12.10.2020
Kdo se boji Povodnega moža?
More bijesa je berljivo osupljiva pesniška zbirka sodobnega art rocka. Kot da bi Johnny Štulić in Damir Urban šla na literarni večer, pivo in v garažo, nabrala vmes še štiri tipe ter posnela vrhunsko mračno upanje.
Bogunov
More bijesa
Dallas Records
2020
Identiteta povodnega moža je razkrita! Ni druge. Kaj pa če ..., kaj pa če je Ognjen Zeljić povodni mož? Če ni, potem je vsaj skoraj zagotovo pred dvajsetimi leti ob prihodu iz Splita narisal tisti stari grafit pod Šuštarskim mostom: kdo se boji povodnega moža? In (si) sam odgovoril na vprašanje. More bijesa je album, ki je, če bi bili pedantni, drugi album zasedbe Bogunov, praktično pa konkreten prvenec, berljivo osupljiva pesniška zbirka sodobnega art rocka. More bijesa je izjemen album, četudi morda za te čase malo predolg. Je težek, ampak ravno v tem, ker je težek, izpoveden, mračen in hudomušno melanholičen, se skriva in hkrati odkriva njegova svoboda, , po kateri tako kreativno, kolektivno in kvalitetno hlepi.
Že skoraj antična, primerno črna naslovnica se skozi kontrastno krvavo rdeč plošček pozejdonsko utaplja. Ampak v tistih mehurčkih najbrž niso poslednje molekule kisika. Ne, tam so krepko mračni verzi in neverjeten produkcijski zvok preteklosti in prihodnosti hkrati. Kot da bi Johnny Štulić in Damir Urban šla na literarni večer, pivo in v garažo, nabrala vmes še štiri tipe ter posnela vrhunsko mračno upanje. Bogunov se namreč ovija v preteklost širšega jugoslovanskega rock izročila, vendar skozi filter globalne produkcije. In namesto prihodnje sedanjosti najde vrhunski predpreteklik. Ni čudno, da je to pri nas uspelo Zeljiću. Mi aorista pač nimamo.
Pri čemer uvodna skladba Oprosti što te budim ne nakaže, kakšen album je More bijesa. Vsaj ne zares, ko se Zeljić kantavtorsko ob kitari in le dveh akordih že takoj predstavi, kakor da se nekaj poslovi. Že atmosfera je, no, je ni. Pojenjavajoče srce da v roke njej, naj ga obudi, in to v letnem času, ko »snijeg je vani / hladno puše / sunce više ne izlazi«. Da, album za sive dni. Ženski spremljevalni vokali sicer delujejo sončno kot nevarni Scila in Karibda, ker za to gre. Za romaneskne okvirje, skrajno lirične, ki skoraj kličejo po epski tragediji. Gledališče torej. To je več kot art rock, je teater rock.
Po uvodu, ko se pesnik opraviči, se lahko šele začne zabava. Pri čemer Poziv na zabavu ni sedmina, če pa že je, smo lahko skoraj nevoščljivi, ker nismo umrli. Tam, kjer ni »niti teme niti praznine«, kjer se hodi »ljudem po glavah«, kjer razbija »mrtvi orkester« in kjer »pol ljudje-pol črvi« dajejo ritem ljudožercem. Ja, tako to gre. Horror rock, tak filmski, pri čemer je v tej muziki preveč filma, da bi bila filmska. Prej poetična. Če bi kdo torej želel (spet) uglasbiti Povodnega moža, ki ga je Prešeren našel pri Valvasorju, naj upanje pusti zunaj. Zeljiću in perfidno ostrim kitaram je to že uspelo. Le da je ta povodni mož preutrujen po plesu, on gre nazaj, preveč utrujen je, da bi šel tja, kjer Donava bistra pridruži se Savi.
Že na tej točki je More bijesa album, za katerega je bolje, če se ga posluša linearno. In s knjižico z besedili. Zeljićeva dikcija je več kot popolna, ker je produkcija našla idealno razmerje med polnim zvokom benda in njegovo poezijo. Naslov tretje skladbe? Ostajem sam. Končno, uspelo mu je, ker »sada znam, da ostajem sam«. Saj je Pero Lovšin pel o Sodnem dnevu, ko bo Šmarna gora ratala vulkan, ampak to, kar spesni Zeljić, je precej bolj dušno strahotno. Tisto je hollywoodski blockbuster, armagedon, Ostajem sam pa bridko živahno, surovo konkretno in mogočno priznanje, ki deluje kot (samo)ovadba v želji po (samo)osamitvi. Biblični, ko se sprašuje, kako lahko Bog to dopusti. Zatorej blasfemično vprašanje: »zar i ja nisam tvoj sin«? In ves ta čas bend melje naprej, ko križ usode že stoji, na njem pa se vrača krvavi dolg.
Toda album na tej točki ne umre. Obstaja namreč razlika. Lahko Ostaneš sam, lahko pa ostaneš popolno sam. More bijesa ponudi svojo naslovno skladbo in z njo sporočilo: »Ja sam brez namjera / Posuda što pluta rijekom / Ja sam potpuno sam / I do vrha napunjen svačijim smećem / Ja sam sve i ništa i to dobro znam«. Zeljić skoraj hlepi po poslušalčevem voajerizmu, ki pa to nikakor ni. S hammond orglami, nad katerimi vsi ti katastrofični verzi niso samopomilovanje, marveč dejansko trpka (samo)kritika, ki povrhu ponudi še krasen sklepni refren »pa ti me nađi / teško te naći u tom moru bijesa«.
More bijesa ima tudi dve skladbi v slovenščini. Na tem mestu bi ponavadi zapisal, da je škoda, ker takšnih skladb ni več, kajti tako bi dobili, kar potrebujemo, da se nagovori širši ožji krog. Ne tokrat. Sicer je topel poskus vnesti malo sonca in spevnosti, da album ne bi bil tako črn, mračen in morbiden, ampak kaj, ko Zeljić izpade bližje Arsenu Dediću in Pegastemu dekletu, in to navzlic dodelanim verzom tipa »hlad dolmunov ledenih jezer / predolgo sem utapljal se / gol in ranjen se privijem / našel sem dan pot domov«. Kot je povedal za Rocker.si, jezik zanj ne odraža nacionalne pripadnosti, ampak ga dojema kot sredstvo izražanja. »Če lahko slikar za svoje izražanje uporabi različne tehnike in pristope, velja podobno tudi za skladbe. Hrvaščina je jezik, s katerim lahko bolj razumljivo predstavim tudi zelo grobe teme, saj gre za moj materni jezik. Poleg tega se mi zdi, da je slovenščina precej bolj prijazna, sploh njena melodija.«
In ima prav. Ne govori na pamet. Povsem drugače, močno, udarno, nadjezikovno in zgodbeno namreč deluje Nočna zgodba ob osnovni klavirski podlagi ter kitarski orkestralnosti. Na tej točki je Zeljić prekleto prepričljiv, verzi se prelivajo, medtem ko se sam nadalje utaplja. Čisti presežek, skoraj hit, pinkfloydovsko gromoglasno udrihanje z upanjem ter zamolklo glasnim hej, ki zadoni bolj polno kot v podobnih situacijah prenapolnjeni refreni. Produkcija je sodobna in bistra, v kitarah se lahko ovijajo osebnoizpovedne Nočne zgodbe. In to še zlasti, če pevec pusti, da ne gre v odmev le njegov glas, ampak poudarjeni ženski spremljevalni vokal. Tihi adut albuma.
More bijesa je vseeno tipičen tip albuma, na katerega se je dolgo čakalo, da izide. To se pozna, najprej v dobrem. Daj mi ruku namreč iskreno pokaže na kontrast, da ni vse tako črno. Pač bolj poglobljeno se zazremo v platno, na katero Zeljić riše s paleto materinščine, pomaga pa zagotovo The End (The Doors) podlaga, ki so si jo več kot pogumno izbrali. Ni veliko bendov, ki bi si upali tako zelo približati rock spomenikom. Pa saj Bogunov nima težav s pogumom.
Dokaz je Kralj usprkos sebi, kjer Zeljić poje o mestu, zdi se, da prej o Ljubljani kot rodnem Splitu: »Kako čudan grad predivan / A ispod kože / Stravičan«. Že svetlejši komad, da se lažje pripravimo na drugega, Možda nova priča, ko se zdi, kakor da vsa ta rhoades sproščenost sploh ni resnična. Prelepo, da bi bilo res. Saj so še vedno stare rane način, s katerimi »si tu i nema te«, zgodba je v bistvu mrtva, »puna tuga sve bez ljubavi«. Ampak kam potem pritakniti refren? Češ, ajde, dvigni roke, nekam do neba, ajde, dvigni težke roke, nisi sam. Kar naenkrat ni več tiste ontološke samote. Ampak v vsej tej lepoti je Smrtnik. Da, črkuje se, skoraj kot akrostih sonetnega venca ovelih rož: S, m, r, t, n, i, k.
Če je bilo potrebnega veliko poguma že za Daj mi ruku, si Jedini sin kitarsko privošči skoraj na las identičen uvod kot Nothing Else Matters. Zakaj? Ker si ga lahko. Ker je zraven Mijo Popović iz Pomaranče. Pričakovano se Zeljić vsaj tako dobaciva kakor kultni Popović. Zdaj solira eden, zdaj solira drugi. P(rop)adanje skozi psihoanalizo preteklosti, skozi katero lahko ugotovi le to, da je sam. Ep. Zgodba o sebi iz sebe. Četudi ni avtobiografska, kakor poudarja pesnik.
Ob koncu se album, tako prepoln vsega, zdi nekoliko predolg. Kakor da išče primeren zaključek, pravo točko in bistveno sporočilo. Dobro jutro II je seveda aktualen tekst, govori o drugem jutru (najbrž) za begunce in vse tiste, ki iščejo novo srečo, četudi v dežju in oblakih, ultimativni vremenski napovedi zasedbe Bogunov. Po drugi strani pa Ti nikad ne kažeš ne pove nič kaj takega, česar niso povedali že komadi na začetku in vmes. Kar je dodana vrednost, so vokalne premene in malo več inštrumentalnega sklepnega predaha, ki bi ga na albumu lahko bilo še več.
In konec vendarle pride. Kot napotek, želja, prerokba v Ubij me. Pesem ima pravzaprav vsa melodična čustva in pristope k naraciji emocij, pri čemer Zeljić pronicljivo potrga cvetove z »ljubi me / ubij me«. Ker ne želi slišati niti besede več. Išče ljubezen kot zavetje, ves čas pa mu pravo zavetje do samega konca nudi preostala četverica, ki vestno zagotavlja prav vse, kar potrebuje, da privede album do konca s kadenco, da je vse »priča o slobodi tako predivna«.
More bijesa je neko povsem drugačno morje, kar lahko ve le nekdo, ki ostane ob morju tudi takrat, ko turisti odidemo. Razume, kaj je sivina. Razume, kaj je osamljenost. Razume, kaj je mrak. More bijesa je izjemen album, četudi morda za te čase malo predolg. Je težek, ampak ravno v tem, ker je težek, izpoveden, mračen in hudomušno melanholičen, se skriva in hkrati odkriva njegova svoboda, po kateri tako kreativno, kolektivno in kvalitetno hlepi.