Kdo je ubil ljudsko glasbo?

Vsako leto se, če spregledamo kakšen samozaložniški utrinek, vsaj na treh koncih (ZKP RTV Slovenija, Založba Celinka, GNI SAZU; ne nujno v tem vrstnem redu) pojavi kakšna zgoščenka dediščinskega tipa, ki nas prepričuje, da ljudska glasba kljub stoletnim grožnjam o skorajšnjem izginotju še vedno živi. Danes je morda še bolj živahna kot kdajkoli prej, vsaj če sodimo po številu izdaj s terenskimi posnetki ljudske glasbe in pesmi v zadnjih dveh desetletjih.

Zato je raziskovanje modernih kontekstov ljudske glasbe s sodobnimi teoretičnimi in metodološkimi orodji ter angažiranim humanističnim uvidom v »stanje stvari« toliko pomembnejše. Ljudska glasba je kreativno polje, v katerem se v raznolikih zgodovinskih, geografskih, ekonomskih, migracijskih in drugih okoliščinah vedno znova vzpostavljajo recipročni odnosi – iz njega črpamo in vanj vračamo. Drugače bi bila že zdavnaj mrtva.

Žal pa me nove zgoščenke, ki jim tokrat namenjam pozornost, v to niso uspele povsem prepričati, čeprav vsebujejo pomembne nastavke novih metodoloških in teoretskih poti, ki jih bodo morda nekoč (čim prej!) ubrale nove generacije pevcev, godcev, predvsem pa raziskovalcev in poslušalcev.

Generacijski prelom v raziskovanju določenega fenomena je namreč vedno tudi epistemološki. Gre torej za radikalno predrugačenje znanstvenih dognanj, načinov produciranja znanja in tega, na kakšne načine znanost odslikava svet, v katerem živimo. Če se pri tem osredotočim zgolj na raziskovanje ljudske glasbe, potem lahko sklepam, da pravzaprav z vsakim novim albumom terenskih etnomuzikoloških posnetkov poslušamo v gerontološke zanke ujeto epistemologijo, v katero si zaradi več (povečini pragmatičnih) razlogov ne upa radikalno poseči nihče od mlajših generacij raziskovalcev. Še vedno poslušamo o štajerskih, istrskih, prekmurskih ljudskih pesmih, vižah, plesih, o napitnicah, vojaških, pripovednih, koledniških ipd. pesmih. Še vedno beremo predvsem o vsebini in glasbeno-pesemskih značilnostih gradiva in manj, veliko manj o njihovih poustvarjalcih, prenašalcih, »artizanih«. Še vedno raje tiho čepimo na ramenih velikih prednikov, namesto da bi ugotovili, da imamo od tam veliko boljši razgled, kot so ga imeli oni.

Še vedno torej raje častimo in poudarjamo regionalne, žanrske, tipske, funkcijske, etnične kalupe, v katerih zagozdena čepi tista muzika, ki ji nekateri rečemo ljudska, spet drugi tradicionalna ali celo tradicijska, da izraza etno niti ne omenjam.

Skozi slednje odteka tisto tolmačenje ljudske glasbe v modernem svetu, ki poudarja njeno nenehno transformativno in adaptivno nrav; ki jo v prvi vrsti zanimajo ljudje, ki jo izvajajo; splet ekonomskih, kulturnih, historičnih, družbenih in intimnih okoliščin, ki vplivajo na njihov način petja, igranja, repertoar ipd.; še več, takšno tolmačenje, ki poudarja sodelovalno etnomuzikologijo, kjer tako raziskovalci kot izvajalci enakovredno sodelujejo v vseh procesih nastajanja in javne obelodanitve nekega zapisa.

Aktualno stanje stvari »na terenu« ni zgolj odslikava današnje folkloristične in etnomuzikološke epistemologije, ampak natančno določeno in kontrolirano polje, v katero so raziskovalci (folkloristi, radijci itd.) predvsem v zadnjih petdesetih letih vtisnili svoje estetske, nacionalne, glasbenoteoretične, družbene, kulturne ipd. normative ter sodbe o tem, kaj na primer ljudska glasba je in kaj ni, kakšen način petja in godenja je avtentičen in kakšen ni.

Če si dovolim malce bolj plastično ponazoriti ta nadzor terena: neukih kmečkih godcev ni več, zamenjali so jih vaški avtomehaniki, vzgojiteljice, dijakinje srednje ekonomske šole in upokojenke, ki v svojem prostem času radi špilajo, pojejo (nekateri/e se tudi oblačijo) »po domače«, kot so to počeli njihovi »ta stari« oziroma kot so to slišali na posnetkih. Element druženja in družabnosti, brez katerega ljudska glasba ne bi ne nastala ne obstala, se torej na neki način regenerira, vendar se nove ljudske pesmi ali viže danes ne ustvarjajo več v teh kontekstih.

Njihovo zavzetost, energičnost, muzikalnost, godčevsko/pevsko prepričljivost, estetiko petja in godenja (folklorne plesne skupine namenoma izpuščam iz te debate), predvsem pa mero avtentičnosti oziroma zmožnosti reproduciranja premis ljudskega, kot jih določa stroka, na lokalnih, regionalnih in državnih tekmovanjih ljudskih pevcev in godcev ter skupin preverjajo komisije JSKD (o državnem financiranju področja folklornih in ostalih glasb, ki je dovolj povedno samo po sebi, beri peto opombo: http://www.sigic.si/odzven/dvign-glavo-zgodba-glasov-nekega-upora), v katerih sedijo doktorji znanosti in zunanji, neinstitucionalni raziskovalci. Danes torej stroka uči teren, kako naj se obnaša, da bo zadovoljil njene kriterije.

Kako naj danes nekakšen ljudski »X faktor« (če si dovolim potegniti vsaj rahlo popularnoglasbeno vzporednico) osmišlja znanost in njeno epistemologijo? Kaj dobrega smo naredili s tem, da sami proizvajamo in reproduciramo mite, v katere hočemo verjeti? Je ljudska glasba res že mrtva? In če je, kdo jo je ubil? In končno, zakaj si teh reči še vedno nihče ne upa vprašati/povedati na glas?

Tudi pričujoče zbirke novodobnih ljudskih pevcev in godcev o tem molčijo. Kdor molči, devetim odgovori. Kljub temu, ali prav zaradi tega, pa je o spodnjih novostih pomembno spregovoriti.

Celinka se je v zbirki Sozvočja Slovenije zopet lotila snemanja ljudskih pesmi na mikrolokacijah, s čimer se je izognila pastem regionaliziranja ljudskega gradiva. Gre za repertoar povečini šaljivo ali tragično ljubezenskih in z vojaško tematiko prepletenih pesmi pevcev z Globokega pri Brežicah ter bogato in v današnjem času reproducirajoče se folklorno gradivo, kot ga razumejo ter se z njim identificirajo prebivalci in prebivalke Adlešičev v Beli Krajini. Adlešička pisanica komplementarno dopolnjuje izdaje povečini historičnega gradiva iz teh koncev, ki jih je pred leti izdala GNI ZRC SAZU (Ljudska pesemska dediščina Adlešičev, 2011, deloma tudi Bela Krajina in Kostel, 2008 ter Uskoška pesemska dediščina Bele krajine, 2011 (http://www.sigic.si/odzven/ko-zapojeta-katica-in-sokol-iz-slovenskega-obrobja)), pri čemer je iz več vidikov še posebej zanimivo sopostaviti zgodovinske in sodobne različice istih viž ali pesmi.

Zanimivo je tudi dejstvo, da (vsaj sodeč po izdajah izročila v sodobnosti in terenski zavzetosti) danes morda največ etnomuzikološkega terena opravlja ravno omenjena založba, ki ima od vseh v začetku omenjenih za to predvidenih najmanj finančnih sredstev ter najbolj strokovno in tehnično podhranjen kader, ki pa mu entuziazma očitno ne manjka. Misliti ljudsko glasbo v sodobnem svetu pomeni odpeti ji zadrge in zadrege 19. in 20. stoletja – jo (os)misliti na novo. Upam, da bo imela Celinka pri naslednjih izdajah Sozvočij Slovenije (še) več metodološkega poguma in emancipacije.

Simona Moličnik z nacionalnega radia pa je v zbirki Slovenska zemlja v pesmi in besedi konec lanskega leta s pomočjo komisije, ki so jo sestavljali etnomuzikologinja dr. Urša Šivic, etnolog dr. Bojan Knific in samostojni raziskovalec ljudskega godčevstva Tomaž Rauch, obelodanila zgoščenko Strast godca, na kateri se predstavljajo tako samonikli kot »preporodni« (revivalovski) godci in godke (mi lahko kdo, prosim, sugerira boljši izraz za žensko, ki gode oziroma igra?) ter godčevski sestavi. Preporodne barve zastopa družinski trio Volk Folk (o njegovi samostojni plošči se lahko podučite tu: http://www.sigic.si/odzven/majske-ljudske-impresije), beltinška Marko banda, člani zasedbe Vruja, ki z 85-letnim bajsistom Pucerjem zvenijo bolj tradicionalno, kot smo tega vajeni, ter Marinovi mladi učenci Zingelci iz Kopra. Generacijski prerez sodobnih ljudskih godcev je zgledno predstavljen, med njimi najdemo tako stare kot mlade godke (na primer študentko, citrarko Veroniko Zajec), presenetljivo pa v kvaliteti izvedbe med revivalisti in »naturščiki« ni tako velikih in očitnih diskrepanc, kot bi morda kdo pričakoval. Pišočo so najbolj presenetili posnetki koroške harmonikašice z osmimi križi, gospe Elizabete Božank, ki so jo življenjske izkušnje in glasbena kilometrina (na porokah je igrala od zgodnjih najstniških let) zbrusile v čudovito frajtonaristko.

Žal pa nobena viža ni bila posneta v okolju, kjer se strast godca (kot je naslov zgoščenke) najbolj razživi – na praznovanjih, zabavah, plesih ali ob kakih drugih družabnih priložnostih. Zakaj ne (mantre o pomanjkanju časa reklamiram)? Postaviti ljudske godce pred mikrofone in snemalne aparature brez občinstva, ki bi podžigalo njihovo igranje in celo vrtelo pete, sicer lahko služi zgledni, zloščeni, kontrolirani reprezentaciji ljudskoglasbene realnosti, kot si jo sami zamišljamo, vendar to o resnični godčevski strasti pove bolj malo. Ljudsko glasbo smo se medtem naučili poslušati, ne pa nanjo plesati (kljub nekaterim novodobnim poskusom oživljanja plesanja »po ljudsko«).

Tako v Celinkinih kot v tej izdaji odzvanjajo nekolikanj sentimentalne note uvodnikov, ki pričajo o tem, da duh romantike še vedno noče zapustiti ljudske glasbe. Slednjo lahko (danes in jutri) osvobajajo samo tisti, ki se zvedavo razgledujejo na ramah velikanov, vendar stoječ na lastnih nogah. Kleč je v lovljenju ravnotežja. Oziroma v sestopanju z ramen. (Kako boste namreč sicer kdajkoli koga povabili sedet na svoja ramena?) Potem se boste sami odločili, kaj boste kričali: »Ljudska glasba je mrtva! Naj živi ljudska glasba!« ali: »Ljudska glasba je živa! Ubijmo ljudsko glasbo!«