Ko odpluješ v svet vase …

Letošnjo pomlad je pri portugalski založbi Clean Feed, znani po sodelovanju z Jazz Festivalom Ljubljana, izšel novi, dvojni projekt pianistke Kaje Draksler, ki je tokrat okoli sebe zbrala kar osemčlansko zasedbo, katere skupni imenovalec je Amsterdam. Potem ko je končala študij jazz klavirja v Groningenu, se je namreč preselila v prestolnico Nizozemske in se posvetila podiplomskemu študiju klasične kompozicije ter ga leta 2013 zaključila. Prav to leto je pritegnila pozornost z odmevnim solističnim albumom The Lives of Many Orhers, nakar se je posvetila raziskovanju različnih glasbenih obrazov, pri čemer velja izpostaviti zasedbo Acropolis Quartet in sodelovanja s Hamidom Drakom in Susano Santos Silva, ki smo jo že večkrat imeli priložnost slišati v Ljubljani.

Gledalec – naslov izvira iz pesmi enega najeminentnejših slovenskih poetov, Gregorja Strniše – poskuša v prvi vrsti udejanjiti Kajine osebne premisleke o glasbi, pri čemer se močno opira na vokalna izražanja Björk Níelsdóthir in Laure Polence. A kljub temu da oba glasova predstavljata pomemben del kompozicij, te nikakor niso uniformno urejene, temveč sledijo tendenci Drakslerjeve po odkrivanju novih zvočnih svetov. Vidno vlogo pri tem odigrajo tenor saksofonist in klarinetist Ada Rave (z nekaj avtorskimi prispevki) ter Ab Baars (slednji poprime celo za šakuhači), kontrabasist Lennart Heyndels, bobnar in tolkalec Onno Govaert ter violinist in violist George Dimitriu. Širina zasedbe daje slutiti, da ta glasba ne bo zastopala enega samega žanra; in res, glasbeniki ustvarjajo simbiozo klasične glasbe, prostih improvizacij, jazzovskih postopov, ob tem pa še opere in folka. Posebej odprta je uvodna skladba Jakoba Gallusa Petelina, s katero Kaja Draksler izrazi svojo pripadnost slovenstvu, kar je stalnica v njeni ustvarjalnosti. Vendar ji v tem primeru glasba sama ni zadoščala, zato je posegla še po čilskem pesniku Pablu Nerudi (Mirabile Mysterium / Births, Canto XI, The Buider) in grški pesnici ter glasbenici Andriani Minou, ki je besede stkala prav za potrebe okteta (Omphalomancy, A Promise Is A Promise, Omlettio Ad Absurdum).

Zasedba ponuja tako zgoščene in ekspresivno naravnane inštrumentalne improvizacije kot tudi vnaprejšnjo predvidljivost komorne glasbe, v obeh primerih pa ostaja znotraj okvirov glasbenega minimalizma, pri čemer pogosto vključuje že skorajda nemost gibanja glasbenega toka. Kljub temu so kompozicije vpete v spremenljiv dramski lok, ki mu tako rekoč manjka le slika. Glasbo s pričujočega albuma, ki ga bo zasedba konec tega tedna premierno in ekskluzivno za Slovenijo predstavila na festivalu Jazz Cerkno, morda še najbolje opišejo besede iz Strniševe pesmi Gledalec: »… zaobljen vase, od povsod, / od sebe plava in se vrača«. Melodično valovanje Kaje Draksler Octeta namreč ves čas vabi k poglabljanju v eksistenco bivanja, kjer »… star mož, začuti na jeziku / svež hlad po dehteči méti, / in, kot da še ni, ni živel.«