29.12.2019

Iskalec novih pristopov, programskih idej, zvokov in skladb

Luka Juhart je ustvarjalec mednarodnega formata, ki so mu kot akordeonistu znana prizorišča, kot so BBC Proms, Varšavska jesen, itd. Z veliko osebne note se zna vživeti tako v interpretacijo klasične kot tudi in zlasti sodobne glasbe, obenem pa je skladatelj in pedagog.

Marina B. Žlender

Luka Juhart
Foto: Andrej Grilc

Luka Juhart je ustvarjalec mednarodnega formata, ki so mu kot akordeonistu znana prizorišča, kot so BBC Proms, Varšavska jesen, Festival Luzern, Chamber Music Society of Lincoln Center itd. Z veliko osebne note se zna vživeti tako v interpretacijo klasične kot tudi in zlasti sodobne glasbe, obenem pa je skladatelj in pedagog. Po uspešnem zaključku Glasbene gimnazije v Mariboru je študiral na Državni visoki šoli za glasbo v Trossingenu, kjer ga je poučeval Hugo Noth, podiplomski študij pa je opravil pri Stephanu Hussongu na Visoki šoli za glasbo v Würzburgu. Postal je profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je tudi vodja katedre in Studia za sodobno glasbo. V Sloveniji ga pogosto slišimo v tandemu s skladateljem in klarinetistom Urošem Rojkom, s katerim sta pred nedavnim izdala ploščo Works for Clarinet and Accordion. Luka Juhart redno izvaja dela slovenskih in tujih sodobnih avtorjev, kot so Vinko Globokar, Uroš Rojko, Bojana Šaljič Podešva, Matej Bonin, Vito Žuraj, Thomas Larcher, Klaus Huber, Iris ter Schiphorst, Arturo Fuentes, Claus-Steffen Mahnkoph, Eduard Demetz idr. Za založbi Sploh in NEOS je posnel več zgoščenk, ki odražajo njegovo mednarodno aktivnost. Juhart se je z delom Unleashed uvrstil v izbor priporočenih del skladateljske tribune Rostrum 2018Situacijo v Sloveniji vidim večplastno. Imamo vrhunske interprete in skladatelje, ki v svetovnem merilu sodelujejo na najvišjem možnem nivoju, ter številne druge z velikim potencialom. Imamo izjemen glasbenoizobraževalni sistem, po tem pa glasbeniki nimamo dovolj kvalitetnih možnosti za ustvarjanje. Doma nekateri znajo poskrbeti zase, drugi nekoliko manj. Menim, da domače okolje ne dobi toliko od nas, kot bi lahko. Glede sodobne glasbe velja enako. Poleg tega velik problem vidim v tem, da sistemsko ni poskrbljeno za to področje. Vse sloni na etičnem pogonu, kar dolgoročno ne more prinesti s tujino primerljivih rezultatov. Na kratki rok še lahko deluje zanos, a dolgoročno primanjkuje sistemskih rešitev.

Pedagoško poslanstvo združuješ z vlogo glasbenika. Kaj zate pomeni ena in druga zadolžitev in kaj ti dajeta?

Vlogi se dopolnjujeta. Kot pedagog imam koristi od svoje vloge glasbenika, saj hodim po svetu, si pridobivam izkušnje z igranjem v različnih zasedbah, z odličnimi glasbeniki in spoznavam zame novo glasbo, prizorišča, organizacijske pristope. Pedagoška vloga pa me vedno znova sili k preizpraševanju, kako priti stvarem do dna, kako optimalno vaditi, zakaj tako in kaj je sploh pomembno. Iščem pa tudi nove skladbe, nove programske ideje. V pedagoškem procesu dobim veliko zamisli za svoje nove projekte in tudi študenti mi prinesejo nova dela, ki bi jih sam nekoč želel igrati.

Veliko sodeluješ s skladateljema Vinkom Globokarjem in Urošem Rojkom, s katerim sta tudi izvajalski tandem. Pred časom sta pri založbi NEOS izdala ploščo Works for Clarinet and Accordion z deli Rojka, Juharta in Iris ter Schiphorst. Veže vaju prijateljstvo, glasba, pedagoški poklic in zavzetost, da se sodobna glasba uveljavi tudi v slovenskem prostoru. Tako si skladbo Unleashed napisal kot drugi stavek k Rojkovi skladbi VOX. Te je zanjo Rojkovo delo navdihnilo ali si želel dati samostojen doprinos k vajinemu izvajanju, kot neke vrste pendant?

Ni me navdihnilo eno Rojkovo delo, Rojkova glasba me navdihuje že vsaj dvajset let! Skladba Unleashed je bila napisana z mislijo na dodani stavek k skladbi VOX, kot attacca k Uroševemu delu, ki sva ga prvič igrala pred petnajstimi leti, ko sva sploh prvič igrala skupaj. Zato sem tudi material do neke mere črpal iz VOX-a. Za razliko od VOX-a, ki je bolj umirjeno, meditativno delo, je moja skladba hitrejša, divja, bolj ekspresivna. Skladbo Unleashed lahko izvajamo samostojno ali kot dodatek k Uroševi skladbi. Niso me zanimali toliko detajli, ampak bolj celostna izvedba glasbene ideje. V mislih sem imel bolj muzikantski pristop, za katerega sem vedel, da Urošu leži. Skladbo, ki sem mu jo posvetil, je nato odlično odigral. Zagotovo je tista živa izvedba imela velik vpliv na skladateljski tribuni.  

Znan si kot borec v prvih vrstah za uveljavitev in izvajanje sodobne glasbe. Tudi sam komponiraš, predvsem pa to glasbo izvajaš na vrhunskem nivoju, kar te je popeljalo na odre uglednih evropskih festivalov. Si tudi vodja Studia za sodobno glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kako glede na svoje izkušnje vidiš situacijo sodobne glasbe v Sloveniji? Kakšna je pri tem tvoja aktivna vloga?

Trudim se čim več izvajati manj znana glasbena dela in spodbujam skladatelje, da pišejo skladbe zame. Ko neko skladbo igram, jo poskušam čim večkrat izvesti po svetu in jo posneti, potem glasbo promoviram in o njej predavam. Delujem tudi kot orkestrski glasbenik. Sodelujem z orkestri po Evropi, kjer izvajam težke parte, napisane za akordeon. Kot pedagog poučujem na način, da bi bili mladi glasbeniki opremljeni s čim širšim spektrom znanj, ki jih bodo potrebovali po študiju. Pogovarjamo se o različnih izvajalskih praksah, improvizaciji, teatralnih elementih, tudi o promoviranju, agentih, pedagoškem poklicu, razpisih, pasteh, ki se jim mladi težko izognejo. To počnem z mislijo, da bodo lahko kot mladi profesionalci zagrabili za vsako priložnost, ko se bodo znašli na trgu. Z mano se o teh stvareh v času študija ni nihče pogovarjal, kar se mi zdi zelo omejeno. Eno je akademski pristop k študiju in forsiranje perfekcije, drugo je pa realno stanje in možnosti, ki jih ima mladi glasbenik, ko zapusti udoben status študenta in pomaha svojemu izobraževanju v slovo. Zadnje čase sem zelo zaposlen z delom v Studiu in katedri za sodobno glasbo na akademiji. Posledično nisem aktiven pri organiziranju drugih ciklov ali festivalov, rad pa med svojim delovanjem čim bolj povezujem različne segmente in okolja sodobnega ustvarjanja. Samo v Sloveniji obstajajo okolja, ki se načeloma ne križajo, in želel bi si, da se začnejo. Situacijo v Sloveniji vidim večplastno. Imamo vrhunske interprete in skladatelje, ki v svetovnem merilu sodelujejo na najvišjem možnem nivoju, ter številne druge z velikim potencialom. Imamo izjemen glasbenoizobraževalni sistem, po tem pa glasbeniki nimamo dovolj kvalitetnih možnosti za ustvarjanje. Doma nekateri znajo poskrbeti zase, drugi nekoliko manj. Menim, da domače okolje ne dobi toliko od nas, kot bi lahko. Glede sodobne glasbe velja enako. Poleg tega velik problem vidim v tem, da sistemsko ni poskrbljeno za to področje. Vse sloni na etičnem pogonu, kar dolgoročno ne more prinesti s tujino primerljivih rezultatov. Na kratki rok še lahko deluje zanos, a dolgoročno primanjkuje sistemskih rešitev.

Sodeluješ z Zavodom Sploh, ki predstavlja zlasti svobodno improvizirano glasbo. Kolikor mi je znano, ste z Zavodom Sploh sodelovali tudi v okviru Akademije za glasbo. Ali v takšnem povezovanju vidiš alternativo klasičnemu poučevanju? Kako poteka takšno delo?

Vedno sem občudoval improvizatorje, kako so se sposobni zliti z inštrumentom in se osredotočiti na osnovni zven njihovega igranja, ne glede na njihove tehnične omejitve. Na Akademiji za glasbo pa študirajo zelo sposobni in usposobljeni študenti, z izjemnimi tehničnimi in muzikalnimi sposobnostmi, ki pa so omejeni z izvajalskimi praksami, normami, napotki, klišeji … Zanje je koristno, da pridejo v stik z izvajalci, ki zgolj poslušajo svoje inštrumente in ustvarjajo glasbo. Upam, da zaradi tega dolgoročno tudi napredujejo, da jim kolegi z drugega področja odprejo nov vidik igranja. Z Zavodom Sploh smo doslej izvedli dva projekta. Na avdiciji smo izbrali skladbe, ki so jih študenti nato izvajali, letos pa ima Tomaž Grom z njimi tudi improvizatorsko delavnico. Tako bodo študenti izvajali sodobno glasbo in tudi improvizirali. Zaključni koncert bo 27. maja v Veliki dvorani Slovenske filharmonije. Doslej smo vedno pripravili preplet izvedb komponirane in improvizirane glasbe. To so koncerti, ki so trajali po več ur hkrati in so bili odlična izkušnja. Privoščili smo si vse živo: igranje v temi, za odrom, izvajanje dveh ali več skladb hkrati ali pa skladbo in improvizacijo nanjo obenem, eksperimentiramo z ozvočenjem, postavitvijo publike, luči, predvajamo besedila …

V katerih dejavnostih (in inštitucijah) vidiš prihodnost za razvoj sodobne glasbene ustvarjalnosti (pri nas in na tujem)?

Umetnost se bo po mojem mnenju vedno bolj prepletala, ne bo več strogih ločnic med posameznimi panogami. Veselim se trenutka, ko bo nekaj normalnega, da bodo na klasičnih koncertih nastopali tudi igralci, in obratno, ko bo kvalitetna absolutna glasba postala del gledališča. Sedaj glasba tam bolj služi teatru, kar je logično.

Vse, kar se pri nas trenutno dogaja v polju nove glasbe, je vezano na kratkoročne razpise in zahteva veliko entuziazma, če pa gre nekaj narobe ali pa celo brez nekega večjega razloga, se financiranje prekine in projekt zaključi. Tako so se zaključili ciklus Predihano v organizaciji Cankarjevega doma, festival Slowind pa Carmina Slovenica in še bi lahko našteval. Dobra praksa iz tujine je ta, da država v nekem deležu financira ansambel, kot v primeru Musikfabrik, Ensemble Modern, Klangforum Wien itd., oziroma festivale Biennale Zagreb, Wien Modern, Klangspuren in druge, ponekod vlagajo v raziskovalne centre, elektronske studie, sistemsko podprte platforme ali v sklade. Nekaj takega bi morali dolgoročno zastaviti tudi pri nas. Podobno kot sistemsko podpiramo orkestre, glasbene šole, univerze, teatre in tako naprej. Vprašajmo se, koliko imamo v Sloveniji galerij, muzejev, knjižnic, gledališč, orkestrov? Meni se te ustanove ne zdijo pomembnejše od razvoja sodobne glasbe in sodobne umetnosti. 

Si eden tistih, ki ste znanje poiskali v tujini. So ti pri tem pomagali drugi ali si stike poiskal sam? Kaj sta zate pomenili izkušnji iz Trossingena in Würzburga? Kako sam oblikuješ pedagoški proces s študenti?

Za študij v Trossingenu sem se hitro navdušil, saj je bil moj profesor eden najbolj prepoznavnih akordeonistov. Za primer lahko povem, da je izvedel okoli 300 novih del za harmoniko. Pri tem je treba poudariti, da je ogromno časa posvečal stari glasbi, preigral je vse Scarlattijeve Sonate pa Rameauja, Couprena, prvi se je sistematično lotil Bacha … O študiju ne bi govoril v superlativih. Dobil sem širino, zavedanje, da je svet velik, da obstaja veliko načinov glasbenega izraza in da je pomembno to, v kar verjameš in kar si. To je najmočnejša ugotovitev iz tega obdobja. Nisem pa na študiju dobil navodil, kako ustvarjati po koncu študija. Slišal sem veliko glasbe, koncertov in tretjo bolonjsko stopnjo sem končal s 25. leti, kar je v primerjavi s kolegi kar hitro. V študiju nisem videl več smisla, saj sem veliko igral izven akademije, sodeloval sem že s številnimi skladatelji, z Urošem Rojkom, Vinkom Globokarjem, Eduardom Demetzem in drugimi. Želel sem razvijati svoje projekte in tako napredovati, študij pa se mi je zdel omejen. Mislim, da od takrat s študijem nisem zares prenehal, saj me zanima še veliko stvari in se ves čas učim še naprej. Vedno bolj mi je jasno, da kariera glasbenika traja vse življenje.

Tvoja skladba Unleashed za klarinet in akordeon je bila uvrščena v izbor priporočenih del mednarodne skladateljske tribune Rostrum 2018. Gregor Pirš je o njej zapisal, da »… odkriva svetove nenavadnih instrumentalnih gest, eksperimentalno nadgrajenih virtuoznih zvočenj, ki se sestavijo v strukturirano in hkrati živo, duhovito stvaritev«.  Kako sprejemaš svojo vlogo kot skladatelj?

Iskreno, nikoli se nisem imel za skladatelja. To bom, ko bom na primer napisal vsaj 30 zame uspelih del za različne zasedbe. Skladam iz potrebe po izražanju, sicer pa nimam ambicij, odločam se intuitivno in si ne ustvarjam nobenih pritiskov, kaj in kako bi moral kaj napisati. Skladam z veseljem in kadar čutim, da moram. V prvi vrsti sem interpret in pedagog, skladanje pa je dejavnost, ki dopolnjuje moje glasbeno udejstvovanje. Trenutno pišem skladbo za godalni orkester in pripovedovalca na besedila Gregorja Podlogarja. Pišem s svinčnikom in ne na računalnik, kar pomeni v primeru orkestra veliko dela. To je meditativna, prijetna dejavnost, ki pa zahteva veliko časa. 

Kot izvajalec se srečuješ tudi s klasičnim, večinoma baročnim programom. Izbiraš program sam ali poteka dogovarjanje z naročniki koncerta vzajemno? Kako pride do tega, da nastopiš na nekem odmevnem festivalu ali koncertu?

To je zelo različno. Večkrat ponudim kak program in se potem dogovorimo za končni izbor, so pa tudi koncerti, kjer program določijo vnaprej. Ko gre za staro glasbo, pogosto program ponudim sam, v primeru sodobne glasbe pa se večkrat zgodi, da določen ansambel ali orkester išče izvajalca za določeno glasbo. Igram tudi nove skladbe, ki so povečini izvedene samo enkrat. To je žalostna stran sodobnih izvedb. Doslej sem na primer po enkrat izvedel kar devet koncertov za akordeon in orkester. In če dobim še tako dober honorar, se vložen čas pri takih projektih nikoli zares ne poplača.

Kako vidiš festivale sodobne glasbe? Gre za prizorišča, ki ponujajo pregled dogajanja v mednarodnem pomenu ali pa se je oblikoval neke vrste festivalski mainstream? Kako doživljaš ta prizorišča kot skladatelj in izvajalec?

Festivalski mainstream gotovo obstaja. Odvisen je od tega, kje se festivali nahajajo. So pa festivali še vedno najboljša priložnost, da človek v kratkem času sliši čim več glasbe. Vedno so na sporedu tudi novi, neznani avtorji, in treba je priznati, da je mainstream bolj ali manj najboljše, kar trenutno obstaja. Veliko kvalitetnih avtorjev in interpretov pa je seveda prezrtih. Tisti izbrani avtorji ali izvajalci so mnogokrat preforsirani, lahko tudi slabše pripravljeni. Po drugi strani pa številni, prav tako vrhunski umetniki nimajo priložnosti, da bi se izkazali. Prisotnost na tej sceni se me ne dotakne preveč. Pomembnejše se mi zdi sodelovanje z ljudmi, ki jih cenim in rad preživljam čas z njimi. Pomembno mi je, da delam v bližini svojega doma, pa sem vseeno še vedno več kot dva meseca na leto odsoten, če k temu ne prištejem časa na akademiji. V zadovoljstvo mi je, ko ustvarim nekaj svojega, morda skladbo, napisano zame, ali pa svoje lastno delo. To mi pomeni več od možnosti, da postanem izvajalska mašina na velikih festivalih.

Kako v svojem delovanju vidiš vlogo publike? Kako ljudi pripraviti do tega, da se odprejo poslušanju sodobne glasbe? Kako to občutiš na koncertih, kjer si izvajalec?

Lepo je imeti publiko, ki sodeluje. Igrati tam, kjer čutiš, da ljudje glasbi sledijo, so aktivni in odzivni. Priznam, da sem vesel, da je na večini koncertov tako, in v tem ne vidim specifičnega problema sodobne glasbe. Če sta glasba in interpretacija dobri, je publika zadovoljna. Največji problem je v tem, kako jih pripraviti, da sploh pridejo na koncert sodobne glasbe. To je aktualen problem na vseh umetniških področjih, kaj šele na tako subtilnem, kot je umetniška sodobna glasba. Mnogi zvečer raje gledajo v ekrančke, kot da bi šli na koncert. Glasbo slišimo na vsakem koraku in danes je težko doživeti popolno tišino. Morda je tudi to razlog, da ljudje nimajo potrebe po obiskovanju koncertov. Ne vidim problema v tem, da ne bi bili zadovoljni, pač pa v tem, da si preprosto ne omogočijo doživetja. Velik potencial pri tem vidim v prepletu publik. V Ljubljani, ki je butično mesto, obstaja več različnih publik. Nekateri obiskujejo samo koncerte klasične glasbe, drugi le improvizirane glasbe, tretji poslušajo alternativo, jazz ali opero; če k tem prištejemo obiskovalce galerij, teatra, literarne navdušence, ki bi jih lahko pridobili, bi to lahko bil svež zagon za nas, ustvarjalce. Prepričan sem, da bi ti ljudje, ko bi se enkrat odločili za obisk koncerta sodobne glasbe, to z veseljem počeli tudi v prihodnje. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da za poslušanje sodobne glasbe rabiš predznanje, da moraš na koncertu biti pripravljen na intelektualne izzive. Ampak vseeno se mi zdi problem (ne)obiskovanja koncertov poglaviten.

Prizorišča glasbenega izvajanja se počasi širijo izven koncertnih dvoran na alternativne kraje, tudi na splet. Kaj to pomeni za izvajanje glasbe?

Alternativna koncertna prizorišča so mi blizu. Rad igram na posebnih krajih in zdi se mi, da izvedbam lahko dajo novo dimenzijo. Glede interneta in izvajanja glasbe imam mešane občutke. Priznam, da sem najbrž starokopiten in verjetno nimam prav, a draž obiskovanja koncertov in zbiranje albumov se izgubi, če imaš vse bistvene stvari že na spletu. Družbena omrežja in prizadevanja kolegov glasbenikov za promocijo svojega delovanja mi niso najbližje, saj se izgublja kvalitetna vsebina ustvarjanja. Številni izgubijo kompas, pravo mero in občutek, kaj je sploh pomembno. Nisem še dobil ponudbe za koncert zaradi lastne spletne strani ali svojega facebook naslova, objav na youtubu ..., ampak zato, ker sem dobro igral, imel oseben stik z ljudmi, govoril sem z njimi o njihovi ali svoji glasbi. In to še vedno šteje, na srečo. Lahko naštejem vrhunske glasbenike, ki jih na spletu tako rekoč ni, pa so iskani umetniki. Internetna aktivnost je najbrž potrebna, ampak če sem se moral odreči določenim aktivnostim zaradi prenatrpanega urnika, je prvo, kar sem črtal, lastna aktivnost na spletu. S svojo lastno »virtualno podobo« se nisem nikoli preveč ukvarjal. Verjetno je moj pristop slab in najbrž lahko tako razmišljam, ker sem privilegiran kot profesor, zaposlen na univerzi, in glasbenik, ki ima trenutno dovolj dela. Bi bil kot samozaposlen, eksistencialno odvisen od svojega ustvarjanja primoran razmišljati drugače? Ne verjamem!