Intuitivni trip, intuitivni aplavz

Bilo je temno kot v rogu. Bilo je temno, kot je bilo temno tisoč let tega. Ravno prav, ravno preveč temno. In komorno. In predvsem intuitivno. Kajti to, intuitivno, je beseda, ki povzame njeno glasbo, ki jo bolj kot razum razume duša. »Kaj bo danes, ne vem, nastaja intuitiven jezik, ki traja že tri leta,« je JUNEsHELLEN previdno, vendar niti najmanj bojazljivo povedala v soboto, 27. januarja, v zgornji dvorani mariborskega Vetrinjskega dvora. Približno dvema ducatoma obiskovalcem, ki so doživeli transformacijo večnamenske dvorane v večdimenzionalni prostor. Brez pravil, brez razlag, brez navodil. JUNEsHELLEN s Spevi & Arijami naredi intervencijo, da bi jo vsak poslušalec doživel po svoje. In to ji v precejšnji meri tudi uspeva.

»To je meditativen večer: ne bo bum-bum, paf-paf. Zaprite oči in dihajte z mano. Še sama ne vem, kam me bo zapeljalo. Obstajajo stvari, ki jih lahko čuti in sliši le srce, razume pa le duša,« je povzela iz lastnega napovednika. Ne zgodi se pogosto, da bi izvajalec pred koncertom razgrnil poslušalcu bistvo nastopa. Mu skoraj dal navodila; kar ta vendarle niso bila. V primeru JUNEsHELLEN je tak uvod razbremenil poslušalca in mu, sicer še tako odkrito, razkril srž enournih napevov. »Fajn mi je, da ta jezik nima pomena. Besede nič ne pomenijo. Samo to, kar boste začutili. Če boste.« 

Ko sta nastopili brez nasnete spremljave, sta vrnili glasbo krepko tisočletje nazaj, k osnovi, k napevom, k osnovnemu človeškemu izražanju. In tam so Spevi & Arije najmočnejši, čeprav dronovsko atmosferski trip hop ne ponuja nič manj.

Nina Sardi (1985) se je v vsaki skladbi takoj potopila v lik JUNEsHELLEN. Potrebovala je sekundo, morda še manj. Transformacija duha. Na spletni strani opiše svoje meditativne napeve kot zasanjani zvok s cineastično atmosfero in temačnim trip hop ozadjem. Njeni Spevi & Arije so še (naj)manj strukturirani in še bolj improvizacijski. Nekaj med Björk in Blade Runnerjem. Zasanjani vokal, ki je hkrati, naj bo še tako vesoljski ali nadzemeljski, vselej oprijemljivo tuzemski. Kot dodatna dimenzija, ki so jo tako prepredeno ponazarjale avtoričine roke, s katerimi je opletajoče prehajala iz trdno suverenih nizkih leg ter skoraj shoegazovsko ustvarjala filmsko vokalno dinamiko. »Tu se kaj ploska?« je po drugem napevu vprašal nekdo iz publike. Nerodno, ampak povsem razumljivo, čeprav se je najprej slišalo blasfemično. Nato se je ploskalo po vsakem napevu. Lažje je poseči v dušo kot v norme. 

Toda za resnično meditativno izkušnjo, ki sta jo ponujala tako presenetljivo suveren prostor za tako drzno akustično intervencijo kot tudi naklonjeno občinstvo, je zmanjkal le bolj neprekinjen tok. Ne le tok zavesti, temveč dejanski koncertni tok, saj se je avtorica po vsaki skladbi oddaljila od mikrofona in se sklonila k računalniku, da bi nastavila naslednji napev. S tem je nehote prehajala od JUNEsHELLEN k Nini Sardi in nazaj. Razlika med njima je, da prva spregovori v tišji angleščini, druga v sproščeni slovenščini, nobena pa ne zapoje v razumljivem jeziku, kar je neke vrste kompromis. To lahko poslušalca nekoliko zbega, saj se alter ego ves čas shizofreno pojavlja. »Vam je všeč?« je bilo njeno retorično vprašanje, ki bi skoraj izzvenelo v prazno, kot nepotrebno. Občutek je bil namreč, da to ni glasba, ki bi bila všečna. Ta glasba preprosto je. To je njena največja moč. 

Vendar obenem je prav intuicija, najbolje razkrita v Pesmi o polžu, tista, zaradi katere ima JUNEsHELLEN vse mitološke karakteristike siren. A da bi Scila dobila svojo Karibdo, pri čemer je pošastna le neverjetna sposobnost večglasnega improviziranja, je na oder na koncu stopila še Alja Petric, s »katero se poznava 16 let in sva čisto iz sebe, da sva danes tukaj«, kot jo je predstavila Sardijeva. »V dvoje je lepše!« ni bil le klišejski poskus odpravljanja treme, temveč zadetek v polno, ki je koncertu dal finale, ki si ga je ta zaslužil. V dvoje je še boljše. Kajti šele skupaj, sploh pa v pravem bisu, enem tistih, ki ni v naprej predviden, kar bis nenazadnje tudi je, sta razširili JUNEsHELLEN do dih jemajoče, zastrašujoče, osupljive, a hkrati dojemljive vokalne ekspanzije duha. 

Ko sta nastopili brez nasnete spremljave, sta vrnili glasbo krepko tisočletje nazaj, k osnovi, k napevom, k osnovnemu človeškemu izražanju. In tam so Spevi & Arije najmočnejši, čeprav dronovsko atmosferski trip hop ne ponuja nič manj. »Hvala lepa, da ste prišli,« je bila redko slišana zahvala projekta, ki ima draž ravno v tem, da ga je mogoče slišati in videti, najbolj pa doživeti le v živo.