Ista ladja, nov pristan …

Domači pianist in skladatelj improvizirane muzike Rok Zalokar ponovno osvežuje začrtane estetske smernice svojega ustvarjanja. Po treh letih je v trio formaciji povil nov glasbeni izdelek, tokrat s tujima spremljevalcema. To sta njegova generacijska sodobnika Alessandro Fongaro na kontrabasu in Ruud Voesten na bobnih. Gre za rotterdamsko navezo, saj so vsi udeleženi tam študirali, in nemara je zato novi album z naslovom Port Songs vsebinsko posvečen utripu pristaniških mest. Glede na prejšnji dve Zalokarjevi trio izdaji je Port Songs še bolj izrazito akustičen, zvočno izmikajoč, predvsem pa zrel korak v razvoju avtorjevega glasbenega izrazoslovja. Trio je dobro uigran in krha meje akademskega pristopa k improviziranemu muziciranju in komponiranju ter zabrisuje trdozvočnost rigidnih aranžmajskih form, vendar v nas zbudi željo, da bi bil v tem še drznejši. Zasedbo odlikuje igriva komunikacija, ki od vseh zahteva nemalo zaupanja, in izjemno kompatibilna zvočna artikulacija posameznih glasbenikov, s katero ustvarjajo prepričljivo muzikalično narečje, katerega nianse ponovno odkrijemo z vsakim poslušanjem.

Trio nas pelje skozi devet kosov dolg album s konsistentno intenziteto skupne improvizacije. Ob poslušanju v ospredje rine predvsem dialog med klavirjem in bobni. Zalokar si v odnosu do basa vzame dovolj svobode in postreže s počasno improvizacijsko intuicijo in meglenim harmonskim plastenjem ter vsaki frazi doda ravno dovolj okrasja na trenutke skoraj romantičnega pianizma. Voesten na albumu pokaže čvrsto paleto tolkalskih tehnik, s katerimi tenkočutno orkestrira zasedbo, vendar je še vedno dovolj surov, da razbije občo meglenost kompozicij in album naredi nekoliko bolj oprijemljiv in zapomnljiv. Klavir in boben tako tvorita močno improvizacijsko simbiozo – v medsebojni igri in dialogu uravnoteženo manevrirata na tromeji perkusivnega, melodičnega in materialnega. Fongaro je s kontrabasom dober posrednik njunega dialoga in ob koncu albuma doda odličen solistični podpis. 

Album se počasi začne z najdaljšo skladbo, Earth from Space, in razjasni pot, ki jo ubira celotni izdelek: raztegnjene figure dolgih tonov, nenadni ritem ter ostre, a široke izbruhe. Vse to se še izraziteje pokaže v naslednji skladbi, Village Blabbermouth, kjer nas zavede uvodni ritem, se nato porazgubi pa spet udari, tokrat še bolj nalomljen. Takšno in podobno prehajanje med različnimi fragmenti kompozicij postane skozi album že skoraj predvidljivo in tako vsak nadaljnji izbruh ali razplet napetosti ne preseneti več. Ploščo še najbolj zaobjame šesta skladba, Joy with Joyce, ki jo uvede Voesten s solom na bobnih. Spomni nas na starejše avantgardne tolkalske prijeme in albumu zvočno doda še prostorsko komponento. Med skladbami najdemo tudi dve krajši skici, ki sta plod skupnega navdiha udeleženih in pravzaprav predstavljata najočitnejši eksperiment na plošči, ki preseneti tudi zahtevnejše uho.

Trio je dobro uigran in krha meje akademskega pristopa k improviziranemu muziciranju in komponiranju ter zabrisuje trdozvočnost rigidnih aranžmajskih form, vendar v nas zbudi željo, da bi bil v tem še drznejši. Zasedbo odlikuje igriva komunikacija, ki od vseh zahteva nemalo zaupanja, in izjemno kompatibilna zvočna artikulacija posameznih glasbenikov, s katero ustvarjajo prepričljivo muzikalično narečje, katerega nianse ponovno odkrijemo z vsakim poslušanjem.