05.01.2021

Kdo bo te to poslušo če je kuj neki experimentalni bullshit

Pogumen dolgometražni prvenec rosno mladega mariborskega talenta, ki nakazuje potencialne estetske smernice slovenskega (instrumentalnega) hip hopa prihodnosti.

Jaša Bužinel

ANOY

YNGfirefly

ANOY

Beton Records
2020

Zgodbo mariborskega producenta Urbana Senekoviča aka YNGFireflyja bi lahko uporabili kot šolski primer postopnega oblikovanja umetniškega izraza mladega ustvarjalnega uma. Najprej bi lahko govorili o talentu, toda še pomembnejši se zdi njegov odnos na relaciji mentor–vajenec s članoma hip hop kolektiva Tekochee Kru, producentom Šuljem in MC-jem Mitom. Omenjeni prijateljstvi sta zgled medgeneracijske pomoči in skupne rasti. V primeru Mita, enega bolj pronicljivih rap tekstopiscev zadnjega desetletja, gre tudi za sintezo dveh generacijskih perspektiv. Marsikdo bi ob sebi želel učitelja, ki ti pomaga izvleči iz sebe tisto najboljše. Njuna naveza je najprej prinesla album Bratstvo in estradstvo (2017), za katerega je takrat 16-letni YNGFirefly prispeval precej beatov. Če je bil ta tradicionalno hiphoperski, pa je predstavljal naslednji skupni projekt Oygn z albumom Skurjen spomin (2018) korak naprej proti obstranskim, abstraktnim in drznim trap/hip hop estetikam v duhu kakih .clipping ali Death Grips, ki veliko stavijo na hrup. Nov Oygn album naj bi izšel že letos, a je stvar za zdaj premaknjena v prihodnost. Sta pa fanta medtem z dvojcem Buraza izdala prvi slovenski interaktivni VR video za komad Ofce, ki ga priporočamo v ogled. Zaradi rabe aktualnih producentskih orodij ter vplivov hibridnih internetnih estetik (cloud rap, vaporwave, hyper pop) posedujejo Senekovičeve produkcije povsem sodoben pečat. Poudariti moramo prav to zračnost in fantazmagoričnost štiklov, ki obstajajo daleč od enodimenzionalnih klubskih (t)rap bengerjev. Anoy je torej odgovor na ironično, a umestno vprašanje iz naslova sklepnega komada Kdo bo te to poslušo če je kuj neki experimentalni bullshit.

YNG Firefly, ki se je v zadnjih letih uveljavil tudi kot didžej, je pomemben iz dveh vidikov. Je en najbolj produktivnih predstavnikov mlajše generacije štajerskih glasbenikov, obenem pa skupaj z Niksonom in .čunfo iz vrst založbe rx:tx predstavlja novi val naprednih domačih hip hop producentov. V primerjavi z večino domače hip hop produkcije, ki še kar ne more iz okvirov uličnega hip hopa 90. let ter sodobnega komercialnega trapa, je omenjena trojica veliko bližje aktualnemu progresivnemu hip hopu z druge strani Atlantika. Obenem je nezanemarljiv vpliv senzibilnih, jokavih trap estetik zadnjih let, predvsem imen à la xxxtentacion in Lil Peep, torej tega emo weltschmerza, značilnega za emo kitarske muzike iz prvih let novega tisočletja. Je pa Senekovič tudi svojevrsten sopotnik novega ljubljanskega vapor trap/cloud rap kolektiva aseben oziroma Nebesa ter starejših kolegov iz ekipe Better.    

Ne preseneča, da se je letos preizkusil tudi v vlogi MC-ja. S projektom travnik je izdal tri res prikupne, za radio prikrojene emo-trap-pop štikle Piki, Lava in Hopes Up, ki bi jih lahko vrteli (tudi) na Valu 202. Jasno je, da je Urban precej vsestranski ustvarjalec, ki mu lahko celo očitamo preveliko produktivnost, saj mu težko sledijo celo najaktivnejši poslušalci. Po solo izdajah MIllKY HIll <3 (2018), Ignorant (2019) in septembrski MOŠPIT SAMBA, na kateri gostujejo Matter, Mrigo in Mito, se je odločil leto zapečatiti s polnokrvnim debijem za založbo Beton, ki je letos obeležila 10. obletnico delovanja. Album Anoy, njegov najbolj zrel in stilistično zaokrožen solo podvig doslej, predstavlja nekakšen »izstop iz cone udobja«, kot se je izrazil kolega Goran Kompoš. Zaznamujejo ga sofisticirani, abstraktni in zaprašeni aranžmaji, značilni za losangeleško založbo Brainfeeder in produkcije Earla Sweatshirta, posebno z lanskega EP-ja Feet of Clay. Tak zapohan in melanholičen vajb, ki obenem nosi žarek upanja, denimo zaznamuje komad I Miss My Tiger. Produkcije pogosto zvenijo neizčiščeno in distorzirano, skoraj lo-fi, a je splošna zvočna slika izrazito žmohtna in prepredena z raznimi detajli. Izstopajo tudi njegove inventivne manipulacije vokalnih semplov, recimo pri štiklu It Has Been a While, ki se razvije v nekakšen hauntološki beat, ki spomni na zvočne prikazni producenta The Caretakerja. Med dinamične aranžmaje, ki se fluidno prelivajo drug v drugega, Senekovič vključuje razne dialoge, samogovore o pisanju muzike (npr. komad Not Finished Song (Interlude Question Mark)) in terenske posnetke.

Gre skratka za kontemplativne beate, ki izvirajo iz prvotne ljubezni med hip hopom in IDM-om 90. let, kar natančno opisuje nedavno izdana knjiga Bedroom Beats & B-Sides: Instrumental Hip Hop & Electronic Music At The Turn Of The Century francoskega avtorja Laurenta Fintonija. Senekovičev mišljenski okvir se da primerjati s pristopi hip hop rejverja Luka Viberta, raznih varovancev založb Ninja Tune, Mo’ Wax in podobnih ter morda najbolj prepoznavnega ritmoklepača J Dilla. Ta je temeljil na pionirskem konceptu delanja beatov, ki niso le funkcionalna podlaga za rime, pač pa zaokrožen umetniški objekt, ki zasluži samostojno estetsko kontemplacijo. Zaradi rabe aktualnih producentskih orodij ter vplivov hibridnih internetnih estetik (cloud rap, vaporwave, hyper pop) posedujejo Senekovičeve produkcije povsem sodoben pečat. Poudariti moramo prav to zračnost in fantazmagoričnost štiklov, ki obstajajo daleč od enodimenzionalnih klubskih (t)rap bengerjev. Anoy je torej odgovor na ironično, a umestno vprašanje iz naslova sklepnega komada Kdo bo te to poslušo če je kuj neki experimentalni bullshit. Gledano s perspektive ljubljanske urbane klike, Senekovič ustvarja nekje na periferiji centralistične kulturne zavesti. Kot umetnik raste postopoma, mimo zdaj že dodobra izrabljenih vzvodov spletne samopromocije ter nekritičnega prijateljskega hajpa. Tako v njegovi glasbi kot pri skupnih projektih z Mitom lahko prepoznamo hvalevredno tendenco po poudarjanju identitete njunega okolja ter regionalne zavesti, ki ju utelešata skozi navdahnjeno rabo štajerskega dialekta ter obravnavo lokalne oziroma širše slovenske socialno-gospodarsko-kulturne realnosti, ki ima le malo skupnega s samonanašalnim in votlim liričnim hedonizmom nekaterih ljubljanskih sovrstnikov. 

V epilogu albuma Anoy dva lika metafikcijsko diskutirata prav o tem albumu. Eden od njiju pravi: »Wtf is this. This is garbage. I fucking hate this album. It’s shitty.« Zdi se, da besede utelešajo prav ta občutek nerazumljenosti tako v centru, ki mu ne pripadaš, kot tudi na periferiji, za katero si preveč čudaški. Toda jasno je, in to je najpomembnejše, da je mariborski mladenič med poznavalci scene deležen precejšnje podpore. Njegova surova in iskrena izraznost sede v uhlje tistih, ki prisegajo na inovacijo, drznost in kvaliteto. In res, Anoy je prezahteven, preveč dinamičen za redukcionistično spotifyevsko oblikovanje razpoloženja. Je nekakšno diametralno nasprotje YouTube mema lo-fi study beats, zato ga ne bodo poslušali tisti, ki si želijo sproščujočih beatov za ozadje. Ampak kot je v enemu izmed intervjujev zabičal pokojni britanski kulturni kritik, teoretik in filozof Mark Fisher: »Nočeš biti ignoriran. Želiš si biti nadloga.«