Kako (in zakaj) se drgniti ob robove

Če bi se recenzije plošče Taa G. Vrhovca Sambolca Outlines lotila z metodo asociativnosti, bi nastal zelo kratek tekst in šel bi nekako takole: »intermezzo. Tisoč platojev. Med kategorijami. Morton Feldman. Plitvo. Suzanne Duchamp. Maman. Bunita Marcus. Sugar cubes.« Bralki bi verjetno ven sekalo »Plitvo« in zaradi kontekstov, v katerih se plitvo večinoma uporablja, in glede na to, v katerem kontekstu bi se pojavila beseda tu, bi verjetno mislila, da gre za vsaj deloma negativno kritiko plošče. Bolj se ne bi mogla motiti. 

/.../ avtorja ne zanima zvočnost »česarkoli«, temveč natanko prostora, ki ga gre tu razumeti kot potek stikanja med površinami in kot gube, ki pri tem nastajajo. V tem smislu je njegovo delo pomemben prispevek h kultivaciji poslušanja in prepoznavanja ter razumevanja lastnega sodelovanja v zvočenju, ki se mu poslušanje ne more ogniti.

Tao G. Vrhovec Sambolec se že več let ukvarja s študijami prostora in površin, opazuje jih prek zvoka. In prav to stori na plošči Outlines, ki je pred kratkim izšla pri berlinski založbi Errant Bodies, in z njo spreminja vsako predstavo o plitvini. Pravzaprav ponovno izumi pomen plitvine, pokaže, da je temeljna in konstruktivna, nekje daleč stran in obenem prav tu, na površini. 

Poslušalka posluša. Znajde se v hotelski sobi in v neki drugi dnevni sobi, ki morda ni hotelska, in še kje. Kompozicije so med seboj očitno različne, a ne ve, kako. Ve, da Vrhovec Sambolec drsi po površinah, popravek, njegov mikrofon drsi po površinah, ker mu Vrhovec Sambolec tako zapoveduje, popravek, sebi zapoveduje, kaj naj počne z mikrofonom, žene ga anticipirana zvočnost. Skratka, premika se po površinah z Vrhovcem Sambolcem, avtor ji izrisuje prostore, izrisuje ji notranjosti prostorov in, kar je bistveno in v njegovem delu presežek, izrecno ji piše nastajanje notranjosti prostorov. Ker poslušalka ne more vedeti, kje zares poteka avtorjev stik med površinami, mora uporabiti vizualno imaginacijo. Ne more se izogniti temu, da je ne bi. Podoba, ki se ji izrisuje pri poslušanju, se spne z informacijo o prostoru, ki jo dobi iz naslova kompozicije – recimo Outline Living room ali Outline Hotel room –, od tod dalje pa so na delu kulturno pogojene reprezentacije specifičnih prostorov. Hotelskih sob je natanko toliko, kolikor je ne le poslušalk, temveč samih poslušanj Vrhovčevega Sambolčevega dela.  

Tao G. Vrhovec Sambolec jemlje prostor kot inštrument, kot pripravljen inštrument, kjer je pripravljenost v sami postavitvi (vnaprejšnji, dani) prostora, kompozicija pa izide iz njegovega spontanega ali pa povsem premišljenega gibanja po pripravljenem inštrumentu – po površini prostora. Plošča je morda zanimiva prav zaradi takšnega pristopa: avtorja ne zanima zvočnost »česarkoli«, temveč natanko prostora, ki ga gre tu razumeti kot potek stikanja med površinami in kot gube, ki pri tem nastajajo. V tem smislu je njegovo delo pomemben prispevek h kultivaciji poslušanja in prepoznavanja ter razumevanja lastnega sodelovanja v zvočenju, ki se mu poslušanje ne more ogniti.

Toda, ali prav zato, poslušanje plošče Outlines lahko pripelje do posebne neznosnosti. V spremnem tekstu k plošči avtor govori o zvočnosti taktilnosti oziroma otipljivosti, besedilo obljublja poslušalki avtorjevo »raziskovanje soničnih horizontov, ki se pojavijo kot posledica tipnega stika med izvajalcem in notranjostjo prostora«, a pri tem gre morebiti za manjši nesporazum, celo nerazrešljivo prepreko, ki se je ali tudi ne avtor dobro zaveda. Namreč, v delih na plošči Outlines izvajalec, kaj šele poslušalstvo, nikdar ni zares v stiku s prostorom. Poslušalka plošče Outlines se ves čas in vedno znova sooča z zahtevnim opravilom: brzdati se, ne iskati se tam, saj je tam ni, predvsem pa je ne more biti, to delo nima prav nič z njo in ne namerava imeti ničesar z njo. Njena distanciranost od mesta nekega poteka se ponovno potrdi, njena nezmožnost biti tista izvajalka natanko takrat, ko nastaja to ali neko drugo delo, se ponavlja pred njo kakšnih triinšestdeset minut, kolikor jih plošča ponuja. In točno to, ugibam, je avtorjeva neznosnost. Povedano z druge strani: med izvajalcem ali poslušalko in izsiljeno zvočnostjo površin v prostoru je mediator – mikrofon. Ta ima svojo površino – in zato je mikrofon izvajalec, ne standardni izvajalec. Ta je izključno navigator, ki arbitrarno potuje po prostoru, ki pa ga tudi konstituira. Kar posluša in nam ponuja v poslušanje, ni njegovo ali naše raziskovanje notranjosti prostora, temveč mikrofonovo raziskovanje, pri čemer je površina mikrofona pomembno drugačna od naših – telesnih, »kožnih« – površin. Kar torej avtor raziskuje, je notranjost prostora, kot jo artikulira točno določen snemalnik zvoka. V tem spoznanju je že implicirana blaga, a pomembna konceptualna zmota oziroma vrzel med avtorjevim delom in njegovim opisom. Bo pa zaradi intrigantnosti dela in procesa nastajanja dela (bralko spodbujam, da si ogleda performans Surface Studies) toliko zanimiveje opazovati, kam ga bodo študije površin odpeljale, in še posebno to, kako, če sploh, bo premostil orisano vrzel.

Do takrat plošča Outlines vabi poslušalko, da se napoti naravnost na površine okoli sebe, da se pravzaprav sleče, gola naj drsi po njih v upanju, da bo slišala svoj obstoj, posledice svoje prisotnosti in nemirnosti, svojo (in Deleuzovo) kvazi vzročnost, z ušesom naj gre po robovih kredenc, z drugim naj se zarine med rešetke radiatorja, posluša naj svoje zvočenje, bolj duet, ki ga tvori s svojo površino in površinami svojega okolja. Kot bi rekla Pauline Oliveros, hodi naj z ušesi. Morda to ni eksplicitno Vrhovčevo Sambolčevo vabilo; v tem primeru je kritičarkin predlog.