19.07.2017
Kako se je nekoč pljuvalo resnici v oči in kako se pljuva še danes
Varja Močnik, Barbara Kelbl in Igor Bašin so predstavili zgodbo o tem, kako je nekaj odtrgancev sredi sedemdesetih predramilo dokaj premočrtno rockovsko sceno v Jugoslaviji, ter odgovorili na veliko vprašanj, a so hkrati odprli nekaj novih. Skupina Buldožer je bila tedaj namreč tako posebna, da se vprašanja, zakaj je bila tako posebna, niti ni zastavljalo.

Lotiti se in posneti film o velikem albumu je vedno hvaležno nehvaležno dejanje. Razlogov, zakaj je tako, mislim, da mi na tem mestu ni treba posebej navajati; še najmanj imam tu v mislih to, da avtor(ji) pade(jo) pod povečevalno steklo dežurnih kritikov, ki skorajda bolestno iščejo dlako v jajcu. Seveda se (vedno) najde, a veliko večja odgovornost je do zgodovine; in ta je s filmom Pljuni istini u oči, ki je zgodba o nastanku legendarnega, kultnega, prelomnega (in kar je še podobnih pridevnikov) prvenca skupine Buldožer, lahko povsem mirna. Varja Močnik, Barbara Kelbl in Igor Bašin so v televizijskem formatu (52 minut) na aktiven način predstavili zgodbo o tem, kako je nekaj odtrgancev sredi sedemdesetih predramilo precej zaspano in dokaj premočrtno rockovsko sceno v Jugoslaviji, ter odgovorili na veliko vprašanj, a so hkrati odprli nekaj novih. Skupina Buldožer je bila tedaj namreč tako posebna, da se vprašanja, zakaj je bila tako posebna, niti ni zastavljalo. Ali kot pravi v filmu rockovski kritik in enciklopedist Peter Janjatović: »Meni še danes veliko stvari na plošči ni jasnih!«
Prav »nejasnost« bi bila lahko past, v katero bi se ujela filmska ekipa, a se je spretno izognila vsakršnemu pojasnjevanju in namigovanju. Osredotočila se je na večplastno pripoved o nastanku albuma, ki je ne prekinja z nizanjem anekdot, temveč gostje na filmu poskušajo pojasniti, kako so doživeli pojavo Buldožerja in njegovega prvenca in kako je to vplivalo na njihovo dojemanje (ožjega) sveta. Kajti s Pljuni istini u oči je (drugačna) kultura začela vplivati na stil življenja in ne obratno, kot je v navadi danes. To je avtorjem razširilo manevrski prostor, ki ga je ob očitnem pomanjkanju arhivskega filmskega gradiva ekipa spretno zrežirala skozi naracijo retro čudovite Jelene Aščić in popolnila z animacijami na temo pesmi z albuma. Skozi film slišimo celoten album, izvemo, na kakšen način in zakaj je Buldožer ovitek albuma zastavil kot vizualni nagovor, skoraj kot strip ali satirično berilo, ki po eni strani predstavlja člane benda, po drugi pa nastavlja ogledalo družbi, nevajeni ironizacije vsakršnih form. Člani so tovrstno početje na trenutke pripeljali do roba absurda, vendar nikdar niso padli pod težo družbene satire. Mnoge nesmisle so osmislili skozi svoj slovar, ki so ga začinili z danes tako popularnimi »fake news«. Skupina Buldožer je s tem postala sovražnik dobrega okusa in romantični heroj, ki se odmika od klasičnega v umetnosti. V tem kontekstu je treba gledati tudi film, ki ga ekipa spretno prekine s krajšo predzgodbo med stranjo A in B na plošči, ko se za hip dotakne festivala Opatijskega festivala zabavne glasbe (1975), kjer sta Brecelj in Bele po svoje že napovedala, v kakšno drugačnost se stvari obračajo. Buldožerčiči so te odklone in obvode vtisnili na svoj prvenec (pa tudi na ostale albume), na košček plastike in papirja, kajti to dvoje je neločljivo povezano. Vso to drugačnost so ustvarjalci filma zaobjeli, skozi vrsto intervjujev z glasbenimi kritiki vzdolž nekdanje Jugoslavije (nenadomestljiva je odsotnost pokojnega Dražena Vrdoljaka, ki bi zagotovo znal povedati marsikatero pozabljeno posebnost iz prve roke) in člani skupine, ki so pobrskali po spominu, da bi karseda najbolje orisali nenavadni nastanek albuma. Marko Brecelj pa seveda navrže še nekaj svojih (aktualnih), da bi nas spomnil na vznemirljivi in nekorektni svet Buldožerja.
Pljuni istini u oči je natančno osredotočen film, ki ni dokumentarec o skupini Buldožer, temveč izključno o njenem prvencu; govori o tem, kaj je ta pomenil, kaj pomeni, kako smo ga doživljali in kako ga bomo doživljali v bodoče. Odtis na njem je enostavno zunaj časa, tako kot je zunaj časa dobro usmerjena družbena satira. In kakršen je album, takšen je film: domiseln, dinamičen in spretno zmontiran, kar zavoljo kombinacije različnega vizualnega gradiva (arhivski posnetki, fotografije, članki, animacija) ni bilo lahko delo. Pljuni istini u oči je sicer drugi v nizu nastajajočega opusa filmov o ključnih albumih v našem okolju z naslovom Glasba je časovna umetnost: leta 2006 smo dobili zgodbo o prvencu Pankrtov Dolgcajt, zdaj pa dela že potekajo na filmu, ki bo predstavil ozadje nastanka celovečernega prvenca kolektiva Laibach.