Misliti žensko

Ko v žensko-moški kompaniji priznani, izjemno prolifični kantavtor obelodani album z ženskimi zgodbami in na njegovem ovitku piše, da so ženske gonilna sila življenja, moški pa nesrečni izgubljenci, poleg tega pa v istem dahu še, da je »XXI. stoletje stoletje žensk« pa da »Naj bodo ženske ženstvene, saj zaradi tega pravi moški izgubé glavó. Dokler bo tako, se bo svet vrtel«, priznam, da se mi v misli najprej prikrade zajebantsko patriarhalna buldožerska popevčica Žene i muškarci, izdana pred enainštiridesetimi leti na Izlogu jeftinih slatkiša. Prav tistega leta, ko je Jani Kovačič izdal svojo prvo plato Ulica talcev. Vzporedno razmišljam o generacijskih, družbenih, ekonomskih, političnih ipd. premenah časa in hkrati o njegovi statičnosti. O tem, kako kljub hitrosti, s katero nas vsakič nove okoliščine vedno znova porivajo v razpoke sveta, dominantni diskurz vztraja v času in svetu binarnosti. Zakaj in čemu – razen očitnih, dolgočasnih razlag, ki so jasne vsakomur – morda nihče zares več ne ve, kot da bi brezčasno, brezciljno krožili na nekakšnem rondoju zgodovine in mitologije, iz katerega se ne moremo (ali nočemo) odpeljati. Pri binarnih konceptualizacijah ženskosti in/ali moškosti nenehno trkamo ob ideologije, ki so se gradile in utrjevale stoletja. Moškega oz. moškosti in žensko oz. ženskosti v patriarhalnem sistemu ne moremo misliti izven iger moči in dominacije. Šele izstop iz patriarhata ponuja nove možnosti razmisleka. Ampak tam še nismo. Tudi Kovačičeve Ženske štorije ne. Nam pa v svoji zanimivi izbiri kvarteta, minimalistični, a razgibani aranžmajski sliki, premišljeni dramaturgiji, v kateri Kovačič gostoljubno odstopa prostor in glas Medei Novak (ali z njim dialogizira), versatilnem izboru tematik ter usod protagonistk ponujajo vpogled v temine patriarhata nekoč in danes.

A obenem živimo tudi v času, ko so naše interpretacije (vključno s tistimi o »ženskosti« in »moškosti«) nenehno izzvane, spodbijane, izpogajane, manipulirane, dekonstruirane, rekonstruirane, paradoksne in polarizirane. Tudi v času, ki razbija dihotomije in v katerem ni več dovolj misliti moškega kot dominantno silo in žensko kot underdoga. Tudi v času, ko se polarizacije krepijo med drugim zato, da lažje mislimo onstran njih. Zato misliti v dihotomijah postaja lenobno, antikvarno, nespametno ter izrazito neemancipatorno početje. Pri binarnih konceptualizacijah ženskosti in/ali moškosti nenehno trkamo ob ideologije, ki so se gradile in utrjevale stoletja. Moškega oz. moškosti in žensko oz. ženskosti v patriarhalnem sistemu ne moremo misliti izven iger moči in dominacije. Šele izstop iz patriarhata ponuja nove možnosti razmisleka. Ampak tam še nismo. Tudi Kovačičeve Ženske štorije ne. Nam pa v svoji zanimivi izbiri kvarteta, minimalistični, a razgibani aranžmajski sliki, premišljeni dramaturgiji, v kateri Kovačič gostoljubno odstopa prostor in glas Medei Novak (ali z njim dialogizira), versatilnem izboru tematik ter usod protagonistk ponujajo vpogled v temine patriarhata nekoč in danes.

V sedemnajstih zgodbah spoznamo ženske, ki so bodisi kolateralna škoda družbenega, političnega, spolnega nasilja bodisi ekonomske odvisnosti. Prednjačijo zgodbe zlorabljenih žensk, ki ne najdejo izhoda iz patoloških intimnih odnosov in travmatične osebne zgodovine (Psalm o pogumu, Lahkotna, Tisti zadnji bedni dan, Song, Emine oči, Utrujena, Balade s ceste, Še ena zgodba, Ujeta, Mirella, Kancona HIV). V pesmih se avtor dotika tudi begunske tematike (Kaj je begunčeva žena izgubila?) in verižnih elektronskih pisem iz »Afrike«, ki jih v Afro-Corinae v vsej svoji bizarno baladni gugltranslejtščini razgalja strojni glas Medee Novak. 

Še posebno briljira v priredbah oziroma glasbeno-besedilnih prevetritvah ljudskih pesmi, njihove motivike ter sporočilnosti, kot so Marija osem žalosti (o ženski, ki je izpraznjena vseh predpisanih vlog), Lepa Vida Lešandrinska (zgodba o ostareli aleksandrinki) ter v Baladi o Uršuli – znani ljubljanski detomorilski baladi iz 18. stoletja, ki opisuje javno sramotenje in sojenje 17-letne Urše Mandlovke, ki je otroka umorila zaradi hude eksistenčne in osebne stiske, saj se je bala strogih kazni in javne sramote zaradi nezakonskega materinstva. Okoliščin seveda sodniki niso upoštevali, saj je bila ženska last moškega. In Urša ni bila in ni hotela biti nikogaršnja last. Morda jo je prav to stalo glave. Kot mnoge ženske tako ali drugače stane še danes.

Prav moč posameznih zgodb in njihovih visceralnih odjekov skozi čas in prostor je tista sila, ki določa narativni, glasbeni tempo, izbor instrumentarija in zasedbe. Slednjo sestavljajo pianistka in biologinja Neža Pajek Arambašić, kontrabasist Luka Dobnikar ter že omenjena dramska igralka in pevka Medea Novak. Izrazito minimalistični aranžmaji, za katere se je odločil Kovačič in v katerih prednjači kitara, a jo enkrat plemenitijo, spet drugič pa docela nadomeščajo kontrabas, klavir in tolkala, tako puščajo več svobode vokalni dramatizaciji pevke in pevca ter ojačajo glasove žensk. Janijev rezki, »dimni« vokal empatizira s težavnim, konfliktnim, tragičnim stavom protagonistk, po interpretativni moči pa je komplementaren zamolklemu altu Medee Novak, za katero zapiše, da »zastopa vse ženske iz pesmi«. Očitno tudi tiste, ki vstopajo skozenj.

A ženske, ki se oglašajo skozi enega ali drugega, ostajajo v izrazito žrtveniški poziciji. Kovačič kontemplira žensko, ki je žrtveno jagnje patriarhata in vseh njegovih podsistemov moči. Žensko, ki v resnici ne more delati tega, kar jo veseli, kot jo kantavtor in kompanija zborovsko spodbuja v zaključnem komadu Kozja. Žensko, ki v resnici nima prave emancipatorne moči. Žensko, ki se misli skozi moškega. Žensko, ki je obsojena na to, da jo kolesje zgodovine še naprej pohablja in žre, tako kot moške. A prav zato ta čas, v katerem strašijo mizogine prikazni, ponuja razvezovanje in raztapljanje binarnosti med moškim in žensko v nekaj, česar še ne poznamo zares. V nekaj, kar se izmika klasičnim, stoletnim ideološkim kategorizacijam in nas vabi, da se pričnemo misliti in udejanjati izven obstoječih paradigem, iluzij, ideologij polarnosti, struktur moči in dominacije. Da zapustimo »iskanje rešitve«, ker ta samo utrjuje obstoječe probleme. Da pademo v razpoke, v odprtje brezen, ran, razpok vsega in vseh in se tam srečamo z nečim in nekom drugim. Z drugo v nas. Morda se nam tam posreči slišati tudi kakšno štorijo o tem, kaj smo, kadar nismo. In obratno.