Komu rapat, če nihče noče resnice slišat?

Slovenska rap scena zadnja leta močno stagnira oziroma celo nazaduje. Zanimivih in vsaj malo presežnih projektov zadnje petletke lahko ob res dobrem dnevu stežka naštejemo na prste ene roke. Zato toliko bolj vneto pričakujemo dolga leta nastajajoče albume redkih izbrancev, ki jih bolj od kvantitete zanima vsebina povedanega. Aktualnopolitične tematike so Došo na novo postavile na zemljevid domače scene in utrdile na položaju, ki bi ga moral verjetno imeti že prej, a najboljše stvari se skrivajo v hvalisavih obračunavanjih z namišljenimi raperji, ki mu niso kos in iščejo bližnjice tako, da jim ni treba znati rapati na trap. Če se je večina Došove poslušalske baze doslej našla v ljubljanski kotlini, bi ga lahko album IRU: Tok misli postavil še na vseslovenski zemljevid. Z njim se je Doša utrdil kot eden izmed trojice najboljših domačih raperjev vseh časov, kar tokrat dokazuje tudi z manjšim številom gostovanj in prestavitvijo fokusa na lastna pleča.

Eden teh je vsekakor veteran ljubljanske scene, ki se diskografsko zaenkrat oglaša vsako desetletje. S svojo kariero je v zgodnjih najstniških letih štartal na pionirski rap kompilaciji 5 minutes of Fame leta 2000 in se tam drl »Dost vas mam«, kasneje nam je »Iz ulc Lublane« metal v zrak sredince ter za konec »Usput« obračunal še s prevarantsko falango domačih stihoklepačev. Govorimo kajpak o legendi hiphop scene prestolnice, Doši, ki je medtem odrasel in postal oče, kar pa ne pomeni, da je prekinil s svojimi mladostniškimi zgodbami, nabitimi z alkoholnimi eskapadami, jim je pa dodal vsebinsko širino. Ljubljansko rapersko občinstvo Došo že dobri dve desetletji pozna kot raperja, producenta in neposrednega prvoosebnega pripovedovalca zgodb. Zaradi zgodnjega začetka glasbene poti je zadnja leta že prestopil v veteransko sekcijo, saj je na sceni praktično od samega resnega začetka domače raperske scene. Že celo kariero priznava vse svoje vrline in napake, s katerimi se v pravoverni raperski maniri sooča z okolico. Došo si zlahka naslikamo kot tistega, ki, obdan z alkoholnimi hlapi, v dobrem in slabem poslednji zapušča prizorišča ljubljanskega klubovja. Njegovo življenje je vsaj do neke mere celotno njegovo kariero postavljeno neposredno pred oči publike. In v tako slikovitem stilu nam na albumih pričara tudi svoje zgodbe.

Od prvega posnetka na kompilaciji 5 Minutes of Fame do prvega uradnega albuma Memento Mori je minilo deset let, deset let in še nekaj mesecev pa smo čakali na njegovo nadaljevanje, IRU: Tok misli, ki je nenadejano izšel sredi aprila, na večer njegovega stream koncerta v Kinu Šiška. Zaenkrat je po sledovih podtalnih raperjev iz čezlužja dosegljiv izključno na njegovi spletni strani Datura, kasneje pa se nam album obeta še na pretočnih platformah.

Doševo neredno izdajanje projektov gre po eni strani pripisati studijskemu perfekcionizmu, po drugi pa življenjskim vzponom in padcem, opisanim na prejšnjem in novem albumu. Na začetku lahko razblinimo vse dvome glede tehnike in Došo postavimo na piedestal tehnično in izvedbeno najboljših domačih raperjev. IRU: Tok misli je tehnično in strukturno še nadgradil dovršenost predhodnika in nam predstavlja neke vrste tehnično perverzijo z zanimivimi besednimi izpeljankami, metaforami in detajlno konstrukcijo besedil, in to ne na škodo posredovanim čustvenim stanjem. Naracija ostaja polna (prvo)osebnih zgodb, z orisom poti, ki jo je prehodil samozavestni raper od ignorantskega neizdanega EP-ja Prevečmaterialaocipahdabišlovnč do precej širšega nabora tematik, ki je dokaz raperske in človeške rasti. Doša nam odpira vrata k svojim emocionalnim in temačnim mislim, od katerih odstopi le v redkih sanjavih momentih in posvetilih njemu najdražjih oseb. V vlogi pripovedovalca se vrti okrog sveta, kjer ni videti kaj dosti lepega. Mošnjiček je prazen, razredni boj neizbežen, policisti razkazujejo značke, spomini na brezskrbno mladostništvo so le še nostalgični spomini, alkohol je terjal svoj davek in treba se je postaviti na noge, prizadel je vse okrog sebe, dekolteji so zamenjali pamet, sin odrašča in Doša se trudi narediti čim manj škode pri njegovem odraščanju. Didžeji so plačani manj kot natakarji, upanja skorajda ni, raperji so nas že dolgo tega opeharili vsebine in daleč pred njo postavili formo, politika pa nas pelje vse nižje in globje v prepad. Že uvodna pripovedniška mojstrovina Flešbek je vrhunski prikaz jeznega brezupa in nakazuje, da bo šlo na albumu vse narobe in da sonce ne bo pretirano sijalo. Na albumu pregovorno ni nič humorja, zato pa se na njem znajde toliko več kreativnih domislic, študioznih izpeljank, igranja z besedami, referenc na lastne starejše komade ter raperskih punchlinov.
 
Vsebinsko bi lahko album razdelili na tri dele. Prvi dobro sledi IRU-ju z naslova albuma, ki je kratica za »izpovedi razočaranega uma«, drugi se posredno in neposredno vrti okrog nivoja domačega rapa, tretji pa je bolj nepričakovano politika in politični aktivizem, katerima je doslej posvečal manj prostora. Ravno politično provokativne kompozicije so mu naenkrat odprle veliko več medijskega prostora in so verjetno razlog, da je pridobil precej novih poslušalcev, ki ga doslej niti niso dobro poznali, ter soliden airplay na nacionalnem radiu. V njih obračunava s predsednikoma, vlado, s kulturnim in gospodarskim ministrom, levico in desnico ter se loteva aktualnih koronskih afer. V posvetilu predsedniku v komadu Odprto pismo predsedniku Republike se sicer zazna kanček nedoslednosti, saj Pahorju očita tudi stvari, katerih se njegova funkcija ne dotika in ta tako zanje ne more biti odgovoren, a sporočilo je močno in jasno. Tudi politično je postal del uporniške srenje in politični kritik, ki obračunava s sistemsko korupcijo ter nagovarja poslušalca k premisleku. V skupnem besedilnem seštevku je Doša dozorel, postal je resnejši, se nepričakovano poročil, se srečal z osebno in finančno odgovornostjo, a praktično skozi celotni album ostaja zelo emocionalen in jezen, s sanjami o boljših časih in idealih, ki jih vedno znova preseka resničnost. Ostaja iskren do sebe, v poslušalcu pa z iskrenostjo, pravo mero raperske ignorance ter odločno pripovedniško noto prebuja emocije in podaja slikovite opise resničnosti, s katero se lahko poistoveti velik del države.

Če se je doslej dozdevalo, da svojega potenciala in večplastnosti ni popolnoma izkoristil, je tokrat vsaj v klasičnih pljuvaških raperskih kompozicijah brez refrenov postavil nove standarde in ogledalo domačemu hiphopu, ki je v času slabih kopij povsem zatajil v strukturi in pri vsebini. Njegova rimarska tehnika, kjer se še zdaleč ne zadovolji z dvojnimi rimami, pač pa se poigrava z zlogovanjem in fonetiko, je superiorna. Težave nastopijo bolj pri drugem, produkcijskem delu albuma. Podlage so zelo obrtniške, točne in čiste, kar nekako ni v skladu z ostrino stihov, ki so brezkompromisni, udrihajoči, necenzurirani. Že res, da je bil prepad med Došo producentom in Došo raperjem vedno precej velik in da so podlage slonele na klavirjih, a tokrat, vsaj v nekaterih delih, to, da si ne dovoli nekaj ostrine, nekaj umazanosti, pač pa se trmasto drži svoje pregovorne točnosti, ni najboljše in se ponekod približa generičnosti. Podlage so sicer nekakšna »trapish« mešanica zlatodobne hiphop produkcije z novejšo in blago uporabljeno trapovsko estetiko. Skorajda povsem so okleščene na osnovno ritem sekcijo, kitare in otožne oziroma mile klavirje. Mešanica hiphop produkcijske estetike z živo inštrumentacijo tako izgublja na estetiki vzorčenja, sploh zaradi precej nepotrebnih kitar ob koncih kompozicij, a ostaja precej beatovske in manj aranžmajske narave. Prijazni in dodelano piflarski beati trpijo zaradi pretirane prečiščenosti. Težava je tudi pri refrenih, ki so občasno zelo soulovski, a jih večkrat zanese v osladni pop, tako da so najboljše kompozicije tiste raperske pljuvačine brez refrena. Do konca albuma podlage postanejo monotone in nasičene z živo inštrumentacijo, predvsem pa pogrešamo širši nabor inštrumentov; recimo, jazzovskih in funkovskih trobil in pihal skorajda ne najdemo. Morda gre razloge za prepad med aktivističnim raperskim delom ter zelo prijaznimi podlagami iskati tudi v mladostniškem favoriziranju 2Paca, ki je kariero ravno tako gradil na »fancy« podlagah in bolj ortodoksnem rapanju ter družbeni kritiki. Nasploh se zdi, da je Doša še najbližje estetskemu bazenu mešanice Ricka Rossa, J. Cola, Kendricka Lamarja ter 2Paca in bi ga z malce neposrečenosti lahko poimenovali kar slovenski 2Pac.

Aktualnopolitične tematike so Došo na novo postavile na zemljevid domače scene in utrdile na položaju, ki bi ga moral verjetno imeti že prej, a najboljše stvari se skrivajo v hvalisavih obračunavanjih z namišljenimi raperji, ki mu niso kos in iščejo bližnjice tako, da jim ni treba znati rapati na trap. Če se je večina Došove poslušalske baze doslej našla v ljubljanski kotlini, bi ga lahko album IRU: Tok misli postavil še na vseslovenski zemljevid. Z njim se je Doša utrdil kot eden izmed trojice najboljših domačih raperjev vseh časov, kar tokrat dokazuje tudi z manjšim številom gostovanj in prestavitvijo fokusa na lastna pleča. Poln iskrivih besednih bravur se elegantno vije skozi 16 kompozicij dolg album, ki je šele prvi del njegove letošnje bere, saj na tiho že napoveduje nadaljevanje. Doša nič ne dela na pol, pač pa se predaja z dušo, glasom in telesom. Po albumu nas tako kar malce premetava, ko se gibamo po časovni premici, dolgi osem ali devet let, in se večkrat zmedeno izgubimo med tem, ali se poroča ali ločuje, in napovedmi, da bo kmalu dopolnil 30 let, čeprav je že starejši. IRU: Tok misli je koronska plošča, ki se giblje med sedanjostjo in preteklostjo ter besedilno in tehnično prinaša vse, kar si od domačega raperja želimo. Žal pa je zaradi neskladja med lirično ostrino in čistostjo produkcije ter kakšnim pevskim refrenom preveč nekoliko izgubila na ulični drznosti.

Slovenija je polna oksimoronov in posebnosti, katerih ošvrke nam protagonist albuma ponuja na plošči, a je na žalost tudi dovolj sredinska, da v raperski svet postavi največ živih bendov na raperja, kar po eni strani hiphop približuje sredinski publiki, hkrati pa ga oddaljuje od klasične raperske. Ne glede na to je Doša tokrat spisal učbenik domačega raperskega tekstopisja, ki ga bo težko nadgraditi, in to tako tehnično kot vsebinsko ter s tokom besed, je pa produkcijsko ravno njegova podkovanost verjetno razlog, da ga na določenih mestih premalo čutimo.