da bomo. In smo naredili še ponovno izdajo.

Ampak samozaložba torej je rešitev?

R: Je. Sploh za underground. Zdi se mi, da bend dobi največ profita. Založba je kul, samo še zmeraj so to podjetja, ki imajo od tebe profit. Zanje si številka. Če pa ti nekaj narediš sam, je to to. Treba je imeti jajca, treba je tvegati, ker če ne poskusiš, iz tega pač nič ne bo. Ni pa lahko, treba je trpeti. Ampak če delaš s srcem, se trudiš po najboljših močeh, vložiš vse v to, razen če je res višja sila, ni razloga, da ti ne bi uspelo. 

Povej kaj o najbolj čudnih zadevah na turnejah.

R: Ne vem, eni fani imajo bolj razvite družabne zmožnosti kot drugi (smeh), in če je to iz dneva v dan, potem lahko postane utrujajoče. Ob vsakem fanu sem sicer res vesel, da pride povedat svoje, pohvalit, kupit kaj. Jaz sem večino časa za merch pultom in komunikacija tu mora biti zares v redu, ne moreš mu po nakupu kar obrniti hrbta, se ne pogovarjati z njim. In mentalno te to iz dneva v dan vse bolj utruja.

Kakšne delodajalce pa imate, da vas spustijo na turnejo za tretjino leta?

R: To je povsem druga stvar. Res smo lahko hvaležni, sploh midva z bobnarjem, najin delodajalec naju v stodesetih odstotkih podpira, za prvo turnejo nam je celo plačal kombi, pokril stroške, za spot nam je najel poršeje, res legenda! Na turneje nas spušča in pridemo delat, ko pridemo nazaj. Je pa res, da ves dopust in vse porabimo za bend, nimamo svojega prostega časa. Recimo, to je še ena stvar, zakaj slovenski bendi ne naredijo koraka naprej. Žrtvovati moraš svoj čas, denar, zveze, karkoli. Vse. Popolnoma se moraš predati.

Kaj pa prihajajoči koncert, ki ga organizira Dirty Skunks naslednjo soboto v urbanem hramu kulture Kino Šiška, vam je odveč?

R: Ne, odveč nam ni, prav nasprotno, veseli smo, da je toliko podpore. Smo se pa za v prihodnje odločili, da naredimo en špil na leto in da je ta res hud. Moramo hoditi na turneje, hoditi ven, to je namen. Ker imeti dvajset špilov doma, saj je kul, ni pa to spet tako zelo kul.

Za konec še: kaj je naslednji korak benda Within Destruction?

R: Po tem koncertu gremo za en mesec nazaj na turnejo po Evropi, potem se zapremo v studio in začnemo delati na novem materialu.