Kaj je ljudska glasba (III)?

V pričujočem razmišljanju se osredotočam na izkustva ter izsledke terenskega dela. Tedensko beležim posamezne zgodbe, v katere je vpeta glasba ljudi slovenskega etničnega prostora. Muziciranja, vokalna ali instrumentalna, so praviloma le del celovitih kontekstov, čvrsto vraščenih v naravna in družbena okolja. Najlepše jih je opazovati tam, kjer so, in taka, kot so, skupaj z vsemi šegami, običaji pa tudi dogmatičnimi pravili. Gre za določena obredja, ki imajo izjemno psihološko moč in so z besedami težko opisljiva. Njih doživetje zmore prinesti več čustvenega naboja kot pa historična glasba, izvedena na koncertnem odru. Zakaj, se sprašujem vsakič znova; in vedno pridem do preproste resnice: zato, ker se tu zrcalijo naivnost, iskrenost in prvinskost. Izobraževalni in drugi instituti sicer utirjajo nove razvojne poti, a s tem pogosto tudi strižejo peruti glasbenemu poletu od gregorijanskega korala dalje. Seveda na obeh straneh obstajajo številne izjeme.

Luščenje glasbe same iz celovitega konteksta ter spreminjanje njene funkcije pogosto pomeni tudi njeno siromašenje. Glasba slovenskega življa nastaja s točno določenim namenom. Če so pred šestdesetimi leti ljudje peli ob predolgih zimskih večerih ter ob petju ličkali koruzo, danes pojejo zato, da se družijo, imajo redne vaje, računajo na kakšen nastop (na primer v bližnjem trgovskem centru) ter so ponosni sami nase, ker ohranjajo glasbeno dediščino. Tu in tam se spomnijo še kakšne šege, ki je v času zamrla, pa jo obnovijo. Šola ne šteje nič, notna pismenost tudi ne – le sluh in tako rekoč genski zapis izročila sta nadvse pomembna. Pri ljudskih muzikih ni kaj dosti milosti. Kdor nima obojega, pač ne more biti zraven.

December je. Zadnje obdobje nam je ta čas spreobrnilo v čas največjega blišča in najgloblje bede. Toda le v mestnih okoljih. Ne smemo pozabiti, da je Slovenija pretežno sestavljena iz malih, strnjenih ali razloženih naselij. Tu čas razvoja ni podvržen razgibanim krivuljam, temveč ga modrost pa klenost ljudi uravnava v premico. Ni opaziti razkošja, tudi revščine ne. Prevladuje lepota skromnih reči. V času, ko narava počiva v mrazu in temi, namesto svetlečih se voščilnic in daril nadvlada toplina bogatih zgodb ter plemenitih dejanj. Poganske šege se povsem neobremenjeno pletejo s krščanskimi, prevlada občečloveška misel o rojstvu, simbolu novega, svetlega, neminljivega.

Na misel mi prihajajo koledniki iz Velike Mislinje pod Pohorjem. Cvetka, Drago, Jožek in Franc, člani družine Miklavž, se v ranem jutru na novega leta dan odpravijo od ene domačije do druge, ki so sicer precej oddaljene. Poskrbijo, da moški prvi vstopi v hišo in po stari šegi družino obvaruje nesreče. Nato v ubranem triglasju (naprej, čez in bas) pripovedujejo dolgo zgodbo Veseli glas gre zdaj do nas. Svetopisemska vsebina se plete z vsakdanjim življenjem, voščilo se nanaša na družinske člane vseh generacij in se takole zaključi: Vsem skupaj mi darujemo, za novo leto voščimo en lepi, zelen' roženkraut, da b'li v nebesih vsi enkrat. Zdaj se od vas poslavljamo, za novo leto voščimo, da b' zdravi, srečni mnogo let živeli še na temu svet. Izjemno pomenljiv je izraz dostojanstva, izpričan iz kolednikovih drž; gube klenih obrazov pričajo o njihovi modrosti, oči žarijo v zadovoljstvu, zgarane roke pa s čvrstim stiskom oddajajo neizmerno toplino. Ponovni obhod se zgodi na predvečer svetih treh kraljev. Darove, ki jih koledniki naberejo, oddajo naprej tistim, ki jih potrebujejo. Številne koledniške pesmi zvenijo tudi na odrih, v mnogih priredbah, glasne in svetle – a v zibeli so najlepše. Saj poznamo ozadja koledovanj: za revne ljudi je šlo ... Se je svet res spremenil?

Prepričana sem, da je v ljudstvu zibelka glasbe, da vse zvrsti izhajajo iz ljudske in da so tako ljudska glasba kot tudi vse druge zvrsti v praksi tesno prepletene med seboj, medtem ko čiste obstajajo le kot teoretični modeli v pomoč za lažje preučevanje in opisovanje. Razumevanje glasbene dediščine nedvomno vodi do prepričljivejših interpretacij sodobnih priredb, pa tudi sicer se jo splača poznati, kajti vsaka pesem, viža ali notni zapis ima svojo zgodbo, razumevanje teh zgodb pa vodi k poznavanju preteklosti lastnega naroda oziroma nas samih. Od tu dalje imamo moč, pogum in tradicijo. Splača se!