09.11.2015

Indust-Bag – bend, ki bi najraje umrl na odru

Priložnosti za upor je na pretek, samo danes ni več tistega herojstva, ki so nam ga vbijali nekoč. Zato so vnovič z razlogom udaril metliški Indust-Bag...

Veterani Indust-Bag so se vrnili s polnokrvno dozo kritičnosti in punerske enegije na  novi plošči Kontro Kontroli. (Foto: Indust-Bag)
Foto: Indust-Bag

Medtem ko mnogi novi bendi in bendi srednje generacije prav tekmujejo, kdo bo prodal ali razprodal čim več, o kom se bo kje pisalo in kako se jih bo videlo v poplavi medijev in temu primernih oddaj, ponižno snemajo reklamne spote za finančne izvrševalce politično nastavljenih neoliberalnih ideologij, je skorajda napol ilegalno, a vnovič z razlogom udaril metliški Indust-Bag. V prvi vrsti celo, četudi je šlo za promocijo novega albuma, premalo promocijsko, saj sem v kasnejših pogovorih izvedel, da bi se v Menzi zbralo precej več firbcev in sledilcev početja Metličanov. Indust-Bag pač ostaja zvest svoji drži, ki prisega na povedano ter se ne ukvarja z okoliškimi (ne)pomembnostmi. Po eni strani zagotovo škoda, kajti marsikdo je bil tako prikrajšan za izjemen celovečeren špil brez vsakršne milosti do instrumentov in časa. Zato je bilo nujno, da smo na zagovor povabili osrednjega stihoklepca, kitarista in pevca Gorana Jarneviča, ki je takoj poudaril, da govori v imenu benda, ki ga sestavljajo še Andrej Pečarič (ritem kitara), Boris Vinski (bas kitara) in Izidor Ivanovič (bobni). Pri vsej zgodbi ne smem izpustiti niti Daria Corteseja, entuziasta, ki si je album Kontro kontroli »upal« založiti in izdati.

Nekje na sredini sestavljanja spodnjega nabora vprašanj sem se bil prisiljen vrniti čisto na začetek ter zabeležiti predvprašanje ali nulto vprašanje. Prav warholovsko ciničen občutek sem namreč dobil, da opravljam pogovor z novim bendom in ne z bendom s tako zavidljivo kilometrino. Kako si razlagate, da ste bili v širokem planu – neodvisno od vsega, kar ste dosegli in zapisali na spomenik kulture popularne glasbe in je priznano z vseh strani – tako nehvaležno prezrti?

Če dobro pomislim, je stvar veliko kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled. V rani fazi naše kariere, na samem začetku osemdesetih, smo bili kot novinci na sceni presenečeni, da smo sploh tako hitro prišli do največjih odrov, ki so takrat kaj šteli v slovenskem prostoru. Mislim predvsem na Križanke (nastop na Novem rocku je bil celo neposredno predvajan na nacionalnem radiu) in Tivoli. S tem smo prišli do posnetkov, ki so bili kasneje izdani na kompilaciji Lepo je … Mogoče smo imeli res smolo, saj so vso tedanjo mlado punk generacijo kmalu poklicali na obvezno služenje vojaškega roka in samostojna plošča, ki se nam je po uspešnih nastopih in odličnih kritikah kot edinemu bendu iz tega kroga ponudila pri založbi ZKP RTV, nikoli ni bila realizirana.

Kasneje, ko smo se leta 1983/84 ponovno zbrali, pa so praktično vsi – razen pri FV-ju, Radiu Študent in nekaj redkih posameznikov – našo glasbo gledali postrani. Zakaj je prišlo do tega, še danes ostaja skrivnost: ali nam niso več verjeli ali pa smo sami bili premalo agresivni pri promocijski politiki. Nikoli namreč nismo imeli menagerja in tudi drugače se nismo pretirano trudili za reklamiranje benda v vseh pogledih. Najbrž smo bili in ostajamo preskromni v naših razmišljanjih, češ, če je glasba dobra, se bo sama hvalila, če ne, pa nič. Vem, da je peščica ljudi, ki te pozna in spremlja, včasih dovolj, da naredi slabo reklamo in razširi govorice v smislu, da to ni več tisti Indust-Bag, kot smo ga (s)poznali na začetku. Morda smo se znašli tudi na tapeti bivših pankerjev, ki so bili prepričani, da bi morali ne vem čemu slediti in se držati smeri 100 decibelov. Nekoliko bolj zrelemu bendu ponavljanje ni več predstavljalo izziva – štancanje vsega po enem in istem kopitu, medtem ko obstaja še toliko vzorcev, se mi/nam je v razvoju zdelo povsem brezzvezno početje.

Lahko pa je omenjena prezrtost povezana tudi z oddaljenostjo od centrov in nedosegljivostjo medijev, začinjeno s premajhno dozo lobiranja, ki ga ne prenesemo in bi nam kradel čas ter potrebno energijo. Kdo bi vedel?

Bend je naša dodatna dejavnost, ko se najde nekaj prostega časa. Kar pa ne pomeni, da nismo resno pri stvari! Na vsak nastop se pripravljamo resno, kar bi moralo veljati za vse bende, kjerkoli. Če nas to ne bi izmerno veselilo, bi se zagotovo že zdavnaj izštekali. Povedano v glasbenem žargonu: punk in njegove naveze in oblike nas še vedno vznemirjajo na podoben način kot na začetku. Vendar ne v nekem revival smislu, temveč kot glasbena iztočnica, ki je vplivala na razrez kakovostne pop glasbe od osemdesetih dalje.

Sedaj smo tu, petintrideset let kasneje. Vmes se je marsikaj spremenilo. Na boljše, slabše? Za enkrat pustimo to ... Za uvod bi vprašal, ali se je vaš odnos do benda kot takega in kulture popularne glasbe nasploh v tem času kaj spremenil, in če da, kako?

Čeprav smo si v bendu enotni, da bomo pri ustvarjanju sedanje glasbe upoštevali zgodnje punkovske vplive ter jih le rahlo prepojili z izbranimi alternativnimi vsebinami, ki so se nam tokom let najbolj dogajale, je naš pogled drugačen. Spremenil se ni danes, temveč se je spreminjal skozi vsa ta leta. Nismo obremenjeni s tem, da se mora neka stvar slišati še posebej alter. Kar šteje, je energija; ki pa resda prihaja iz punka. Besedila so vedno vsebovala neko rdečo nit in jih kot avtor ne bi ločeval, saj so nekako razpoznavna skozi čas in jih, četudi bi hotel, ne bi mogel zanikati; so del mene in z glasbo tvorijo zaključeno celoto.

Kaj vas, Industbagovce, motivira, da po vseh teh letih, četudi po etapah, še vedno vztrajate? Še vedno ste tu in polni (t)istega naboja, ki smo ga poznali nekoč. V vas je strast, pravite na novem albumu.

V nas je strast zveni veliko resneje, kot se zdi na prvi posluh. Pesem sem sestavil v valu samoironije, ko mi je srce začelo preskakovati po prekrokani noči. Potreboval sem neko vzpodbudo in sestavil besedilo, kmalu pa skoval še njej primerno melodijo. Kakorkoli, iz nas – kljub krepkim petdesetim – še vedno kipi enako močna strast, in če bi moral izbirati, bi najraje umrl na odru. Ne samo jaz, tudi preostali člani benda so enakega mnenja.

Ko že govorimo o nekoč in zdaj. Kje vidite pozicijo benda tedaj in danes? Kako ste nekoč doživljali svojo vlogo v procesu gibanja nove, punkovske generacije in kako jo doživljate danes, ko ste vsi večinoma družinski ljudje in vam bend predstavlja predvsem hobi?

Zgodi se, da nekdo v bendu tu pa tam izusti: »Pa kaj se sekiramo, saj le smo hobi bend,« kar pripelje do točke, ko se pride do »jeznega« prevpraševanja. Po svoje je res, saj so zadaj družine, služba … Bend je naša dodatna dejavnost, ko se najde nekaj prostega časa. Kar pa ne pomeni, da nismo resno pri stvari! Na vsak nastop se pripravljamo resno, kar bi moralo veljati za vse bende, kjerkoli. Če nas to ne bi izmerno veselilo, bi se zagotovo že zdavnaj izštekali. Povedano v glasbenem žargonu: punk in njegove naveze in oblike nas še vedno vznemirjajo na podoben način kot na začetku. Vendar ne v nekem revival smislu, temveč kot glasbena iztočnica, ki je vplivala na razrez kakovostne pop glasbe od osemdesetih dalje. Morda se sliši bogokletno, a tako je.

Hkrati vedno bolj prihaja v ospredje, da je prva (in tista takoj za njo) punkovska generacija še vedno prisotna. Nekateri bendi sicer niso nikoli razpadli, nekateri so se znova zbrali. Tu se odpirata dve vprašanji: zakaj misliš, da je temu tako, in kje so mladi, ki bi morali prevzeti žezlo kritike? Ne nazadnje v uvodni pesmi novega albuma Ni upora razgaljate to anomalijo.

Pesem Ni upora odpira vsaj dva problema, prisotna v obliki »šimfanja« med ljudmi, vendar jih je treba nekako pesniško umestiti v song, kar je bilo z vidika pisanja zahteven manever. Mislim na problem apatičnosti in neorganiziranosti. Moti me uporniška brezidejnost mlade generacije, ki bi danes morala potegniti in vleči voz upora, a pričakuje, da bomo v prvih vrstah starci. V drugi vrsti je utrujena in umirajoča raja v službah, ki se suženjsko podreja položaju, v katerem se nahaja, ter si pri sebi momlja, da ne more nič storiti. In ja, tu so še tisti, ki službe nimajo in brezuporno prosjačijo ter zavidajo onim, ki jo imajo. Kaj se bo zgodilo, ko se bo sesul program tistih, ki imajo nadzor? Tega se nihče ne vpraša. Raje se pustijo tlačiti za pest drobiža in so zadovoljni s tem, kar imajo. Tako ostanemo samo stari borci (Via ofenziva, Otroci socializma, Gnile duše, Niet, Laibach), ki smo prestari, da bi stopili v prve vrste, a še vedno migamo, ker vemo, kako se to počne.

Ne rečem, da ne prihaja do novih, tudi kakovostnih bendov, a večini njih je bolj malo mar za družbeno odgovornost (do česar imajo seveda vso pravico). Ali je bilo za to treba odraščati nekoč, ko je punkovska, pravzaprav cela umetniška generacija znala usmeriti puščice v smer kritike družbenega sistema? Danes je videti, kot da so se vsi vdali v usodo.

Poznamo tudi alternativni pogled na punk, ki pravi, da ne bi smel biti obremenjen s politiko. Obstaja prepričanje glasbenih aktivistov, ki jim kljub temu, da izhajajo iz punka in hard cora, za upor ni mar oziroma jih pri bendih to celo moti. V Indust-Bag se s takšnim mnenjem ne strinjamo. Besedila naj bodo stvar razmišljanja avtorja in popolnoma vseeno je, ali bo razmišljal sociološko ali psihološko. Politika je kurba in prenekaterim pomeni praktično vse v življenju, zato so na trenutke (uporniški) pogledi nanjo nujni manevri.

Moti me uporniška brezidejnost mlade generacije, ki bi danes morala potegniti in vleči voz upora, a pričakuje, da bomo v prvih vrstah starci. V drugi vrsti je utrujena in umirajoča raja v službah, ki se suženjsko podreja položaju, v katerem se nahaja, ter si pri sebi momlja, da ne more nič storiti. In ja, tu so še tisti, ki službe nimajo in brezuporno prosjačijo ter zavidajo onim, ki jo imajo.

Ali je možno primerjati čase tedanjega in sedanjega upora? Ali se je sploh kaj spremenilo oziroma ali smo deležni istega sranja, le z drugačnim predznakom?

Nič drugačnega mnenja nismo kot večina tistih, s katerimi smo v vsakodnevnem kontaktu v živo ali prek vmesnikov. Žalostno, a v vseh pogledih je le še slabše, kot je bilo v prejšnjem sistemu. Leto 1984 je že zdavnaj mimo, a sistem je v obliki kontrole oziroma nadzora podrl vse rekorde, ki se jih (še) da podreti. Če bi rekel kaj drugega, bi se lagal. Priložnosti za upor je sicer na pretek, samo danes ni več tistega partizanstva, ki so nam ga vbijali v glavo v nekih drugih časih; ni herojstva. Danes nekateri menijo, da je Hitler celo zmagal in podobne kretenizme. Vprašamo se lahko tudi drugače: ali bi danes kdo iz srčne potrebe vlekel ranjenega prijatelja iz prvih vrst, če bi po njem pokalo? Današnja generacija, ki so ji vsilili wi-fi možgane, zagotovo ne, saj ne pozna požrtvovalnosti. Pravzaprav ne vem, kaj od nje lahko sploh pričakujemo, saj namesto nje razmišljajo pametni telefoni. In upam, da se v svojih predvidevanjih motim! Naša generacija je drug problem. Ne glede na to, kje si, je največja sramota ali v službi ali na fronti, če zapustiš položaj. Tako smo bili vzgojeni, in dokler bo tako, bomo tudi mi predmet izkoriščanja. Kdo ve, mogoče je problem v nas starih, ker preprosto ne odidemo in mladim ne prepustimo vse usode.

Nasploh je zadnji album »med padanjem do dna« znova lirično zahteven v smislu, da vam ni vseeno. V skorajda vsakem verzu ste družbeno kritični. Ne nazadnje je takšen že naslov projekta Kontro kontroli. Skratka, govor je nadzoru, ki ga je danes še več, kot ga je bilo nekoč, ko so tem časom prav to očitali. Ali lahko razložite koncept naslova in albuma v celoti? Enakost smo morda dosegli prav s tem, da smo na dnu vsi pod kontrolo.

Kot pravimo v pesmi Padamo do dna: »Potem na dnu bomo enaki, vsakomur osnovno, kar mu gre, ko kapital začne kopneti, napuh potuhne se in gre …« Sliši se utopično, a ni! O utopiji bi govorili takrat, ko bi vsakdo dobil tisto, kar potrebuje. Tako pa bo vsakdo izmed nas dobil svojo porcijo NIČ-a in vsi si bomo goli in bosi končno lahko segli v roke. Kar tudi ni slabo, bomo vsaj vedeli, zakaj smo nesrečni. Na tej točki je možen nov začetek, kjer lahko vse ponikne ali se prebudi. Z vidika psihologije je Indust-Bag skozi vso kariero te teme obravnaval. V tem tiči razlog, da nismo bolj veseli ali razigrani punkerji. Enostavno ne moremo biti, pa naj nas kritiki še tako vlačijo po zobeh. Ne morem drugače, saj svet, kljub temu da sem optimist, vidim črno-belo. To temo sem obdelal v pesmi Bliža se dan.

Z naslovno pesmijo ste odprli novo polje, nekaj, o čemer se je veliko govorilo, a nič praktičnega izcimilo. Dejansko se je čakalo, da se bo nekdo postavil v opozicijo Velikemu bratu, ki ve in pozna vsak naš korak.

Naslov Kontro kontroli je zgovoren sam zase. Nič več in nič manj. V našem primeru je to mogoče doseči le z glasbo. V teh trenutkih se tudi mi osvobodimo vseh spon in refleksij nadzora; ko priklopimo ojačevalce in udarimo po opnah, se nam vsaj za tistih nekaj trenutkov življenje zdi lepo in brez meja in se – na koncu koncev – lahko imamo za upornike. To so tudi tisti trenutki, ko odobravamo »kao« hedonizem ali uživancijo znotraj rock'n'rolla; da se s pomočjo glasbe zadrogiramo in pozabimo na vsakodnevne odklone in težave. Vendar za punk to ni dovolj. Punk mora imeti nekaj več kot zgolj hedonistični pogled na svet. Mora imeti uporniški nagon, kar ga dela – in z njim Indust-Bag – drugačnega od večine rockerskih bendov. V Indust-Bag nismo rockerji enostavnega kova, ni nas moč primerjati z njimi.

Me je pa izraz nadzor spomnil še na nekaj, in sicer na Control Joy Division. Ta bend vam je bil nekoč zelo blizu oziroma so njegove elemente prepoznali v vaši glasbi, kar vam je odprlo vrata proti jugu. Kako je potekal ta »odnos« in kako se je potem to razvilo?

Do Joy Division gojim veliko spoštovanje. Nasploh občudujem to, da se je nekomu prek njegovih frustracij uspelo izraziti tako, da je povedano imelo tudi družbeni učinek. Glasba tega benda nas je v nekem obdobju čisto prevzela. Ianov glas in tisti magičen, a le navidezno »falš« podton sta čisti popolnosti, ki se ju ne da posnemati. Takrat smo jih lahko poslušali ob majhni svetlobi in brez kakršnih koli opiatov do epileptičnih skrajnosti. Glasbeno gledano nismo šli po njihovi poti, čeprav se v določenih obdobjih, tako v naši glasbi kot besedilih, čutijo rahli vplivi. Tega ne zanikam.

Prav tako lahko rečem, da nismo zavestno sledili hitrosti hard cora nam verjetno najljubšega benda osemdesetih: Dead Kennedys. Govorim o drugem obdobju, po prvi plošči, ko so vsi hoteli blazno hitro igrati. Takrat, po vojski, smo rajši iskali post punk v takšni obliki, da lahko rečemo, da nam je ravno Joy Division – poleg Iggyja Popa, Velvet Underground, Television - bil eden od vzorčnih primerov, kako naprej. Kasneje tudi post hard core, a najprej Joy Division. To nam je še kako prav prišlo na prostorih bivše Jugoslavije, kjer je bend že takoj užival kultni status. Odprl nam je številna vrata v klube. V Zagrebu, v Kulušiču, smo v finalu YURM-a dobesedno »razturali«, ravno tako v Sarajevu (1987), kjer nas niso spustili z odra. Podobno se je zgodilo v Beogradu in Subotici. Prezrtost se je očitno nehala na Kolpi.

S pospešenim hard corom smo prvič udarili šele leta 1990, ko je bil ta trend na Slovenskem že v zatonu, mi pa smo ga ponudili na našem najbolj agresivnem projektu Nova leta. Priznam, bilo je vznemirljivo početi nekaj, česar drugi niso.

Kar pripelje do naslednjega vprašanja: v zvočno-stilskem smislu Indust Bag nikdar ni bil čisti punk oziroma tisto, kar se je pod tem razumevalo, temveč je bila vaša glasbena identiteta veliko bolj kompleksna. Vanjo ste implementirali vse – od umazanega bluesa in klasičnih obrazcev pop pesmi do naplavin novega vala. Kako se je oblikovala in razvijala ta pestrost? Prek posameznikov, ki so/ste bend sestavljali, ali je šlo za konsenz znotraj benda?

Še preden smo osnovali bend, sva z Andrejem Pečaričem preigravala blues na električnih kitarah. Vem, sliši se smešno, da smo punkerji preigravali blues, a tako je bilo. Pozneje, leta 1979, je prišlo do preobrata. Srednješolec Andrej je v Ljubljani snemal oddaje na Radiu Študent in kasete prinašal v Metliko. Takrat sva spoznala druge, še bolj odbite trende v rock glasbi. In dejansko sva se na podlagi teh posnetih oddaj opredelila za punk. Začela sva kupovati plošče, pravzaprav vse živo na temo punka, a tudi širše. Vemo, da se takrat ni dalo dobiti vsega, zato sva zbirala vse na temo popularne glasbe. V tem tiči razlog, da imajo naši punkovski songi obliko od popa do popa in se ločijo le po nebrušenih idejah in zavzetosti, s katero smo pristopili k izvedbi.

Ali je po svoje to celo odraz geografske danosti, se pravi bivanja v provinci, na poti do katere so se »čisti« punkerski zvoki navzeli nekaterih drugih elementov ter se v skladu z njimi preoblikovali?

V provinci nikdar ni bilo močne scene, ki bi te znala usmerjati ali v pravem trenutku zbrcati, spomniti, da so neki trendi mimo in da je čas za nekaj novega. Vedno in povsod misliš, da je tisto, kar počneš, edino pravilno. Po eni strani to ni slabo, saj je manj priložnosti, da te stvari zbegajo. Enostavno povedano: v stiku si z neko drugo realnostjo. Najpomembnejša pri tem je vztrajnost, kajti v provinci je bend dolgo ali za zmeraj prepuščen eni in isti postavi, kar ga dela močnejšega, uigranega. Seveda je tu veliko prostora za prepiranje, ampak enostavno si obsojen na ljudi okoli sebe, drugih ni! Vse to botruje svojskosti naše glasbe, ki prednjači pred kakovostno tehniko igranja. Po drugi strani je provinca tudi prednost: ni močne konkurence, ki bi te medla na vsakem koraku ter ti vlivala nezaupanje s prihajajočimi (kratkotrajnimi) trendi. Relacija Metlika–Ljubljana je bila včasih veliko bolj oddaljena kot danes, tako da ni bilo težko biti samosvoj in trmast v našem malem mestecu.

Takrat se je razvil simpatičen mini fenomen – punkerji iz province ste se na neki način povezovali med seboj, si pomagali. Kaj je bila osnova temu paktu: opozicija proti centralnim punkerjem, s katero ste vračali udarec?

Veliko se je govorilo o tem, čeprav nas to niti ni toliko begalo, saj smo v tako mali deželici, da smo vsi ena velika provinca. Malce lokalpatriotizma je bilo prisotnega, ne samo v Metliki, temveč tudi v Idriji in Ormožu, čeravno sam temu ne bi dajal posebnega poudarka.

Kako ste sami videli/razumeli svojo pozicijo iz province? Kot prednost ali slabost?

Kakor kdaj, eno in drugo … Kot slabost niti ne, prej nasprotno. Vprašamo se lahko, ali bi se nam godilo kaj bolje, če bi bili iz Ljubljane. Rekel bi, da ne. Vprašanje, če bi se sploh slišalo za nas. Resda smo bili na provinci medijsko slabše pokriti, smo se pa v sceno vpeli prek drugih, vitalnejših kanalov.

Če se vrnem malce na liriko novega albuma. Poleg kritike je tudi nekaj intimnega bluesa ali prevpraševanja – V območju napoja. Kriza srednjih let?

Uf, koliko je bilo alkoholno prežetih debat, ki so ustvarjale optimizem, ki se je sicer že naslednji dan sesul, a zvečer znova porajal. In kako se v teh alkoholnih napojih lahko izoblikuje lokalno junaštvo, za katero je značilno, da deluje samo v globoko zapitem stanju, ko pa je treba kaj narediti, se hiška iz pijanih kock podre. Kar nekaj smo ga prežingali in del tega pijanskega bluesa zapustili v pesmih. Na srečo smo se naučili z rezervo jemati vse, kar smo v pijanem stanju izrekli, a neki napoj je »ostajal« nuja, da si se lahko izrazil in vztrajal. Kaditi smo medtem prenehali, a veliki ljubitelji vinske kapljice ostajamo še naprej.

Naslov Kontro kontroli je zgovoren sam zase. Nič več in nič manj. V našem primeru je to mogoče doseči le z glasbo. V teh trenutkih se tudi mi osvobodimo vseh spon in refleksij nadzora; ko priklopimo ojačevalce in udarimo po opnah, se nam vsaj za tistih nekaj trenutkov življenje zdi lepo in brez meja in se – na koncu koncev – lahko imamo za upornike.

Dve, tri leta nazaj so pri NE Records vnovič izdali vaše posnetke na vinilnem projektu Zavržena mladost. Ali vas je to dodatno vzpodbudilo za snemanje novega materiala? Kako se je bilo znova soočiti s preteklostjo na albumu?

Dopuščam možnost, da nas je dodatno spodbudilo, vendar ni čisto nič vplivalo na skladbe, zbrane na albumu Kontro kontroli, saj smo jih v svojih glavah pripravili že mnogo prej, preden je prišlo vabilo s strani NE Records. Album Zavržena mladost je prišel kot dodatek z neba, ki nam je z odtenki nostalgije in ponosom vlil samozavest za naslednji korak. Če tiste preteklosti ne bi bilo, ne bi bilo niti nadaljevanja; pod tem imenom ter s tem karakterjem se najbrž ne bi nikoli pojavili, sploh pa ne nadaljevali in vztrajali toliko let. Zato imamo do najstarejših komadov poseben odnos. Ti so resda bolj preprosti, a po svoje še vedno najpomembnejši v zgodovini našega benda; še danes jih igramo in trenutno tvorijo skoraj polovico našega koncertnega programa.

Kar nekaj ljudi nam je že reklo, da so »ta stari« komadi oživeli na nov način. Ne vem, če je res tako, a očitno v naši zmedi različnih oblik glasbenih zvrsti enostavno paše nekaj tako preprostega in nekaj, kar je danes pomembno kot rockovsko izročilo v slovenskem prostoru. Da smo tudi mi nekaj prispevali in da naš prispevek ni nič manjši od kakšnega drugega benda, ki mu je uspelo posneti več plošč in odigrati več špilov.

Novo ploščo smo si sicer privoščili posneti v zelo dobrem studiu, a zaradi manjšega števila porabljenih ur se poraja vprašanje, koliko smo na koncu zares pridobili s tem. Vsekakor nam je ponudil pogoje, da smo se izrazili na način, kot smo si želeli, in glavnino tega, o tem sem prepričan, nam je uspelo zabeležiti na trakove, zahvaljujoč studiu RSL in producentu MOT-u.

Kaj pričakujete od nove plošče v javnosti? Do kod sega njen domet, mimo vseh nas, vključno z menoj, ki ste nas že navdušili v Menzi?

Rekel bom zelo skromno: če nam uspe navdušiti zgolj enega, za katerega se izkaže, da ve, kaj je dobro v slovenskem rockovskem prostoru, potem je cilj dosežen. Nobenih velikih ciljev nismo imeli. Bolj je šlo za trmasto samodokazovanje, da še vedno zmoremo! Najbolj cenimo iskreno besedo, da ti nekdo pove, kar ti gre. No, pohval se tudi ne branimo. Razmišljamo v smeri, da bi se odpravili po prostorih bivše Juge, saj so večji open air festivali v Sloveniji v glavnem rezervirani za mega slovenske skupine. Ne mislimo se odreči niti klubskim špilom, če bo interes, seveda.