Iz samih trenutkov sestavljena kompozicija

Na sprednji strani ovitka albuma Ena / One se karikatura Milka Lazarja razrašča iz telesa klavirja in ga kot hobotnica ovija z rokami in (tremi) nogami. Na drugi strani je naslikan Zlatko Kaučič, ki se v maniri hindujskih božanstev s cca. šestimi rokami trudi obvladovati svoj bobnarski set. V notranjosti ovitka je izrisana izstreljena ena (one) nota, ki brez posebnega programskega naboja kratkomalo nakazuje, da gre za prvo glasbeno srečanje dveh izvrstnih domačih glasbenikov. Izvrstnih celo do te mere, da je to nekako zapazilo tudi budno oko države, ki je obema pred leti podelila nagrado Prešernovega sklada, in omogočilo, da sta bila ob tej priložnosti na nekem stopnišču v Cankarjevem domu deležna sugestije, naj vendarle že kdaj muzicirata skupaj.

Beseda je dala besedo in potem enkrat še eno krajšo vajo, če se temu sme tako reči, na kateri sta se sporazumela, da se očitno razumeta in da je vaja odveč. Prvi skupni nastop se je jeseni 2013 dogodil le v Tolminu, drugi in tretji pa ne le v novogoriškem kulturnem domu (novembra 2013) ter v Stari elektrarni v Ljubljani (marca 2014), temveč tudi na pričujočem ploščku. Ta je torej ujel tako rekoč prve korake skupnega muziciranja, ki se je odtlej še precej razvijalo. Zlatko in Milko na prima vista torej, bolj ali manj čista improvizacija, ki je le na dveh delih prestrežena s po eno komponirano balado, od vsakega eno.

A je to razmerje med improvizacijo in kompozicijo na tem albumu hecna reč. Tako razmerje je pravzaprav vedno bolj ali manj hecna reč, polna mistifikacij in zelo nejasnih kategorialnih zamejitev. Pa vendar je na tem albumu to razmerje posebno. Najbolje ga utelesi kar Milkova, sama na sebi mistifikatorska izjava, da je glasbena improvizacija, v kateri se dogaja popolna čuječnost in vpetost sodelujočih, hkrati tudi perfektna kompozicija. No, vsaj približno tako je dejal, in čeravno ima ta izjava omejen domet, vseeno do potankosti ujame duha te plošče. Le stežka se namreč verjame, da je 13 skladb na plošči bolj ali manj le post festum razrez dveh posnetkov in da njihove zgodbe in razvoj pa njihove specifične zvočne zanke in tudi dinamika njihovega scenosleda dejansko izhajajo iz par okvirnih in nič kaj na dolgo ali široko predebatiranih idej o tem, kaj in kam hočeta.

Hkrati je res, da je Zlatko Kaučič eden najboljših perkusionistov aktualne improvizirane muzike, kar k sreči lahko že lep čas precej pogosto preverjamo tako pred domačimi odri kot na albumskih posnetkih. Je hudo močna glasbena persona, ki tu in tam, kar za perkusioniste spet ni česta navada ali sposobnost, gladko zasenči svoje zasedbe in ki pravzaprav niti ni standarden bobnar oziroma perkusionist. Je namreč celokupna zvočna mašina, ki poleg ritma skrbi še za melodijo ter za raznorazne dromljajoče teksture, krike in šamanske napeve, hkrati pa v svojo bobnarsko baterijo vključuje še cel asortima iz vsakdana napaberkovanih zvočil. Kot tak zadostuje že solo, sicer pa se ga dokaj pogosto lahko sliši v duetih, kjer mu ob boku stojijo primerno karakterni sošpilavci. Med drugim v skupnih nastopih z gosti na njegovem festivalu v Brdih (recimo s Philom Mintonom ter Abom Baarsom) in pred tem z Evanom Parkerjem na ljubljanskem Jazz festivalu ter pianistom Agustijem Fernandezom na Lentu. Z slednjim je ne posebej dolgo nazaj izdal album Sonic Party in v kleni maniri svobodne improvizacije razvil čvrsto serijo ponekod frenetičnih in drugje zračnih, v glavnem pa abstraktnih figur.

Da je ta nova plošča precej drugačne narave, gre verjetno pripisati predvsem Milku Lazarju, ki vendarle prihaja iz drugačnega glasbenega okolja oziroma, bolje rečeno, glasbenih okolij. Prvenstveno se ga lahko misli v skladateljskem kontekstu in njegova glasbena kariera torej neprimerno bolj ustreza profilu regularnega horizonta komisije za Prešernove nagrade. Njegovo siceršnje delo je težko zajeti kako drugače kot z besedo enormno, saj se pne od glasbe za filme (od Babica gre na jug dalje) pa čez gledališke, plesne, lutkovne in multimedijske predstave do oper, baletov in orkestrov sodobnih muzik. Pisal jo je tudi za svoje (danes sicer upokojene) jazz-rock bende (Quatebriga, Štefbet Rifi), v katerih je igral saksofon in klavir. Vse to umestiti pod katerikoli skupni dežnik bi bilo bedasto, in kot smiselna referenca tu obravnavani plošči se ponuja njegov odličen album iz leta 2012, naslovljen Ambients. Ta album je namreč zaokrožena serija rileyjevsko minimalističnih skladb, v kateri se nizajo permutacije in kombinacije ritmov in zazankanih melodij. V nekako bukolični repeticiji se dobršni del interpretacije in razvoja glasbe kratkomalo prepusti poslušalcu.

In res je bil drugi na albumu ujeti koncert, torej tisti v Stari elektrarni, naslovljen Ambients 2 in umišljen kot nadaljevanje omenjenega albuma. Namesto dveh klavirjev in dveh marimb ter enega vibrafona sta tu le prepariran klavir in razširjena bobnarska baterija, a že omenjena Zlatkova melodična igra dovoljuje zelo odprta prepletanja vlog. Ta drugi del (posnet v za odtenek boljših pogojih kot prvi) je krajši in bolj zavezan raziskujočim ter raznolikim serijam variacij na temo. Skladbo Prenapeto / Clone, recimo, sestavlja gnečica cirkularnih motivov in timbralno bogatih perkusivnih udarcev, ki človeka prej spominjajo na snovanja iz polja elektronike, kar je verjetno posledica tudi zelo specifično zvenečih strun iz drobovja klavirja. Ta je v tej skladbi primarna ritmična sila, ki jo šele s perkusijami obarva Zlatko, kar je metoda sodelovanja, ki se večkrat pojavlja skozi album.

Tega morda zaradi močne prezence nekaterih skladb močno opredeljuje tudi nekakšna umirjena in elegantno odmerjena sentimentalnost, ki po eni strani sega v atmosfero Zlatkovega projekta December Soul, po drugi pa je tovrstna lirika očitno intuitivna (ali pa morda že v izhodišču zamišljena) barva Milkove improvizacije v tem duetu. Osišče tega občutja je balada Refletiva, ki nas uvede v drugi del nastopa in v katero se po robovih prikrade skoraj božična motivika. V prvem delu je tak kos Lazarjeva kompozicija Lepena / One Beauty, v kateri se klavir skozi manipulacijo z njegovimi strunami kar nekako podvaja in ki je ob vstopu Zlatkovega kristalnega perkusivnega drneca ena najbolj »zalih« oziroma evforičnih pasaž plošče.

Nekako vmes med tema dvema poloma, repetitivnostjo in močno melodično zgodbo, so še druge (če lahko tako rečemo) ključne skladbe plošče. Na njih se vrstijo gosti, udarni grozdi tonov, v katerih se izmenično stopnjuje in sprošča napetost; pa suspenza, celo grožnje polna leva stran klavirja, ki ga v višjih registrih kontrastirajo upajoče, kar filmsko sugestivne melodije; ob vsem tem pa vseskozi novi, kuriozni in iz konvencij bobnanja suvereno izstopajoči ritmični sklopi. In ob tem je treba dodati, da se bogastvo plošče še vedno noče izčrpati: subtilne aluzije na obča mesta jazza in popularnih (sploh filmskih) muzik pa izleti v ljudske glasbe tako otokov jugovzhodne Azije kot plemen Severne Amerike, na katera, recimo, spomni Zlatkovo »indijansko« prepevanje.

Širina te muzike na plošči izdatno odstopa od tega, kar se pod označbo klavirsko-bobnarski duet navadno pojavlja v improvizirani glasbi. Slednja označbo namreč zelo pogosto opisuje ne le metodo, marveč tudi zven in (odprto, po svoje nekako linearno, bolj v trenutku utemeljeno) strukturo. Na albumu Ena / One je to res le metoda, saj je album strukturiran skladbeno, z (retroaktivno, tj. šele ob poslušanju) zaokroženimi zgodbami, ki v izmenjevanju skrbijo tudi za ritmiko modusov napetosti. Nudi slasti obeh fokusov, tako na sinhroni kot diahroni perspektivi, ki ju po svoje predstavljata tudi sama špilavca – improvizator Zlatko in skladatelj Milko.

Če zaključim najprej obče: tale pri založbi Klopotec in z ilustracijami Milana Eriča ter oblikovanjem Rade Kikelj Drašler izdana plošča je ena najbolj zanimivih in dodelanih zadev, kar jih je v zadnjih letih izšlo pri nas. Povsem osebno bi dodal še tole: v zadnjem času tudi sicer nisem slišal bolj kunštnih plošč, pa naj bo že od koderkoli.