Ko zaigra, zajame svet

Boštjan Gombač je eden tistih glasbenikov, ki ne glede na izvajani žanr ali glasbenike, s katerimi si deli prostor na odru, ohranja prepoznaven zvok. To mu najbrž vsaj delno omogoča večna želja po iskanju nenavadnosti in neobičajnosti izven ustaljenih okvirov v svetu glasbe. Gre za klarinetista, multiinštrumentalista in skladatelja, ki je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom Jožeta Kotarja, a se je že zgodaj navdušil nad različnimi zvrstmi, tudi filmom in gledališčem, za katera je prav tako napisal več del. Leta 2017 je prejel nagrado Prešernovega sklada; inovativnost, ki jo dosega z ohranjanjem zvoka kot večnega navdiha ter vodila, kar mu nudi vedno nove možnosti izražanja, je gotovo le ena od več kot tehtnih utemeljitev za ta dosežek. Prav zaradi vsega opisanega ga ne srečamo le v klasični, temveč tudi jazzovski, ljudski in popularni glasbi.

Vsekakor gre za razgiban, svetovljansko obarvan projekt, ki je tako urban kot tudi ljudski in naraven. /.../ Plošča prinaša glasbo, ki ji moramo kljub navidezni lahkotnosti pozorno prisluhniti, da bi jo lahko zares slišali.

Projekt Iucundus, ki je bil predstavljen na koncertu v SiTi Teatru v Ljubljani maja 2016, je zdaj izšel v obliki plošče. Gre za sodelovanje z Big Bandom RTV Slovenija in gostom Ninom Mureškičem na tolkalih ter dirigentom Lojzetom Krajnčanom. Gombač je tako avtorske kompozicije kot kompozicije dirigenta in tolkalca pretvoril v dramaturške komade, s katerimi skupaj z aranžerjema Krajnčanom in Alešem Avbljem odpira marsikdaj pretirano strogo zakoličene meje uma slovenskega občinstva.

Bogato bero glasbe zajema Iucundus, v kateri odzvanjajo številni vplivi, obrati, žanrska spogledovanja in energije. Subtilni uvod kompozicije Brinje s postopnim vključevanjem posameznih glasbil ali sekcij, na katere leže osnovna melodija, nas popelje v sferično izkušnjo, ob kateri se zdi, kot da postanejo vsa pravila odveč. Že v tej skladbi je pomemben prispevek Nina Mureškiča, ki v glasbo vnese ritem življenja. Ta se v nadaljevanju izraža tudi skozi ščebet ptic, šepet vetra in klic pragozda, kar se prikrade v ušesa poslušalcev skozi Gombačevo igranje na različne kositrne in irske piščali, irski boben, zvončke ali kaj povsem tretjega, denimo lastno glavo – prav vse, kar mu pride v roke, nemudoma pretvori v orodje, s pomočjo katerega izvablja zvoke. Sicer že na primeru uvodne skladbe zlahka povzamemo dramaturško naravnanost glavnine naslednjih. Večina se začne s posebnimi frekvencami ali melodiko, ki determinirajo značaj posamezne skladbe, zatem šele se pridružijo ostali inštrumenti. Pred tem Gombača najpogosteje spremljajo le tolkala, s pomočjo katerih doseže sinergijo in pripotuje do nekakšnega vrhunca, ki sklene posamično zgodbo. Glavni akter pri tem ne posega le po glasbilih, temveč izkoristi tudi žvižganje (Maria Ave) ali svoj glas, kar mu gre zaradi prepevanja v otroškem oz. mladinskem zboru RTV Slovenija v otroških in najstniških letih prav dobro od glasilk. V Impro I. in Impro II. je to še najbolj izrazito, vendar je morebiti njegova vloga tudi nekoliko vprašljiva, saj ni povsem jasno, kaj natanko doprinesejo vokalni vložki. Projekt sklene skladba Način Andraža Mazija in Sergeja Randjelovića. Gre za pesem, ki jo je kasneje priredila skupina Papir in sodi v repertoar t. i. nove popevke*. V tem primeru se Gombaču ob inštrumentalni spremljavi Big Banda RTV Slovenija pridruži vokalna gostja Nina Strnad.

Čeprav gre za krhke zvočne tresljaje pihal in obsežni orkester, slednji ne ugrablja ne pozornosti ne prostora solistu, marveč njegove linije tehtno podkrepi in jim omogoča, da ostajajo skrbno odmerjene. Zaradi obilice inštrumentov, za katere poprime Gombač, ter raznolike narave skladb na trenutke prevlada občutek prenasičenosti in pretiranega bogastva (primer je skladba Del Tuha), kar pa morda lahko razumemo tudi kot provokacijo v smislu, da družba, v kateri živimo, izčiščenim rečem že davno ne zna več dati nobenega pomena, medtem ko »pokaži, kaj znaš« nemudoma dobi vso potrebno, včasih tudi nepotrebno pozornost. Mimo tega gre za glasbo, ki poteka na več ravneh: ena linija pripade osnovni melodiji, ki povede, druga tolkalom in ostalim ritmičnim inštrumentom, ki dajejo osnovo, tretja pihalno-trobilni sekciji, ki barvajo glasbo, in četrta, zadnja, občasnim inštrumentalistom (kitara, klavir), ki razbijejo celotni potek. Vsekakor gre za razgiban, svetovljansko obarvan projekt, ki je tako urban kot tudi ljudski in naraven. To se morda še najbolje izrazi v skladbah Maria Ave in Samadhi.

Plošča prinaša glasbo, ki ji moramo kljub navidezni lahkotnosti pozorno prisluhniti, da bi jo lahko zares slišali. Pa ne le z ušesi, temveč s srcem, da bi ji dopustili svobodno zaživeti v nas, prilagojeni le nam samim.

* Popravek 1. 5. 2018: V izvornem besedilu je avtorica zmotno napisala, da je avtor skladbe Rok Vilčnik in da jo je izvorno izvajala zasedba Papir. Avtorja skladbe sta Boštjan Gombač in Andraž Mazi, izvorno je bila napisana za predstavo O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni, kasneje pa jo je priredila in izvajala zasedba Papir.