Jazz? Ali nemara le jaz in, glasba, ti?

Avgusta se v Novem mestu tradicionalno odvijata enotedenska delavnica in festival Jazzinty, ki ob vnaprej določeni osrednji tematiki v ospredje postavljata jazzovsko in improvizirano glasbo. Da gre za pomembno dogajanje v slovenskem prostoru, dokazuje tako njegova dolgoživost (letos je potekal enaindvajsetič) kot tudi številna, zdaj že uveljavljena jazzovska imena, kot so Žan Tetičkovič in Rok Zalokar, katerih začetke povezujemo z Jazzintyjem oziroma še prej morda z jazzonom. Gre za nagrado, namenjeno avtorjem jazzovskih kompozicij, starim do trideset let, ki so jo organizatorji po večletnem premoru (redno so jo podeljevali med letoma 2003 in 2016) letos razglasili štirinajstič. V ta namen je bil objavljen javni natečaj, na katerega je prispelo enaindvajset del. Med temi je strokovna komisija v sestavi pianista Marka Črnčca, dirigenta Big Banda RTV Slovenije Lojzeta Krajnčana, umetniškega vodje programov jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu Bogdana Benigarja, profesorja na Akademiji za glasbo Jake Puciharja in umetniških vodij Jazzintyja Ane Čop in Domna Bohteta izbrala tri, ki so najbolj zadostila razpisnim pogojem, kjer so bile med drugim izpostavljene aktualnost, izvirnost, kreativnost in koherentnost: Overture kitarista Tilna Beigota (tretje mesto), Try Again kontrabasista Gala Goloba (drugo mesto) in I'll Wait pevke Veronike Kumar (prvo mesto). Slednja je kot zmagovalka prejela denarno nagrado v vrednosti tisoč evrov in snemalni dan v profesionalnem studiu ter predstavitev na festivalu, s tem pa medijsko, organizacijsko in tehnično podporo. Na tretjem, sredinem večeru je namreč na ploščadi Kulturnega centra Janeza Trdine, na kateri so se vrstili večerni dogodki, izvedla solistični koncert, medtem ko je neposredno pred njim nagrade podelila aktualna kulturna ministrica Asta Vrečko. Kaj torej je Jazzinty, kakšno vlogo mu pripisati v slovenskem kulturnem prostoru ter predvsem komu naj bi bil namenjen in kaj sporoča s svojim programom? Na tem festivalu jazza namreč jazza tako rekoč ni bilo slišati. Je nastal z željo, da Novomeščanom ponudi poletno zabavo, ki jih ne manjka po drugih slovenskih krajih poleti, ali pa omogoča srečanja nastopajočim? Se usmerja k udeležencem delavnic in jim z večernimi dogodki kaže, da jazzovski oder prenese malodane vse?

Pevko, ki se je petja najprej učila na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pod mentorstvom Nade Žgur, je k pisanju avtorskih skladb spodbudilo amsterdamsko okolje, kjer je preživela študijska leta. S svojimi intimnimi interpretacijami, v katere je vnašala precejšnje dinamične kontraste, je segla k različnim vplivom (soulu, popu, improvizirani glasbi) in vokalne linije nemalokrat prepletla s kitaro, na katero se je spremljala, vse to pa razširila z elektronskimi elementi, pripovedništvom in drugimi zvočnimi efekti (dih, krik). Izključno angleška besedila so izkazovala jasen glas in čisto artikulacijo, vendar ji je ponekod slabo uslugo naredilo ozvočenje. Četudi korekten in estetsko dokaj dovršen, njen nastop ni uspel izpostaviti ne posebne izvirnosti ne kreativnosti ali aktualnosti. Glasba se je tako z melodičnega kot interpretacijskega vidika močno naslanjala na skladbe Becce Stevens, ki je pred petimi leti nastopila v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, s to razliko, da je Stevensova v svoja dela vnesla več živosti in se izognila različnim brezbesednim in neinstrumentalnim pomagalom. V primerjavi z njo se Veronika Kumar teh rada poslužuje, predvidoma tudi v izogib bolj muzikalnim kitarskim vložkom, s katerimi bi skladbe postale bolj raznolike.

Sledila je predstavitev zasedbe Etceteral, ki jo tvorijo saksofonist Boštjan Simon, bobnar Marek Fakuč in Lina Rica, zadolžena za vizualije. V tem primeru je šlo za veliko bolj zgoščeno, elektronsko in ponovno interdisciplinarno obarvano zvočno zmes, katere osnova je bilo ponavljanje posameznih motivov in tem. Glasbenika sta s tem ustvarjala navidezno polnost, ki pa je prej kot bogatila, v resnici prikrivala glasbeno nedogajanje. Podobno vlogo bi bilo mogoče pripisati izrazito urbani videoprojekciji, ki je zapolnjevala okoliški prostor. Gre za tako imenovane nove (glasbene) prakse, ki glasbe ne postavljajo več v ospredje, čeprav so določeni vložki in zvočni efekti presenetili ter posamezni odseki glasbenikoma ponudili priložnost za izrazitev. Kakršnihkoli presežkov, še manj pa doslej neslišanih in nevidenih glasbenih pristopov pa ta večer, ki se je pričel v popoldanskih urah v frančiškanski cerkvi z orgelskim koncertom Roka Zalokarja, ni ponudil.

Na ponedeljkovem otvoritvenem večeru so se predstavili dijaki Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in večžanrska zasedba Salomea, medtem ko sta se v torek na oder povzpeli zasedba Katel, ki jo sestavljajo študentje glasbene univerze oziroma Jazzcampusa Bassel v Švici, in znanstvenofantastična zasedba Liun. 

Ker se je ob vsem doslej naštetem porodilo vprašanje, ali se jazzovska scena v Sloveniji zadnja leta nemara ne nahaja pred preizkušnjo, saj posebnih premikov že nekaj časa ni opaziti, smo si več obetali od nadaljevanja festivala.

Na četrtkovem večeru so nastopili letošnji umetnik v rezidenci, kitarist Lionel Loueke, ter dva mentorja, pianist Jason Lindner in basist Panagiotis Andreou. Sklepni večer pa je bil rezerviran za zaključni koncert udeležencev delavnice, ki so se sicer lahko preizkusili vsak večer, saj je uradnemu delu programa vsakič sledil jam session. Mi smo poleg sredinega obiskali petkov večer, v okviru katerega so se najprej predstavili člani Jure Pukl Groupe v sestavi našega v svetu najbolj proslavljenega saksofonista Jureta Pukla, basista Tadeja Kampla, bobnarja Žige Kožarja in pianista Anžeta Vrabca, ki je zamenjal najavljenega Marka Črnčca. Zaradi spremembe na črno-belih tipkah se jim je verjetno pridružil še kitarist Jani Moder, čigar prispevek je bil poleg Puklovega ključen. Bila sta namreč bolj ali manj edina, ki sta skladbe povzdignila s solističnimi vložki, barvnimi vnosi in improvizacijo ter s tem nadaljevala, ko se je pred mikrofon povzpela Maja Keuc (Amaya) in so jazzovski repertoar izpodrinile širšemu občinstvu bolj všečne in prilagojene skladbe, usmerjene v pop in soul. Kontrastni program je minil hipoma in je razkrival, da za njim stojijo odlični glasbeniki, vendar z izjemo prvih dveh kompozicij ni ponudil jazzovske glasbe.

S to ni postregla niti mlada celjska skupina Funk Fact, in sodeč po obeh obiskanih večerih, niti festival kot tak. V osnovi plesno zamišljeni petkov večer, katerega vzdušje naj bi ustvarili pianist Leon Firšt, bobnar Gregor Hrovat, kitarist in priložnostni pevec Alen Kovše ter basist Jaka Krušič, bi lahko prej kot za energičnega označili za pasivnega. Ritmično zasnovane avtorske skladbe, oprte na funk, a premešane z drugimi žanri, so ponudile le malo melodičnosti, še manj virtuoznosti ali interpretacijske izraznosti, kar velja tako za inštrumentaliste kot vokalne goste, med njimi Laro Oset, Saro Lamprečnik in zlasti Kovšeta. Nekoliko drugače je bilo z inštrumentalnim gostom, saksofonistom Gregorjem Skazo, ki je v izbrane skladbe vnesel tako energijo kot melodiko.

Kaj torej je Jazzinty, kakšno vlogo mu pripisati v slovenskem kulturnem prostoru ter predvsem komu naj bi bil namenjen in kaj sporoča s svojim programom? Na tem festivalu jazza namreč jazza tako rekoč ni bilo slišati. Je nastal z željo, da Novomeščanom ponudi poletno zabavo, ki jih ne manjka po drugih slovenskih krajih poleti, ali pa omogoča srečanja nastopajočim? Se usmerja k udeležencem delavnic in jim z večernimi dogodki kaže, da jazzovski oder prenese malodane vse? To, da se bolj ali manj vsaka improvizacija že lep čas (zmotno) etiketira kot jazz, pravzaprav ni nič novega. Kot tudi ne preseneča, da se zlasti mlajše generacije vse pogosteje obračajo k tehnologijam, da inštrumentu ali vokalu že kar praviloma dodajajo elektronska pomagala in da glas vse redkeje uporabljajo za interpretiranje besedil. Letošnji Jazzinty je v ospredje postavil uporabo tehnologije in zvoke današnjega časa, s čimer bi lahko osmislil del izbranega repertoarja. Poleg tega je bilo vodilo delavnice in festivala usmerjeno v zvok mladosti in prihodnosti, s poudarkom na kreativnosti, svetovnih glasbenih trendih ter podpori domačim izvajalcem. Vsemu temu navkljub se zdi, da se v Sloveniji sama jazzovska glasba ne more razvijati, temveč se od svojega bistva vse bolj oddaljuje, kakor tudi od podžanrov. Namesto izjemnosti tako vznika povprečnost.

Omenjene težave niso značilne zgolj za festival, prav tako razvidne so bile na delavnici. Ne dvomimo v pomembnost delavnic, o njihovi vlogi zgovorno priča več kot sedemdeset prijav glasbenikov iz desetih držav, ki so svoje veščine izpopolnjevali pod vodstvom že omenjenih mentorjev in poleg teh še Camillie Battaglia (vokal), Tomaža Gajšta (trobenta in trobila), Wanje Slavina (saksofon in pihala), Sama Šalamona (kitara), Bojana Krhlanka (bobni) in Patricije Škof (spoznavanje jazza). Gre vsekakor za zavidljiv nabor domačih in tujih imen, ki pa je v nasprotju s prizadevanjem po edinstvenosti soroden drugim tovrstnim delavnicam. In teh v Sloveniji ni malo, sploh glede na velikost naše države. Na spletu je navedenih več razlogov, zaradi katerih naj bi bilo novomeško avgustovsko dogajanje unikum, denimo: mednarodno uveljavljeni glasbeni pedagogi, praviloma sami aktivni glasbeniki, strnjen enotedenski program, namenjen glasbenikom različnih stopenj predznanja, in možnost ustvarjanja v mednarodnih kombo zasedbah, sestavljenih iz udeležencev, mentorjev ter njihove kombinacije. Toda iz tega bo vsak vsaj bežen poznavalec jazzovskega dogajanja pri nas zaključil, da ne gre za nikakršno posebnost, temveč prej za standard, na katerem dandanes slonijo bolj ali manj vse glasbene delavnice.

Ob vsem tem se zato pojavita dve vprašanji. Vezano na festival: zakaj se ne organizira koncert, lahko en sam, ki bi v ospredje resnično postavil veličino bodisi tradicionalnega bodisi modernega jazza; oziroma če to ni izvedljivo, zakaj se prostor ne ponudi lokalnim (regionalnim) glasbenikom, ki se kakorkoli dotikajo jazza, ali pa se oder preprosto nameni izključno izmenjavi znanja in izkušenj udeležencev delavnic z njihovimi mentorji? In kar se delavnice tiče: čemu potreba po umetno ustvarjeni ekskluzivnosti in ne sprijaznitev s tem, da je delavnica s tako dolgoletno tradicijo preprosto izjemna že s svojo povprečnostjo? 

Za konec zapisa se poslužimo primerjave. Jazzinty je po svoji zasnovi soroden Kreativni jazz kliniki Velenje (oziroma obratno), ki jo vodi Jure Pukl, a sta v svojem bistvu neprimerljiva, predvsem zato, ker Kreativna jazz klinika Velenje ponuja program, vreden svojega imena. Vsaj s festivalskim delom namreč vse udeležene obdaja tako s kreativnostjo kot z jazzom. Za Jazzinty oziroma festival, na katerem po vsem letos slišanem ostajata samo jaz in ti, glasba, tega na žalost pač ne moremo trditi.