Jazz Beat

Pred nedavnim na Hrvaškem izdana knjiga Jazz Beat urednika in prevajalca Voja Šindolića iz Dubrovnika je vpogled v zapuščino generacije beat pesnikov, ki so skozi kontrakulturo štiridesetih in petdesetih razvili philio do be-bopa, jazza in, v širšem pomenu, afroamericane. Šindolić, ki je širše znan kot urednik knjižne zbirke Feral Tribuna in prevajalec številnih knjig, je skozi prevode vzpostavljal osebne stike s predstavniki gibanja: na primer z Allenom Ginsbergom, ki je v 80-ih obiskal Dubrovnik, pa z Lawrencem Ferlinghettijem, čigar izbor in prevod pesmi je pripravil. Šindolić je v zadnjih letih postal legendaren prevajalec, ki ga v svojih intervjujih omenja celo Haruki Murakami, med drugim pa je v Šibeniku na festivalu Fališ! razlagal slike, risbe in artefakte Bukowskega, Ginsberga in drugih.

Kot zaključek lahko rečem, da je predstavljeno gibanje, ki je naredilo preskok iz undergrounda in postalo del globalne ter sodobne kulture, več od zgolj književnega fenomena. Jasno je, da so nekateri najboljši predstavniki sodobne umetniške scene pod njegovim vplivom, tako kot na primer post-beatniški pesnik, igralec, ustvarjalec in vizionar Tom Waits. Mnoge generacije ustvarjalcev v imenu beatnikov zavračajo vpliv inštitucij, morda lažje odkrivajo Foucaulta. Čeprav jih s kritično miselnostjo feministke obtožujejo mizoginije, beatniki vseeno spodbujajo etos kritične polifonije. Ali je spodbujanje nekonformizma postalo nov konformizem, to vprašanje pa ostaja odprto.

Beatniki so bili izvorno moški krožek z univerze Columbia, ki je nastal ob koncu 40-ih. Njegovo jedro so sestavljali Jack Kerouac, William S. Burroughs in Allen Ginsberg. Prav te literate v filmu Golo kosilo (1991) prikaže kanadski režiser David Cronnenberg skozi ekranizacijo istoimenskega romana. Klasiki jutrišnjega dne so bili takrat le belci, alkoholiki in posebneži. In skoraj vsi so bili geji. Kerouaca so vrgli s fakultete in se je zato »uril« na ladjah in v jazzovskih klubih ter ob ploščah be-bopa. Otroci belih anglosaških protestantov so zaradi krize identitete iskali subkulturne katarze pri drugoterih v migrantsko-kolonizatorski civilizaciji.

Ko se je na začetku petdesetih let uveljavila ameriška različica stalinizma, utelešena v dejanju senatorja McCarthyja, ki je poleg drugačnih in drugorazrednih preganjal tudi ameriške državnike/ce, igralce/ke in intelektualce/ke, je gibanje sledilo kot odgovor na tesnobo sodobnega človeštva. Kerouac se je ob etimologiji besede beat skliceval na latinsko besedo beatitudo, »lepota«; čeprav so se beatniki lažje identificirali s prezrtostjo, drugostjo in občutkom moralnega nokauta. Njihov življenjski stil je oblikoval in kataliziral različico sex, drugs & rock 'n' roll drže celo desetletje pred koncem 60-ih in pomagal pri njenem vdoru v mainstream, in to v imenu anarhizma, antifašizma, pacifizma, antirasizma, podiranja seksualnih tabujev, zanimanja za budizem in druge vzhodnjaške religije. 

Za prvi del knjige Bop prozodija, ki je kompendij zgodovinskega in estetskega prispevka jazzovskega gibanja k zahodnoevropski literarni zapuščini, je Šindolić izbral enajst esejev predstavnikov beat gibanja in kolegov iz njihovega kozmosa ter nekaterih sodobnikov, predvsem zaradi konteksta. Tako je Langston Hughes, pesnik iz gibanja t. i. »harlemske renesanse« iz 30-ih, predstavljen z esejem Jazz kot komunikacija, Kerouac s štirimi fenovskimi kritikami, ki po pisanju bolj mejijo na esejistično formo, in Ferlinghetti s programatskim esejem Moderna poezija je proza. Kot soustanovitelj sodobnega kulta Charlieja »Birda« Parkerja, Beethovna jazza in papeža heroinske zasvojenosti obenem, je bil Kerouac za časa življenja celo obtožen, da zavrača Parkerjevo ustvarjalnost. To v spremnem intervjuju O jazzu, bluesu in Jacku Kerouacu omenja Allen Ginsberg. Bop(ovska) prozodija se nanaša na Parkerjev vpliv, gre za fenomen iz obdobja vinilnih plošč in prenosnih tranzistorjev. Ta se je preselila tudi v Kerouacovo ustvarjanje, konec petdesetih je namreč objavil albume Poetry of Beat Generation, Blues and Haikus in Readings by Jack Kerouac on the Beat Generation. Vsak lahko zazna, da je flow glasbe mojstrov spodbujal verzificiranje bardov. Ob tem pa je še zanimivo, kar v eseju Jazz in Beat generacija iz leta 2010 omenja muzikologinja Sara Villa: vpliv Kerouacovega romana Na poti je bil poleg jazza usoden tudi za razvoj novega ameriškega filma.

Langston Hughes v eseju Jazz je komunikacija, ki ga je leta 1956 odpredaval na Newport jazz festivalu, dekonstruira vse stereotipe v navezavi na blues, na južnjaške izkušnje, na jazz, in sicer s stavkom: »Življenje na Broadwayu je enako težko kot v zibelki bluesa.« Če je komunikacija krožnica in ste vi le pika v središču, je jazz vse, kar lahko posrkate iz njenega središča. Podobno Ferlinghetti v eseju Moderna poezija je proza poudarja tehnofobnični aspekt kulture in sodobni poeziji očita, da je zapravila lorkovski duende – temni duh zemlje, kri, strastno dušo ... Seveda je nekaj takih, ki vztrajajo proti zastrupitvi poezije, trdi Ferlinghetti, na primer Whitman, Ginsberg ali Hughes. Z opombo, da je celotna srenja akademskih pisateljev skozi zaroto tišine proti poeziji. Očitno je, da se izrečeno nanaša na epigone, ki so se odvrnili od spontanosti v prid forme ter popačili osnovno idejo kulturne sinteze. Nekoliko nenavadno, a največjega nasprotnika svoje poetike so ugledali v zaprtem pesniškem sistemu T. S. Eliota. 

V drugem delu knjige Šindolić v lastnem prevodu predstavi sedem temeljnih avtorjev beat gibanja, ki se je z vzhodne obale ZDA preselilo na zahodno ter postalo »književna renesansa San Francisca«. Gre za sledeče avtorje: Rexroth, Ferlinghetti, Kerouac, Kaufman, Ginsberg, Corso, Snyder, McClure in Hirschmann. V jazzovskemu klubu The Cellar sta spomladi 1957 Rexroth in Ferlinghetti začela brati poezijo ob spremljavi The Cellar Jazz Quinteta. Fenomen so kmalu zaznali založniki in celotna linija diskografije je zaživela. Vpletenost Rexrotha, ki je napisal dvajset pesniških zbirk in roman, preseneča in je hkrati priča neodvisne moči jazza – »so pekel – ta drugi«. Pesem Ne ubij (Thou Shalt Not Kill) zaznamuje epistolarnost, ki je očitno vplivala na Ginsbergovo Tuljenje (Howl). Kot pesnik refleksije o samozavesti v zunanjosti je Rexroth v naravi iskal svoje alegorije, podobno kot evropski mistiki. Ferlinghetti, ki bo kmalu dopolnil 100 let in je doktoriral na Sorbonni, ustvarja poezijo iz rekonstrukcije stvarnosti in mestnega življenja. Narativnost dolgih nizanj svobodnega verza lahko asociira na improvizacijsko naravo jazzovskega ustvarjanja. 

Kerouacov razvoj je morda zanimivejši. Skozi verze pesniške zbirke Mexico City Blues, ki jih je napisal v slabem mesecu, avgusta 1955, spremljamo subjekt, ki je metafora življenja na adrenalinu ceste, pri čemer je whitmanovsko erotizacijo meščanskega življenja zamenjal za podporo beguncu Burroughsu, dekadentnemu aristokratu in obsojencu nenaklepnega umora svoje zaročenke. Kot v kakršnem westernu mu je uspel umik na drugo stran reke Rio Grande. Razočarani nekonformist Kerouac, ki se je odrekel slavi za ovidijevsko življenje v tujini, izbira avtodestrukcijo v Mehiki za osebno etiko, poetiko in estetiko, in to ob kolegu, ki se predaja kafkovskim halucinacijami; poudarjam, da je Burroughs veliko govoril o ohranjevalnih aspektih heroina, in ne glorificiram njegove zamisli. Takšen življenjski stil je Kerouaca pripeljal do zgodnje smrti v letu 1969 in stoji nasproti Burroughsovega statusa celebrity, ki se ga je oprijel po vrnitvi v ZDA predvsem skozi popularizacijo psihedelične kulture. Slikar Mark Chagall je celo narisal portret pisatelja, v katerem angeli preletavajo njegovo glavo.  

V sodobnemu žargonu je poezija Boba Kaufmana, afro Američana judovskih korenin, ki so ga v Franciji poimenovali »črni Rimbaud«, lirski blaxploitation. Kaufman se navezuje na jazz in blues kot prvini zapuščine svoje rasne skupnosti, enako kot na morbidni vitalizem, ki ga je za sabo pustila dialektika heroina. Pri jazzovskih ustvarjalcih pa se spomnimo pesmi Skag skladatelja, saksofonista in dramatika Archieja Sheppa. Zaradi atentata na Kennedyja se je Kaufman leta 1963 zavezal desetletnemu molčanju. Po drugi strani je Ginsbergova poezija postmoderna mešanica biblijskih psalmov pod vplivom budizma in aktivizma. Prav slednji je pesnika ob problematičnem Kerouacu in nekonformističnem Burroughsu spremenil v kultnega ambasadorja beatniškega gibanja. Popotujoč skozi celotno hladnovojno vesolje, v njem živi kot pomembna zvrst, pesnik ki valuje. Ne glede na to, da je z Dylanom, McCartneyjem in Lennonom soustvarjal glasbo po pesmih Williama Blaka ter celo predaval na Daljnem Vzhodu kot član ameriške Akademije znanosti in umetnosti, je Ginsberg danes od vseh beatnikov prav gotovo najvplivnejši. Ljubimec elegance življenja, ki ni nikoli zavrnil svoje drže, je v makedonski Strugi prejel nagrado zlatnega šopka Mednarodnega festivala poezije in ob tem napisal protestno pesem Ptičji možgani, ki jo najdemo v tretjem delu knjige, poleg Kerouacovih etnomuzikoloških in programatskih esejev, Hughesove poezije in prežvečenih Murakamijevih esejev. 

Ginsbergov svobodni verz je s svojo intermedialnostjo in intertekstualnostjo precej vplival na (ex)jugoslavansko beat poezijo, predvsem Zvonka Karanovića, in to od sedemdesetih let naprej. Poleg Franka O'Hare in Williama Carlosa Williamsa je močno zaznamoval spremembo generacij v slovenski poeziji. Prvenec Sutre (1991) Uroša Zupana je zasnovan na svobodni verzifikaciji. Komparatistka Nina Barbič je v diplomski nalogi Intertekstualnost in intermedialnost v poeziji Uroša Zupana omenila pesem Posvetilo rodnemu kraju, v kateri je našla citat iz Tuljenja, v ciklu Amerika pa citate iz Amerike ipd. Poleg Ginsberga Zupan citira še Kerouacovo in Ferlinghettijevo poezijo, tako kot Danteja in Tadeusza Rozewicza, pri čemer vzpostavi most med diahronijo in sinhronijo, sooči vse tradicije in poruši razliko med sodobno poezijo in balado, med šansoni in rockovskimi komadi. In prav to je bila ena od idej beatnikov. 

Kot zaključek lahko rečem, da je predstavljeno gibanje, ki je naredilo preskok iz undergrounda in postalo del globalne ter sodobne kulture, več od zgolj književnega fenomena. Jasno je, da so nekateri najboljši predstavniki sodobne umetniške scene pod njegovim vplivom, tako kot na primer post-beatniški pesnik, igralec, ustvarjalec in vizionar Tom Waits. Mnoge generacije ustvarjalcev v imenu beatnikov zavračajo vpliv inštitucij, morda lažje odkrivajo Foucaulta. Čeprav jih s kritično miselnostjo feministke obtožujejo mizoginije, beatniki vseeno spodbujajo etos kritične polifonije. Ali je spodbujanje nekonformizma postalo nov konformizem (pomislimo, recimo, na vsesplošno modo tattoojev), to vprašanje pa ostaja odprto. Danes se njihov strah pred tehnologijo morda čuti še bolj kot včasih. Kakorkoli, hipsterji so zmagali, in ne vem, če bi bilo to beatnikom všeč!