Klinično živi

Pošteno smo zakorakali v novi vek, a nam stari še kar ne da miru. Kopanju po zakladnicah šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let se je v zadnjem času pridružilo odkopavanje zadnje dekade prejšnjega stoletja. Na novo se odkrivajo »pozabljeni«, »spregledani«, »zanemarjeni« biseri tistega časa, in mednje lahko prištejemo štajerski punk rock kvartet Delaware, ki je po skoraj dvajsetih letih končno dočakal izid drugega albuma. Nosi naslov Klinično mrtvi, posneli pa so ga februarja 1998 v studiu Alkoton v Svetinjah pri Ormožu, a ga tedaj žal niso izdali. Komadi s tega nesojenega albuma so se sicer v svojem času vrteli na ljubljanskem Radiu Študent in mariborskem Maršu, na kompilacijo No Border Jam 4 & 5 iz leta 1998 pa so bile umeščene skladbe Intelekt, Na zabavi in Jutri bo včeraj. Sčasoma so nastali novi bendi, nove generacije, novi trendi, tako da so se trakovi, dat-i in cd-ji zaprašili, bend Delaware pa je postal del zgodovine. Na srečo se posnetki niso izgubili in zdaj smo dočakali uradno, za zdaj sicer samo digitalno objavo, ki nam ne odkrije zgolj samoniklega punk rock benda s Sladkega vrha, ampak prinese še vonj po času, ko smo komaj zaživeli v novi državi in novi družbeni ureditvi. 

Če se je konec 20. stoletja v sporočilnosti mulcev iz zasedbe Delaware slišal zapozneli ali celo gluhi krik izgubljene generacije, ki je pač zamudila čas punka in revolta v socialističnih sedemdesetih in pomladnih osemdesetih letih, se danes soočimo z bridko zmoto takratnega dojemanja. Opravka imamo namreč s punkrockovskimi komadi rotečega naboja, ki so več kot aktualni in krvavi še danes, morda še bolj kot za časa svojega nastanka. Ne gre za komade iz prejšnjega režima ‒ so produkt in otrok tranzicije, časa prehoda iz ene ureditve v drugo, iz enega režima v drugega. V poosamosvojitvenih devetdesetih letih se pri nas marsičesa ni hotelo slišati, kaj šele videti. Porajali in nastajali so tabuji nove države, žrtve katerih smo še danes. Pojavi revoltov, štrajkov in drugih oblik civilne nepokorščine so bili pogostokrat zamolčani ali prikazani kot anomalija oziroma še ena afera. Pravzaprav je bil vsakršen upor na začetku samostojne in demokratične države klinično mrtev, saj ni imel zaledja ter podpore širših družbenih krogov, ki so preprosto zatajili. Že vsako omenjanje in opozarjanje na policijsko državo je v devetdesetih letih doživljalo posmeh, ko pa leta 2017 slišimo komad Plava država iz leta 1998, nas presune realizem nasršenega punka. Delaware je energično razgaljal in ostro zarezal v novi red, ki mu danes pravimo neoliberalizem, in plošča Klinično mrtvi pade na dan kot okostnjak iz omare. V vizionarskem Jutri bo včeraj se fantje niso le lotili politikov, ki pač pišejo usodo ljudstvu, ampak so z Intelektom spisali še zaušnico, ki slači intelektualce med Butalci; podobno aktualna je skladba Zastave (spet) visijo. Odtujenost in razpad skupnosti, zlaganost in pokvarjenost, potrošništvo in prostitucija popularne glasbe, črni in rdeči, hlapčevstvo in skrivanje v množici brez prihodnosti so teme, ki se jih lotevajo s preprostim in odkritim ljudskim jezikom. 

Ob angažirani sporočilnosti na plošči ne moremo preslišati zorenja govorice benda. Za razliko od prvenca Okupiranci iz leta 1995, ki ga odlikuje tanka, kar preplehka garažna produkcija, je druga plošča Delawara masivnejša, bolj žmohtna, punkrockersko nabrita in direktna. Nagovarja nas prepričljiv bend, ki se je v letih 1993‒1999 prerinil v ospredje novih, mladih sil tedanje podtalne domače scene. Punk minimalizem s pridihom rojakov iz CZD, s katerimi so si Delawarovci med drugim delili vadbeni prostor na Sladkem vrhu in so tudi pogostokrat nastopali, je bil v času nastajanja druge plošče nadgrajen s čvrstejšim rockovskim karakterjem. Elementarni punk je postajal gostobesednejši. Če jih je poskočni ska vezal na orto punkovske tirnice, so z rokačinami, kot je na primer Eva, segli v krog tedaj močne garažnorockovske scene, z zaključnim komadom Rojen za rokenrol pa niso le pribili pike pod rockerski klicaj, ampak odprli duri v prihodnost, ki jo pevec in kitarist Miran Perko in basist Robert Breznik nadaljujeta s punk'n'roll bendom Dr. Zero vse do danes.