Iskanje samega sebe

Po uvodnih EP-jih Chapter I in II ter dolgometražnem prvencu FVCK stopa Canyon Observer z albumom Nøll s še trdnejšim korakom naprej in zanosno nadaljuje po zamišljeni poti. V zadnjih sedmih letih je bend dodobra preoral ledino s koncerti po domovini in turnejami za njenimi mejami. Po izidu FVCK so se mu pred dvema letoma obzorja še bolj odprla in s pohvalnimi kritikami profiliranih glasbenih medijev je bend odpotoval na eksotični trip, na kubansko turnejo. Po vrnitvi se je še bolj ovil v meglo. Zmeraj je bil nekje čisto blizu nas. Ni se izpostavljal, dihal nam je za ovratnik. Iz megle se je nedavno zavihtel z drugim albumom Nøll. In ta tako kot dosedanje plošče streže s težaškim apokaliptičnim postmetalom, v brutalnost in ekstremnost so se prikradli kaos eksperimenta, hrup, šumi in duhovi free jazza. Canyon Observer je nadalje razširil horizonte in dosedanji opus nadgradil v še mogočnejši monolit.

Ob izidu albuma Nøll in pred premiernim koncertom v Gala Hali v Ljubljani na Metelkovi v četrtek, 17. maja, smo govorili z basistom Nikom Frankom, pevcem Maticem Babičem in kitaristom Gašperjem Letonjo, ki je ploščo tudi zmiksal. 

Gre za iskanje samega sebe znotraj tega sveta, v katerem smo bombardirani z vsem mogočim. Se pravi za iskanje znotraj tega niča. O tem je ta album, ki s svojimi besedili in ostalimi primesmi ponazarja situacije absurdnosti sveta okoli nas.

Kaj se je dogajalo z bendom v zadnjih dveh letih, med ploščo FVCK in novim albumom Nøll? Koncertna statistika pravi, da ste v tem času imeli 40 koncertov. 

Vsi: Kaj?!?

Gašper: To je v bistvu v redu. Mislil sem, da jih je bilo manj. V tem času smo spet zamenjali člana, kar nam je vzelo precej časa. 

Nik: Navzven mogoče ni izgledalo, da se kaj dogaja z bendom. Bili smo dokaj tihi večino časa. Znotraj pa se je ves čas dogajalo. Bend je bil v pogonu in še zdaleč ni miroval, ni pa bilo enostavno. Z novim bobnarjem Bojanom Vargo je bilo treba delati na starih komadih, vmes smo imeli koncerte in delali smo na novih komadih. Po plošči FVCK, ko je bil še Simon Intihar v bendu, smo z Maticem Urbancem s KAPA Records delali načrte in si zastavili cilj, da se leta 2017 naredi nov album. 

Ob izidu FVCK ste imeli velika pričakovanja, kam vse boste šli nastopit in da bodo sledile turneje. 

Nik: Organizacija koncertov je ponavadi prerasla v deset koncertov, se pravi v turnejo. Po izidu FVCK pa nismo imeli nobene turneje, razen po Kubi. Na to je vplivalo veliko stvari. Četudi bi Simon ostal v bendu, bi bila zaradi šihta in otroka situacija verjetno enaka. Že dve leti se pogovarjamo o turneji in jo prestavljamo in prestavljamo. Zdaj se pogovarjamo o turneji za januar 2019 in upam, da je ne bomo spet prestavili. 

Si predstavljate, da bi šli na mesec in pol dolgo turnejo? Bi tako težko glasbo, kot jo igrate, lahko oddelali vsak večer zaporedoma?

Gašper: Oddelali bi že, na koncu bi bili pa verjetno mrtvi, haha. 

Matic: Po dveh tednih turneje bi zagotovo zabremzali, ker bi telo to zahtevalo. Po zadnji dvotedenski turneji sem zbolel. Preprosto prekuril sem se. 

Kaj vam predstavlja izvajanje glasbe? Očiščenje, izliv gneva?

Gašper: Glasba je nekakšen filter za vsakdan, ki ga vsak doživlja na svoj način. To je izlet nekam drugam, kjer je malo lažje prenesti vse, kar se dogaja v življenju. Gre za očiščenje. 

Matic: Ko imamo veliko koncertov, sem sam veliko bolj pomirjen. Agresijo in moč dam iz sebe in potem vse ostalo klapa. 

Gašper: Gre pa tudi za produktivno druženje.  

Nik: Da, zelo pomemben del tega je, da se razumemo in da smo v redu. 

Gašper: Obenem je to dober način predstavljanja idej, ki jih imamo, idej o boljšem svetu, recimo. 

Nik: In iskanja samega sebe. 

Gašper: Zadnja plošča je zame res iskanje samega sebe. 

Matic: Kar se tudi glasbeno pozna. 

Gašper: Zdi se mi, da smo našli harmonijo za delo v bendu, ki zdaj funkcionira brez posebnih tenzij. 

Nik: Precej lažje je delati. Bolj smo enotni. Normalno se pogovarjamo o tem, kaj bi kdo hotel narediti pri določenem komadu. Tudi bobnarju Vargi ni težko probati različnih stvari, ne glede na to, ali jih razume ali ne. Četudi nečesa ne čuti, bo za to, da sprobamo. 

Gašper: Nismo se obremenjevali s tem, da moramo zaradi vsakega mnenja spreminjati komad. Če je imel kdo fiksno idejo o komadu, smo ostali šli z njim. Veliko se je delalo tudi doma. Recimo, Nik je prišel na vajo z izdelanim komadom, ki smo ga preigravali in naredili par korekcij. Komad je bil narejen dokaj hitro. Našli smo način hitrejšega procesa ustvarjanja. 

Nik: Do Nølla smo delali precej demokratično na vajah. Ni se zgodilo, da bi kdo naredil zaporedje dveh, treh rifov doma in s tem prišel na vajo. Osnovna ideja je najpogosteje prišla iz jammanja na vajah in na tem smo gradili. Veliko smo probali, ko pa nam je zmanjkalo idej oziroma ker nismo imeli rifa, smo se samo gledali in obstali.

Gašper: Bilo je zelo zamudno.

Je pa na novi plati še največ jammanja doslej. 

Nik: Seveda, jammanja je ogromno. 

Matic: In to produktivnega. 

Gašper: Dodelovanje rifov je zelo težko narediti skozi jam. Sploh matematične stvari, ne more se jih izpiliti. Zdaj smo veliko delali doma in na vaje smo prihajali z domišljenimi stvarmi. Tudi Varga je prišel s kakšnim ritmom. To smo posneli, razvijali in dodelali. K temu je veliko prispeval tudi logistični problem. Varga je namreč iz Maribora, morali smo najti bolj ekonomičen sistem za delo. Vaje smo imeli vsakih štirinajst dni, sicer so bile dvo-, tridnevne, ampak nanje smo morali priti z idejami. Šlo je za zelo intenzivne vaje in dejansko smo več naredili na vajah kot prej, ko smo se dobivali tudi večkrat na teden, a smo ideje in njihovo dodelavo prelagali na naslednje vaje. Zdaj smo se dejansko bolj angažirali in trdo delali. 

Ste v novi zasedbi že stestirali nove komade v živo?

Gašper: Enkrat, dvakrat. 

Nik: Za film Alica smo vzeli veliko fragmentov z novega albuma. Na primer, Neon Ooze je bil odigran skoraj v celoti, Lacerations je bil v treh delih. 

Očitno vas je disciplina pri delu zelo okrepila. Kako se bo ta disciplina pokazala na odru, na koncertu?

Nik: Da je plošča že pet mesecev gotova in da smo jo toliko kasneje izdali, je prednost. Novi komadi so namreč bolj tehnični in niso toliko varni, da bi se na koncertu lahko umaknili v ozadje, na varno, in malo zaplavali. Vse je zelo eksaktno narejeno. 

Gašper: Fokus bo moral biti. V bistvu nimam pojma, kako bo to zgledalo v živo. Par komadov je izven varne cone in so nekaj novega za živo igranje. Upam, da bo delovalo. 

Novo ploščo odlikujejo krajši komadi. 

Gašper: Nismo se obremenjevali. Želeli smo si še kakšnega drugega žanrskega izleta. Nočemo se ukalupiti. Bend se mora razvijati in takšen proces bi moral imeti vsak bend. Na naslednji plošči bo še več izletov.

Nik: Za naslednji album bi si radi vzeli še več časa, ker zdaj, ko smo našli način dela, bi radi še bolj dodelali komade. 

Skozi koliko faz je pravzaprav šel bend? Sta prva dva EP-ja, Chapter I in II, zaokrožila prvo fazo, FVCK drugo in je zdaj z Nøll nastopila tretja? 

Matic: Ja, to se vidi po članih benda. 

Nik: Največja stvar so bobnarji. Pri Chapterju I in II smo se še iskali. Pri FVCK je bil pomemben faktor Simon, ki je bil čisto drugačen bobnar kot Sašo Paljk. Pri novi plošči se nam zdi, da bolj vemo, kaj bi radi. Veseli smo, da smo našli bobnarja, ki je zaštekal naš način dela in samo glasbo. 

Z naslovom prejšnje plošče FVCK ste pokazali sredinec vsemu, kar se dogaja okoli nas. Kaj sporoča naslov Nøll? Je nastopil čas apatije, ni upanja, ni strahu?

Gašper: Ne, ne, ne!

Matic: Prej slednje kot apatija. »Nič« je mišljeno, da nič ni večno, zato uživaj. Čeprav sem z besedili šel tudi v drugo smer.

Gašper: Veliko filozofij govori, da se moraš na neki način sprijazniti z absurdnostjo in ničnostjo eksistence ter jo osmisliti in priti do svojega bistva. Gre za raziskovanje samega sebe.

Nik: Gre za iskanje samega sebe znotraj tega sveta, v katerem smo bombardirani z vsem mogočim. Se pravi za iskanje znotraj tega niča. O tem je ta album, ki s svojimi besedili in ostalimi primesmi ponazarja situacije absurdnosti sveta okoli nas.

 

V uvodnem komadu Mirrors poslušamo nihilistični manifest Stephana Hagna. Gre za uvod v sporočilo albuma?

Matic: Ni uvod, prej del celote.

Nik: Hagen razlaga o potrošništvu in kapitalizmu in zastopa stališče, da so vsi ovce. 

Gašper: Bolj kot družbena kritičnost je za nas pomembno spoznavanje lastne biti in sebstva. 

Nik: Matic je temu rekel pozitivni nihilizem.

Matic: Tako je in čisto brez besed sem ostal, haha. Pozitivni nihilizem je, da spoznaš, da ni nič večjega od tebe in da lahko rasteš, ker si največji.

Gašper: Treba je najti smisel, drugače nihilizem pelje v samomor.

Se imate za apologete? Za pridigarje?

Vsi: Ne, ne, ne!

Matic: Gre za misel, drugo vprašanje pa je, če ji boš prisluhnil. 

Očitno kar berete filozofijo?

Nik: Imamo Vargo, ki je dejanski filozof, in Gašper je prebral še največ knjig na to temo. Sam sem »bral« Žižka in Nietzscheja. 

Gašper: Več berem sicer leposlovja, trenutno Camusa in Sartra. Na Nøllu seveda ni vse prisotno, kar smo omenili. Recimo, za zadnji komad, ki sem ga napisal, je prišel navdih iz Flisarjevega Čarovnikovega vajenca, ki na neki način tudi govori o niču, ampak bolj iz vidika vzhodne filozofije. 

Kdo pa je Stephan Hagen?

Nik: China! Spoznali smo ga leta 2013 na eni izmed kratkih vikend turnej, ko je prodajal merchendaise bendu I Not Dance, s katerim smo imeli skupne nastope. Potem smo imeli koncert na Dunaju, kjer je takrat živel, enkrat smo prespali pri njem. Spoprijateljili smo se. Zdelo se nam je fino uporabiti njegov govor kot insidersko šalo. 

Gašper: Tako kot govori v komadu Mirrors, govori tudi v živo. Res se vživi. 

Nik: S stališča nekoga, ki to posluša, se morda zdi, da je to tipičen postmetal govor. Da ga vključimo v komad, nam je pa padlo na pamet na vaji. Bolj za hec. 

Gašper: Na prejšnjih platah smo se izogibali govorom. To je nastalo spontano. Pustili smo mu čisto proste roke. Nismo ga analizirali, lahko pa se identificiramo. 

Ker med drugim obdeluje potrošništvo, me zanima, kako se sami znajdete v današnjem potrošniškem svetu?

Gašper: Večina ljudi ima problem s potrošništvom in je ujeta v njegovo zanko. 

Matic: Človek bi se res moral potruditi, če bi hotel izstopiti iz tega. 

Gašper: Moral bi stopiti iz cone udobja in varnosti, kar pa nas večina ni pripravljena narediti, se pa tega zaveda. Dokler ne pride nekaj, kar te izrine iz te cone, ne boš reagiral. 

Nik: Kaj je slabše, da se tega ne zavedaš ali da se zavedaš in ničesar ne narediš?! Za vsako spremembo je potrebno narediti veliko stvari, česar se mogoče niti ne zavedamo. Cel življenjski slog moraš spremeniti, če hočeš izstopiti. Ne moreš spremeniti samo dela navad, ostale pa pustiti takšne, kot so. 

Kako se počutite v vlogi potrošnika in hkrati v koži ustvarjalca?

Gašper: Kot material, ki je potrošen, haha.

Nik: Nismo zares underground bend. Če bi imel dovolj denarja in se ne bi ukvarjal z vprašanji preživetja, se verjetno sploh ne bi šel teh stvari. Super bi mi bilo, če bi lahko naš bend živel od podpore svojega poslušalstva. Na žalost si tega ne moremo privoščiti. Rabimo pa založbo, in ko si pri založbi, se morajo plošče prodajati, da se založbi splača imeti tvoj bend.

Koliko koristijo bendu nastopi na showcase festivalih, ih kot je bil recimo vaš nastop na dunajskem Waves?

Nik: Odvisno od benda. Takšni bendi kot smo mi (naj Kajzer ne bo jezen), nimajo veliko možnosti, četudi smo folku všeč. Tam je bolj pomembno spoznavanje, druženje in prodajanje samega sebe. 

Gašper: V tem nismo najboljši. 

Nik: Mogoče živim v preteklosti, ampak jaz ne bi rad na pol posiljeno »prodajal« svojega benda. Ni mi naravno iti na showcase in se zelo truditi, da bi potem lahko rekel: »Si videl, delegat ta-pa-ta, kako igram na kitaro, a?!« Osebno se mi pa showcase festivali ne zdijo slaba stvar, daleč od tega. Ni mi slabo igrati na showcasu in tudi verjamem, da bomo še na kakšnem igrali, tudi se mi zdi čisto OK, da nekdo pride k nam, nas pohvali in reče, da bi se to dalo »prodati«.

Matic: Gre za potrditev. 

Nik: Prav mi je, če dobimo dodaten kontakt ali da se razširi dober glas o nas. Ko smo igrali na MENT-u, je bil predstavnik Europa Voxa zelo navdušen nad nami. Poklical nas je, povedal je naprej bookerju Neurosis in podobnih bendov. Takšno mreženje še zdaleč ni slabo. 

Gašper: Ti bookerji in agenti iščejo bende, ki intenzivno nastopajo in hodijo na turneje. Mi tega ne počnemo zaradi takšnih in drugačnih razlogov.

Matic: Iz promotorskega vidika nismo najzanimivejši bend. 

Gašper: Zelo si želim it na turneje, ampak mogoče nismo dovolj ambiciozni. 

Nik: Gre za mejo, čez katero si po moje trenutno še ne upamo ali pa ne moremo in tudi ne bomo. 

Ste pripravljeni na ta riziko?

Nik: Prav zaradi tega si verjetno ne upamo, ker začnemo razmišljati o vsem, kaj vse to prinese zraven. 

Matic: Bi si lahko vzeli dva meseca dopusta v službi, da gremo na turnejo?! Če ne bi bilo teh dejavnikov, bi si to zagotovo privoščili. 

Nik: Na primer belgijski Amenra, oni imajo službe, vendar takšne, ki jih lahko opravljajo na turneji. Svoj življenjski slog bi morali prilagoditi, da bi to lahko izvajali.

Gašper: Korajža velja v takšnih situacijah. Ampak ne glede na uspeh ali kakorkoli bi temu rekli, se bomo definitivno še naprej ukvarjali z glasbo. Ni smisel samo v tem, da ti uspe, ampak v druženju, terapiji. 

Matic: Če si predolgo na sceni, lahko rataš tudi retro, haha. 

Nik: Naš namen je delati glasbo, ki nam je všeč, in jo dati naprej in predstavljati ljudem. 

Matic: Konec koncev naša glasba ni narejena za velik oder. Že Kino Šiška je prevelik. 

Si predstavljate sebe na velikem odru?

Matic: Niti ne. 

Nik: Ne.

Gašper: Meni osebno so ljubi manjši koncerti, kot je recimo Trnava na Slovaškem, kjer smo igrali v kleti pred dvajsetimi ljudmi. To je bilo super. 

Nik: Takšni koncerti so super zaradi skupnosti, v katero vstopiš. Ko smo prišli, je bila ekipa z nami, skuhali so dobro, po koncertu je bilo vse super …

Niste dobili samo pol kumarice?

Vsi: Ne! Haha. 

Gašper: To se je zgodilo v Budimpešti. 

Matic: Čeprav je bil ta koncert zame eden boljših. Na tej točki, kjer smo zdaj, smo dojeli, da ni važno, ali je na koncertu petnajst ali petdeset ljudi, najpomembnejše je, da se imaš dobro na odru. 

Gašper: Včasih zna pet ljudi narediti večji žur kot petsto. 

Kaj si želite doseči na koncertih? Izmučiti publiko, da gre potrta s koncerta …

Nik: Ne. Vse je odvisno od posameznika. Name osebno takšni koncerti delujejo zelo katarzično. 

Matic: Vsi uživamo v tem. 

Gašper: Vsak bend, ki nastopa v živo, hoče narediti vtis na poslušalca. Želi si, da bi poslušalec doživel njegovo glasbo. Kakšno, to je pa subjektivno vprašanje. 

Nik: Naša glasba je agresivna in brutalna, in takšno glasbo mora poslušalec tudi občutiti agresivno in brutalno. Glasba mora sugerirati tok, ki ga hočemo doseči. Zgodba mora imeti svoj lok, z začetkom in koncem. 

Gašper: Ko gledam druge koncerte, me zanima, da se koncert giba, da ni monoton. Da se spusti, da spet izbruhne. Treba je ustvariti ambient, tudi z lučmi in drugimi efekti. Na poslušalstvo skušamo vplivati tudi s tem. To, kaj pa čuti, je drugo vprašanje. 

Matic: Na koncu mora biti intenzivna izkušnja. Izpasti mora tako, kot smo si mi zastavili, in da je tako, mora biti glasno, intenzivno in vse v megli.

Gašper: Med koncertom ne komuniciramo z občinstvom. 

Matic: Samo udarec!

Gašper: Smo dokaj v svoji galaksiji. Ni nam toliko pomembno, če je reakcija takojšnja. Vse je prepuščeno publiki. 

Matic: Predvsem si želimo pozitivne in intenzivne izkušnje. 

Nik: Veliko ljudi mi je reklo, da so zanje vsa ta megla in stroboskopi preintenzivni. Razumem, ampak to hočemo imeti. In zato se ne obremenjujemo. 

Nove plošče ste se sami lotili. So vas do tega pripeljale izkušnje? 

Nik: Izkušnje in predvsem budžet. Pri delu na FVCK smo spoznali, da je zelo težko delati s takšnim budžetom, kot ga imamo na razpolago, sploh v daljšem časovnem roku. Obenem je zelo otežena komunikacija na daljavo. Ko smo delali Chapter I in II, smo bili ves čas v stiku z Ivorjem Knafljem in tudi poslušali smo isto stvar. Pri FVCK smo hoteli delati s tujim producentom, da bi dobili kakšno dodatno povezavo in referenco, ki so je tudi mediji veseli. 

Gašper: Težko je prek e-pošte priti do zvoka, ki si ga želiš, ker komunikacija ni direktna in jasna. Tudi je res, da pri FVCK nismo imeli ravno fiksne ideje, kaj hočemo. Vsak je imel svojo, na koncu pa nismo bili ravno zadovoljni s končnim rezultatom. V tem času sem sam tehnično zrasel in sem se odločil sam spoprijeti se s tem. Bobne in bas smo snemali v RSL-ju, kjer smo se odločili, da bo Matej Pečaver delal tudi master, zato ker smo imeli direktno komunikacijo in pa da vidimo, kako to sploh poteka. V teku snemanja se je plošča nadgrajevala, sploh kitarsko. Bas in boben sta morala biti vnaprej dodelana in sta se snemala simultano. Za kitare smo si vzeli več časa in je bilo posnetih več linij, kot smo jih dejansko potrebovali. Zanje smo pri Žigi Zmazku najeli studio Negligence in posneli vse v lastni režiji.

Nik: Način, ki smo ga ubrali pri Nøll, se mi zdi super. Sicer je bilo naporno, vsekakor pa bi še delal takšne albume. Pri snemanju in miksu se ne bi branil takšnih ljudi, kot je Matej, ki da svoje mnenje ali namig, kako odigrati kakšen prehod. Osebno bi še vedno rad delal s producentom oziroma z nekom, ki je dovolj kompetenten, da mu zaupam in da dobim insidersko mnenje. Ni toliko pomembno, ali te posname ali producira, vsekakor je v redu, da da zunanja oseba svoje mnenje, ne glede na to, ali ga boš upošteval ali ne. 

Kaj se vam kaže zdaj, ko je album odležal in se pripravljate na nastope?

Nik: Potrebovali bi več časa. 

Gašper: Dejansko se komadi še oblikujejo in razvijajo, spreminjamo jih. 

Matic: V živo bodo drugačni. 

Gašper: Ne vsi …

Nik: En komad bo imel čisto nov začetek. Na vajah smo namreč ugotovili, da ne pridemo prav vanj, in je nastalo nekaj novega. 

So novi komadi v času med snemanjem in po objavi albuma dobili novo meso, novo svežino?

Gašper: Komadi so živa tvorba. 

Nik: Pri prejšnjih albumih smo komade šli takoj igrat v živo. S tem so se zacementirali in ni bilo toliko eksperimentiranja. Tokrat smo vadili samo ta set in te komade. Nikamor se nam ni mudilo. Odkrivali smo pomanjkljivosti, domislili smo jih, kako jih bomo povezali med sabo. Komadi so imeli več prostora in časa za dodatno oblikovanje. 

V kolikšni meri so tebi, Matic, novi komad izziv, iz vokalnega vidika?

Matic: Zdaj je bolj določen potek komadov. Vokalno je ta album najbolj dodelan in tega se tudi držim. So pa tudi deli, kjer se lahko igram in izživljam. 

Se vam je odprl nov ustvarjalni prostor s tem albumom? Kam lahko še greste?

Gašper: Želim si še več raziskovati. Drugače novega materiala še ne delamo, upam pa, da bomo šli v nove sfere. Ostala pa bo kitarska glasba. 

Nik: Agresija mora biti, ne predstavljam si tega benda brez agresije. 

Matic: Agresija ostane!

Nik: Sam bi še več kaotičnih delov, obenem pa tudi bolj striktne dele, tako si bolj širiš obzorja oziroma meje. Čeprav nočemo meja, si jih tako ali drugače postaviš.

Gašper: Več šuma in drame, to je za naslednji album. 

Matic: To se mi sliši kar dobro. Več kaosa.

Pred dvema letoma, v času plošče FVCK, ste omenili, da je ostalo nekaj komadov, ki jih niste objavili. Je kakšen na Nøllu?

Matic: Večinoma so ostali ob strani. 

Nik: En komad smo izdali, to je As Patterns Consume Me, ki je iz leta 2012 ali 2013.

Matic: Mislim, da 2012. 

Nik: Preostala dva komada pa sta pač posneta, in to je to. 

Torej je med FVCK in Nøll res močna ločnica. 

Nik: Da. 

Gašper: Definitivno. Pri novi plošči smo bili vsi veliko bolj prisotni. 

Nik: Vsi komadi na Nøllu so plod nove zasedbe ter novih razmišljanj in idej, ki nimajo ničesar skupnega s FVCK. 

Je pa bila na FVCK izkazana želja, da se premaknete v novo smer. Na Nøllu se kaže odmik od sludgea in metala ter kar nekaj zanimivih detajlov eksperimentiranja, hrupa, freejazza …

Matic: Free jazz je redno prisoten na naših vajah. 

Gašper: Finta je enostavno v tem, da vsak zase posluša zelo različne zvrsti glasbe. Mene osebno vedno zanima kaj novega v glasbi. Na plošči je prisotna inspiracija drugih izvajalcev, ki jih je vsak zase poslušal. Predvsem pa smo hoteli daljši izlet kam drugam. 

Kaj poslušate v zadnjem času?

Nik: Od jezne glasbe sem največ poslušal Sumac, Old Man Gloom, Converge, Baptists. Sicer gre za bende, ki jih poznam že zelo dolgo, sem pa zadnje čase spet začel poslušati bolj jezno glasbo. 

Gašper: Veliko sem poslušal Oranssi Pazuzu in ZU, ki jih že zelo dolgo spremljam. 

Nik: Seven That Spells! Novi album bo zagotovo imel kakšen njihov vložek, haha.

Gašper: Ja, dejansko smo jih zelo veliko poslušali. 

Matic: Sam poslušam od grind cora in metala do Davida Bowieja in podobnih. Zelo random. 

Nik: Ne morem si predstavljati, da bi poslušal samo eno zvrst. Poslušam vse od največjega popa do jazza in zelo težke glasbe.

Gašper: Prejšnji ponedeljek sem bil v Cankarju na Straussovi Zarathustri. Zadnje čase mi takšna glasba zelo paše. Ne vem, očitno se staram.

Nik: Swans! Ko sem naletel na njihov zadnji album, sem ga poslušal cel mesec, samo ta album. 

Gašper: Tudi na njihovem koncertu smo bili, kar mislim, da je še dodatno vplivalo na nas. Sicer zelo naporen koncert, sploh zaradi dolžine. 

Nik: To so oni, ne poznajo milosti. 

Matic: Vse in nič!

Kako to, da ste uporabili skandinavsko besedo za nič, nøll?

Matic: V osnovi sem imel idejo, da bi bil naslov samo Nič. Ko sem našel matematično razlago absolutne ničle, da je z vseh strani nič, se je simbol za absolutni nič ponudil sam od sebe. Postavili smo se za ta simbol, nikakor pa ne gre za kaj religioznega. 

Ste ateisti?

Nik: Da. Ampak še zmeraj v nekaj pač verjameš.

Gašper: Tudi ateizem je neke vrste religija. 

Gašper: Najbližje mi je razlaga, da po življenju oziroma po smrti ni nič. Elektromagnetni procesi v možganih nehajo delati. Je pa dejstvo, da molekule grejo nekam, haha.

Tudi duša nekam gre. 

Matic: Ko imaš zgago, to je duša.