Jani Kovačič: Na koncu pa še pometejo žrtve

Ob letu osorej od štiridesete obletnice Ulice talcev, ene ključnih plošč domače alternative, kantavtorstva pa sploh, smo se na to temo pogovorili z njenim avtorjem. Za intervju smo se sicer začeli meniti ob okrogli obletnici, a nas je najprej nekoliko zaustavil drugi koronski val, kasneje pa posledične »pandemijske« permutacije vsakdanje reorganizacije časa. Poleg tega, priznajmo, smo nekoliko špekulativno čakali, če bo ZKP RTV Slovenija ob jubileju obelodanila reizdajo vinila ali celo kakšne obogatene različice, o čemer se je nekaj šušljalo. Na žalost očitno neosnovano. Kar je škoda, še toliko bolj, ker Janijev zgodnji opus trenutno sploh ni dostopen potencialnim poslušalcem, čeprav so albumi Ljudje, Jani Kovačič's Je'Ben'T in Asfaltni otroci temeljni kamni domače glasbe z urbano tematiko, s katero se trenutno ukvarja predvsem rap. In vsi vemo, da se z ramen velikanov vidi dlje! A na temo digitalne in analogne nedostopnosti posnetkov vrhov domače glasbe smo v Odzvenu že pisali (beri TUKAJ). Iz svoje zgodovine in teh proizvodov ne delam fetiša. Seveda mi je všeč, če kaj izide, in takrat se z veseljem potrudim. Veseli me, če ljudem to kaj pomeni, tudi če me kdo kdaj omeni, četudi v dobrem … Da pa bi si iz tega delal spomenike, pa mi nekako ni. Raje imam kritičen odnos do stvari, ki ljudi napelje na razmišljanje in akcijo.

V tujini je navada, da ob jubilejih, kakršen je 40 let od izida albuma, založbe pripravijo posebno izdajo albuma, običajno z več diski oziroma ploščami, na katerih najdemo na primer neobjavljene različice komadov, demo verzije pa komade, ki niso našli prostora na albumu, in podobno. Take različice tvojega prvenca očitno vsaj tokrat ne bomo dobili. Kaj pa bi izšlo na hipotetični različici take obletniške objave? Je še kaj ostalo?

Uf, ostalo je ogromno, v tem je hec. Mi smo takrat res ogromno posneli. Namreč, snemala sta Neven Smolčić in Toni Jurij na Revox Radia Študent. Posneli smo cel sklop koncertov in vse to ima Neven še nekje shranjeno. Enkrat so na Radiu Študent celo zavrteli komad Lahko, za katerega sploh nisem vedel, da sem ga posnel. Bend Same babe ga je odkril in izvajal na nedavnem koncertu v Cankarjevem domu.

Takrat sem napisal ogromno raznoraznih komadov, a na žalost sem dvakrat izgubil vsa besedila, tako da sem potem po spominu nekaj zapisoval, nekaj se je pač izgubilo. Uf, na teh koncertih je nekaj pesmic res zelo zažigalo, a se jih tudi jaz ne spomnim več. Verjetno bi se še marsikaj našlo, saj smo načeloma snemali vse koncerte, ampak to je danes zanimivo samo še – kako bi rekel – za zgodovino.

Foto: Davorin Majkus (vir: dLib; licenca: CC BY-NC-SA 4.0)

Pa se ti ne zdi škoda, da to ni obelodanjeno?

Iz svoje zgodovine in teh proizvodov ne delam fetiša. Seveda mi je všeč, če kaj izide, in takrat se z veseljem potrudim. Veseli me, če ljudem to kaj pomeni, tudi če me kdo kdaj omeni, četudi v dobrem … Da pa bi si iz tega delal spomenike, pa mi nekako ni. Raje imam kritičen odnos do stvari, ki ljudi napelje na razmišljanje in akcijo. Sicer pa mislim, da so se pri založbi bolj potrudili za drugi album Ljudje, ki mi je še danes ljub. Tistega prvega smo naredili v krču, brez denarja, sami smo snemali, to je bila doma narejena plošča, ki je imela to srečo, da je bil takrat tak čas in je zavibrirala z njim.

Aha, in so tudi drugi tako delali?

Ja in je bilo to na nek način skoraj standard. Pri drugi plošči smo imeli na voljo že studio v uporabo in smo že lahko marsikaj bolj kompleksnega počeli. In tudi smo. Žal mi pa je, da je ta prva plošča toliko časa čakala na izid in potem takoj izginila s polic. Druga je bolj tehtna in nekako že tudi kaže tisto, kar sem pozneje počel z Je, Ben'tom in kasneje. Prva plošča je še bila krik naše mladosti in kot taka, kot dokument, je fajn, celo izjemna. To pač moram priznat … Nekako takole: »Uf, glej, a tole so se šli takrat.« A z glasbenega vidika je dvojni album Ljudje resen izdelek.

 

Glede prve plošče: omenja se, da je to celo ena izmed prvih novovalovskih plošč. Pankrti so svoj prvenec izdali na začetku leta, potem pa je bila že tvoja.

Ja, tudi za celotno Jugoslavijo to na nek način velja. To je bilo objavljeno v Ilustrovani YU rock enciklopediji, pri čemer je imel avtor Petar Janjatović faktografske podatke. No, preverite, prosim, da ne bi jaz sedaj zavajal. (smeh) 

OK, torej velja za eno prvih novovalovskih plošč, ampak ko jo zdaj poslušam z distance, menim, da to velja bolj za stran »ni« – eno stran si poimenoval »Ja«, drugo pa »ni« –, saj se mi prva stran zdi zelo hipijevska: Hokaido, Steklenica bluesa, Mošeja ... Belokranjsko kolo me zelo spomni na zasedbe Sedmina, Kladivo, konj in voda ali Istranova, ki so tudi bile takrat na sceni. Koliko si bil ti sopotnik te akustične smeri, ki je vključevala tudi folkloro in ne samo novega vala?

Ja, mislim, da kar precej. Gre za zelo močen vpliv folklore, ki se ga ne da zanikati. To so vendarle temeljni ritmi in tisočletna praksa. Recimo, pri rock'n'rollu smo hitro odkrili, da so ti obrazci čisto v redu, ampak da obstajajo še drugi zanimivi obrazci, kot na primer pri belokranjskem kolu – kolo. Se pravi to, kar zdaj mulci kupujejo in goltajo, ta turbofolk, ima ta ritem, ki se hoče elektrificirati, a ne? (smeh) In meni se je vedno zdelo, da moraš – tudi na koncertih – pokazati širino, narediti kaj takega, kar ni v špuri, ampak je zanimivo, kot nekakšno odpiranje prostorov. Zato taka prva stran plošče …, čeprav Fižol je bil zelo v duhu tistega časa, drugi komadi so v različnih žanrih, v katerih sem se hotel preizkusiti. V tem je bil štos.

A si imel kake skupne nastope z bendi, ki smo jih zdaj omenjali?

Ja. S Sedmino sem ogromno nastopal, zanimiva je bila ta kombinacija. S Sedmino smo imeli celo turnejo po Sloveniji. Njim je tudi ustrezalo, saj je šlo za hecno kombinacijo; in imeli smo polno, kamor koli smo prišli. To so bili skoraj edini moji koncerti v dvoranah ali v kinodvoranah, kajti drugače sem večinoma brez ozvočenja nastopal po razredih (smeh) ali na festivalih, ampak slednjih je bilo malo.

A govoriš o šolskih razredih?

Ja, po šolah. Iz klopi sem naredil oder, če je bilo temno, smo prižgali svečo. Nabralo se je kakih sto duš, ki so posedle po tleh, pa smo imeli dogodek – tako je izgledal moj običajen koncert v tistih časih. Končati pa smo morali do devetih zvečer, ker so takrat šolo zaprli. 

Foto: Davorin Majkus (vir: dLib; licenca: CC BY-NC-SA 4.0)

Se pravi, da si se že takrat pripravil na policijsko uro pa na šolski kurikulum.

Ni šlo samo za to, kajti ogromno dijakov se je vozilo in zadnji avtobus je bil tam okrog devete. Recimo, v Kočevju je bilo tako, v Murski Soboti je bilo tudi podobno, saj so imeli zadnji avtobus ob desetih. Ampak takrat so vsaj bili avtobusi, danes jih ni več. (smeh) 

Glede plošče same pa bi vendarle veljalo povedati, da bi moral biti naslov Ulica talcev, ampak tega si nismo upali, saj smo hoteli, da plošča izide. Potem smo reklamirali puščico (pokaže puščico na ovitku, op. p.), češ da je to naslov. Marko Brecelj, producent te plošče, je želel fotko s te ulice in organizirali smo obmetavanje s paradižniki na tej ljubljanski ulici. Marko je prinesel belo srajco, ker jaz belih srajc nimam, potem pa sem se nastavil in so me ciljali. Načrt je bil, da posnamemo, kako se mi paradižnik razleti na obrazu. Davorin Majkus je fotografiral in na koncu ni uspel noben posnetek, predvsem so bili paradajzi pretrdi, bolelo je, ko svinja. (smeh) Vse za umetnost! Na koncu smo še pometli za sabo; tale metla (na notranjem ovitku je fotografija pod tablo Ulice talcev, ob zid pa je postavljena metla, op. p.) je pometla »na koncu še žrtve«. (Omenjeni fotograf je nedavno ta fotografski film prinesel na SIGIC in te fotografije so sedaj že digitalizirane ter objavljene na spletnih straneh dLib in Europeane, op. p.). To bi bilo to, kar se oblikovanja ovitka tiče. Kar se tiče snemanja, smo snemali na koncertih, ki so navedeni na ovitku. Bilo je več posnetkov, ampak na koncu so zmagale Jesenice in Ljubljana – v študentskem naselju in na Pedagoški gimnaziji. Jesenice pa zato, ker je bil to edini koncert, na katerem smo imeli klavir.

Foto: Davorin Majkus (vir: dLib; licenca: CC BY-NC-SA 4.0)

Še preden je plošča izšla in so ljudje lahko spoznali tvoje komade, si leta 1979 nastopal na koncertu Ljubljana je zaspana, na katerem so igrali Buldožer, Pankrti, Prljavo kazalište ... Kako si se znašel v tej družbi oziroma kako to, da so vedeli zate?

Takrat, še pred izidom plošče, sem pač veliko nastopal. V ljubljanskem študentskem naselju sem imel nastop, ki je bil zelo uspešen in odmeven, pa v Mariboru, tudi v študentskem domu. Moram priznati, da sem imel takrat najbolj polne koncerte.

Haha, se pravi, še preden si ploščo objavil ...

Ja, skoraj (smeh) ..., potem smo posneli ploščo, ki je šla zelo dobro v promet, verjetno bi je lahko prodali še več, no, saj smo prodali celo naklado, mislim, da je šlo za osem tisoč izvodov. Ni pa bilo interesa, da bi se dotiskala.

Kaj pa glede današnje ponovne izdaje? Ali ZKP razmišlja kaj v to smer?

Hja, ne vem, nekaj so hoteli. Tolikokrat sem se že pogovarjal, a kadarkoli prideš, ti povedo, da »ni noben problem«, samo potem se nič ne zgodi. Po 40 letih pa človek tudi neha. (smeh)

 

Ali meniš, da bi neka današnja inkarnacija Janija Kovačiča, kakršen si bil sam v času izida albuma, ubrala podobno pot k izdaji prvenca ali pa bi se raje zanesla na – najbrž le digitalno – samozaložbo in sama vodila promocijo ter prodajo? Drugače rečeno: koliko je bilo takrat pomembno imeti založbo in kako gledaš na vlogo založbe takrat in danes?

Če povem po resnici, jaz tudi danes ne bi šel v lastno založbo oziroma samozaložbo, ker je to resno delo. Če človek ustvarja glasbo in se mora potem ukvarjati še s poslovno platjo, postane takrat ta umetniška plat tenka. Kar naenkrat začneš razmišljati kot trgovec in potem tudi delaš stvari kot trgovec. To je prva stvar, ki me moti, druga pa ta, da kljub vsemu te založbe opravljajo nacionalno pomembno delo. V njih delajo ljudje, ki imajo določene kompetence in tudi nekaj zagovarjajo. Na nek način so filter, zato se mi zdi fajn, da založbe obstajajo. Čeprav sem zaradi tega pogosto izvisel. (smeh) Veliko stvari niso hoteli objaviti; koliko stvari sem predlagal, da bi naredil, pa so rekli: »Veš, to se ne bo prodajalo.« Denimo, ko smo delali kaseto Žare lepotec v Andih, so bili na njej komadi s prve plate pa nekaj novih, in v komadu Dnevnik smo spuščali žogo na timpan. In potem sem imel idejo, da bi celo ploščo naredili na tak način. Bohnedaj! (smeh) Jaz sem bil takrat strašno navdušen nad Frankom Zappo, in sem še, pa sem si rekel: »V to smer je treba raziskovati.« V pesmici Mi vam verjamemo smo uporabili balkanski mol, take štose smo se šli. Modalne lestvice smo malo drugače uporabljali. Dva taka komada smo uspeli poturiti, več pa ne. (smeh)

Kakšen je bil sprejem albuma po širši domovini, po Jugoslaviji?

Sicer so me vabili na koncerte, ampak kamor koli sem prišel, je bila tematika absolutno preurbana zanje. Najboljši odziv sem imel v Zagrebu in na Reki, ki nam je bila najbližje po tem občutku za industrijski rock, ki je bil punk, a ne? Pula je bila tudi v redu, predvsem zaradi ljudi, ki so študirali v Ljubljani, tako da sta bila ta dva konca nekako povezana. Tu je bilo nekaj odmeva. Zelo zanimiv vpliv pa je ta moja prva plošča imela v Sarajevu, saj naj bi bila ena izmed temeljnih plošč, ki je vplivala na novi primitivizem. Uvideli so, da se da napraviti kaj tudi na tako enostaven način. Seveda so potem to obrnili po svoje, dosti bolj priljudno za tedanjo državo, pa tudi bolj spretni so bili v vsem tem. Tak primer je komad Zenica blues od Zabranjenega pušenja, saj gre za štos iz Škofljice; malo drugače obrnjeno, ampak to je v bistvu to. No, po drugi strani pa sem imel par nastopov v Beogradu, kjer je bila reakcija: »Pa šta je to?!« (smeh) Tudi v Subotici sem bil in je bilo podobno, češ: »A je to sploh muzika?« To je bilo to, kar se tiče odziva v Jugoslaviji. Parkrat sem bil povabljen na razne »smotre« (starinska slovenska beseda, ki še danes v srbohrvaščini pomeni revijo ali pregled določenih dejavnosti, npr. »smotra folkora« ipd.), »stvaralaštvo v Jugoslaviji« in podobno, ampak tudi tam ni bilo kakega posebnega odziva, to so bolj jemali kot zanimivost, češ: »I to se može …«

Kot dokaz pestrosti?

Ja, »naša samoupravna socialistička zajednica može sve to da nekako stvori i probavi«. No, včasih pa vseeno ni bilo tako nedolžno; enkrat v Puli je bil tak koncert, kjer so nas kar ostro prijeli. Bili so zelo ogorčeni, v mladinski organizaciji je prišlo do zamenjav in tako naprej. Nekdo mi je potem pravil, kakšen cirkus so imeli zaradi tega!

A celo? Ker so organizirali tvoj koncert?

Šlo je za skupinski koncert, Pankrti so bili tam, mislim, da tudi Parafi ... Pa KUD Idijoti. In Termiti iz Reke, kjer je pel Predrag Kraljević –Kralj. Takrat smo bili še vsi mladi in navdušeni. In bili smo strašni prijatelji.

Saj si tudi pel spremljevalne vokale na prvi plošči Parafov.

Tudi, ja ... Te koncerte smo prirejali kot neko naše druženje, druženje somišljenikov. Prišlo je ogromno folka in je bilo fajn. Ko so ti bendi prišli v Ljubljano, so parkrat spali pri meni. Ležali so povsod, še na WC nisi mogel – kakih dvajset do trideset ljudi. No, v bistvu je šlo bolj za druženje, ko se imaš fajn, odmev pa je bil bolj tako, tako. Ti, ki so potem zrasli, so si iz tega naredili spomenik, tako kot vsak iz svoje mladosti naredi spomenik. A ni na Reki celo Ulica Parafov? (Po intervjuju smo preverili, a ulice nismo našli, pač pa obstaja grafit »Paraf punk«, ki je zaščiteno kulturno dobro; op. p.) Ali pa tista spominska plošča, ki jo je po svetu prenašal Igor Vidmar. (smeh) Najprej je dal na moščansko gimnazijo ploščo z napisom, da so imeli tam Pankrti svoj prvi nastop, potem pa jo je odšravfal in s sabo nosil ... Mi smo ga hecali okoli tega, on pa je pravil, da ima prenosno spominsko ploščo. (smeh) Če hočemo narediti fešto, jo lahko prišravfamo, potem pa jo bo spet odnesel. (smeh)

 

Slovenija je ena redkih držav, ki ima dela prost dan na kulturni praznik. Obenem takrat podelijo državne nagrade. A vendar, ko govorimo o Prešernovih nagradah za glasbo, pri teh ni prostora za ustvarjalca zunaj uveljavljenih zvrsti – še za jazz jo podelijo na vsake kvatre. Kaj bi bilo treba spremeniti, da enkrat dočakamo podelitev teh nagrad kakemu kantavtorju, rockerju, hiphoperju in tako naprej? Da se odpravi ta umetno ustvarjeni elitizem, to deljenje glasbe, ki nima nobene osnove v realnosti? 

Jaz itak mislim, da je ta nagrada postala problematična; kajti vsaka nagrada, tudi Prešernova, bi morala omogočiti nadaljnje delo. Recimo, temu, ki jo dobi, če je na primer slikar, bi bilo smotrno in smiselno, da mu pripravijo veliko razstavo njegovih del v eni naših reprezentativnih galerij. Če je glasbenik, naj se pripravi slavnostni koncert njegove glasbe. Če je pisatelj, mu izdajo zbrana dela ali kaj takega. Taka nagrada bi bila zares smotrna, taka, kot je zdaj, ko si politika tisti dan umije roke, kulturniki pa vedno bolj na glas nergajo, pa je nesmiselna. Predvsem pa so ti lobiji tako močni, da je nagrada postala stvar, pri kateri si dokazujejo, kdo je spretnejši, sámo umetniško delo je drugotnega pomena. Mislim, da ima – kar se tiče te nagrade – Vlado Kreslin še največ možnosti, da jo dobi. Ali pa Iztok Mlakar. Marko Brecelj je problematičen, ker bi na podelitvi naredil cirkus, tega pa nočejo ... No, mene tudi hecajo za Prešernovo nagrado, ampak jaz nimam nobene potrebe, da bi stopil vštric z nekaterimi, ki so jo dobili, a je niso zaslužili. Potem je lahko malo nerodno, ko se sam postaviš v to vrsto ljudi s kolajnami, od katerih noben nikomur, vsaj kar se politike tiče, nič ne pomeni. To se zdaj vidi; v tem trenutku je več kot očitno, da celotna kulturna srenja nima besede pri družbenem odločanju. Da ne omenjam hvalisanja, da smo kot narod preživeli zaradi kulture in tako naprej ... Ne bomo o tem, škoda časa.

Foto: Davorin Majkus (vir: dLib; licenca: CC BY-NC-SA 4.0)

Jani, o tvoji nadaljnji karieri smo precej govorili že v prejšnjem intervjuju za Odzven, da pa nekako zaključimo krog, se od tvoje prve plošče premaknimo k aktualni, to je letošnji – Ženske štorije, tudi izdani pri ZKP RTV Slovenija, torej pri isti založbi kot prvenec, o katerem smo govorili zdaj. Zakaj si se odločil za tovrstno konceptualno ploščo?

To je precej nesrečen projekt – kaže, da ženske nimajo sreče. Imeli smo le tri nastope. Zadeva je vedno naletela na kovid ali kakšne druge ovire. No, vseeno smo uspeli izdati ploščo, zahvaljujoč producentki Kseniji Kos. Zbrane so pesmi ženskih usod, ki so se mi nabrale v letih. Večina je žalostnih. Na vprašanje čemu, naj le citiram star latinski pregovor, moto te plošče: 

»Kaj je lažje od vetra? Pero.
Kaj je lažje od peresa? Ogenj.
Kaj je lažje od ognja? Ženska.
Kaj je lažje od ženske? Nič.«

Za konec nam povej še, kaj lahko od tebe pričakujemo v bližnji prihodnosti. Katere nove projekte snuješ? Vsi namreč vemo, da si izjemno ploden in kreativen avtor, ki se rad vedno znova preizkuša v novih izzivih.

Z ansamblom NOREIA in Lauro Kranjc želimo izdati live-CD s koncerta pod naslovom Kilt Roberta Burnsa. To je vesela življenjska glasba po škotskih vzorih, narejena, da te zadrte čase lažje prebrodimo. Upam, da nam to uspe do 25. januarja, ko je Burnsov dan. V novembru upam, da bova z Miranom Košuto pripravila celovečerni koncert pesmi Giorgia Gabra (1939–2003), enega najpomembnejših italijanskih kantavtorjev, čigar oče Gvido Gaberščik je bil Slovenec, rojen v Trstu. Zanimiv je njegov razvoj od avtorja prvega italijanskega rock'n'rolla do zvezde Festivala Sanrema in lahke glasbe na TV. Nakar je v sedemdesetih ubral popolnoma novo smer, ki jo je imenoval teatro canzone (teater gledaliških pesmi). V bistvu je prelomil dotedanjo prakso nastopov, ki so le reciklirali uspešnice, in to tako, da je ponudil celovečerni koncert novih pesmi ter je bila plošča posledica in ne razlog za koncert. V tem mi je zelo blizu. Na koncertu bova predstavila njegov razvoj od pisca uspešnic do kompleksnega avtorja.

Zbral bi pesmi pod naslovom Zavržene maske, ki sem jih zložil v tem gluhem času in večino lansiral po internetu. S Samimi babami oziroma derivatom nekaterih članov, poimenovanim Ljudeki, bomo s tega kupa predstavili francosko anti-kovid himno Danser Encore – Zaplešimo. Največ odmeva pa je zaenkrat požela Matilda.

Lotil bi se Jazzitett 3, če najdem primeren big band, kajti na RTV sem kar nekaj let poskušal, pa kar ne gre, kot (ne)slišite. Opere se bom lahko lotil šele, ko bom v penziji. Toliko ob zaključku prve petine 21. stoletja.