01.09.2014

Koncert slovenskih novitet na koncu pustil grenak priokus

Festival Ljubljana v svoji poletni festivalski ponudbi raznolikih glasbenih dogodkov namenja nekaj programskega prostora tudi sodobni glasbeni ustvarjalnosti. Ta prostor je letos zapolnil koncert, ki se je odvil 25. avgusta, z novimi skladbami slovenskih skladateljev v izvedbi domačega ansambla za sodobno glasbo MD7.

Maia Juvanc

Ansambel MD7, ki od leta 2001 deluje pod umetniškim vodstvom Pavla Mihelčiča in dirigentsko roko Stevena Loya, se posveča sodobni glasbeni poustvarjalnosti, predvsem pa izvedbam novitet. (Foto: Festival Ljubljana)
Foto: Festival Ljubljana

Festival Ljubljana v svoji poletni festivalski ponudbi raznolikih glasbenih dogodkov namenja nekaj programskega prostora tudi sodobni glasbeni ustvarjalnosti. Ta prostor sta letos zapolnila dva koncerta: prvi z noviteto Sofije Gubajduline in drugi, ki se je odvil 25. avgusta, z novimi skladbami slovenskih skladateljev v izvedbi domačega ansambla za sodobno glasbo MD7. V Viteški dvorani Križank je ansambel z izvedbo novitet Petra Kopača, Vitje Avsca in Nickitasa Demosa, obnovljene skladbe Pavla Mihelčiča in prve slovenske izvedbe skladb Bojane Šaljić Podešva in Urške Pompe obeležil desetletnico uspešnega sodelovanja z ljubljanskim festivalom. Ansambel, ki od leta 2001 deluje pod umetniškim vodstvom Pavla Mihelčiča in dirigentsko roko Stevena Loya, se posveča sodobni glasbeni poustvarjalnosti, predvsem pa izvedbam novitet, saj so člani ansambla z ustanovitvijo netradicionalne instrumentalne zasedbe (flavta, klarinet, viola, violončelo, klavir in čembalo ter raznovrstna tolkala) spodbudili številne slovenske in tuje skladatelje, da ustvarjajo prav zanje.

Obetajoč koncertni večer umetnostne sodobne glasbe, katerega tema se je naslanjala na koncept barve v glasbi, je odprla skladba Petra Kopača, ki je glasbeni material črpala iz srednjeveškega modusa (modus commixtus). V skladbi Vox commixtus je v ospredje stopil modalni zven z linearnim vodenjem različnih inštrumentov po tonih modusa. Kot posledica linearnega poteka motivov je harmonski potek – vertikalo – obarval zven disonanc, nekatere pa je v trenutku nepazljivosti prispeval tudi ogrevajoči se ansambel. V celoti je bila skladba odeta v mehko zvočnost, s katero je izstopal predvsem flavtist Matej Zupan. Kompozicija se je gibala med postmodernističnim pristopom z uporabo »staromodnega« glasbenega materiala, podvrženega predelavi, in obdobjem glasbene romantike, kjer se je barvitost iskala v stapljanju zvočnosti različnih instrumentov.

Noviteta Colourful dreams (Sonic illusion for MD7) Vitje Avsca je s svojo dinamično eksplozivnostjo in agogično vihravostjo zastrigla oster kontrast v meditativnejše vzdušje prejšnje skladbe ter z agresivnejšo spremenljivostjo in modernističnimi nagnjenji nekoliko pripravila teren za sodobnejše komponistične prijeme Bojane Šaljič Podešve v sledeči skladbi.

Skladateljičina skladba Croquis se je od preostalih programskih skladb najbolj razlikovala s svojo semantično osredotočenostjo in je iz ansambla izzvala največ sodobnih tehnik igranja. Recitacije oziroma »nadležne« ponavljajoče ukaze v nemščini in angleščini po megafonu so podprla škripajoča godala ter svetlobni efekti, ki so sedeče občinstvo izmenično osvetljevali in ga vključevali v dogajanje. V ospredje je stopila močna asociacija na izkušnjo potovanja z vlakom, na kar namiguje drugi naslov skladbe, Srečno, človek!. Potek koncerta se je na tej točki dotaknil razširjenega, večdimenzionalnega glasbenega dogodka, ki prekoračuje mejo med imanentno glasbenim in zunajglasbenim.

Povratek k intimnejši povednosti in ponovno potopitev v subtilnejši kontekst absolutne glasbe je prinesla kompozicija Urške Pompe. Lubje sanj je z enovitim glasbenim stavkom, s poudarkom na zvočnosti alikvotnih tonov in glisandiranjem godal pričaralo povsem svojstveno in specifično vzdušje. Ansamblu je uspelo predvsem z uravnoteženo igro in z dodatnimi netradicionalnimi instrumenti pri tolkalcu izpostaviti mestoma skoraj eksotične zvočno-barvne dimenzije in hkrati doseči enovit zven v celoti, afiniteto do katerega in primerno tehnično znanje je pokazal predvsem pozavnist Miha Šuler. Enovitost je zagotavljala že sama zasnova skladbe s tekočim prehajanjem med posameznimi deli skladbe.

Korektne in solidne izvedbe ansambla za sodobno glasbo MD7 so omogočile ustrezne tehnične vrline glasbenikov in njihov posluh za skupno igro. Manjkalo je nekaj izvajalske gorečnosti, kolikor pa je te vendarle bilo, se ni prevajala v zvočni rezultat.

Izvirni komponistični prijemi so se spogledovali s tonalnim občutjem v delu Pavla Mihelčiča. Komponiranja Sensibile se je skladatelj lotil na poseben način: notni papir je najprej dal porisati umetniku Janezu Pirnatu, nato pa že poslikanemu notnemu črtovju dodal svoj zapis, kar se je jasno slišalo v zvočnem rezultatu ob pričetku skladbe, ko so vsi instrumenti hkrati igrali iz svojega lista povsem nepovezane glasbene fraze. Enovitejšo glasbeno strukturo pa so, kljub abstraktnejši komponistični metodi, v nadaljevanju prinesli konservativnejši komponistični prijemi. Tudi to skladbo je spremljal svetlobni efekt, sprememba barve iz žarometov je nekoliko namigovala na rdečo nit, ki naj bi skladbe povezovala.

Če je spreminjanje svetlobe na tem mestu še služilo kot subtilna vez, je ob zaključku koncerta že delovalo kot kičasto pobarvanje že tako izrazito in jasno razločenih ter raznolikih stavkov skladbe Američana Nickitasa Demosa. Stavki so delovali kot niz utrinkov iz filmske glasbe iz osemdesetih let (predvsem tipična klavirska figuralika), ki se mestoma spogleduje z minimalizmom Philipa Glassa. Ob tonalni zasnovi glasbenega materiala, ki ga je oklepal kvadratni štiridobni pulz, se je dogodku izmuznilo izpod prstov vsakršno prizadevanje za zaokrožen in smiseln koncertni program sodobne umetnostne glasbe.

Korektne in solidne izvedbe ansambla za sodobno glasbo MD7 so omogočile ustrezne tehnične vrline glasbenikov in njihov posluh za skupno igro. Manjkalo je nekaj izvajalske gorečnosti, kolikor pa je te vendarle bilo, se ni prevajala v zvočni rezultat. Nekaj več zanosa je bilo moč čutiti le ob igranju violistke Katje Krajnik.

V luči krute realnosti, ki jo živi sodobna glasba v Sloveniji v tako (pre)majhnem manevrskem prostoru, predstavlja vdor komercialnega toliko večjo skrunitev in prinese ljubiteljem resne glasbe precej razočaranj. Skladba Demosa morda ni tako napačna sama po sebi, a je v kontekstu tega koncerta delovala »poceni« in kot riba na suhem. Čeprav se zdi, da je koncept glasbene barve malce prisiljeno ukalupil izbor vseh skladb, je neskladja vseeno ironično nekoliko ublažila osvetljava žarometov, torej zunajglasbena prvina, medtem ko Demosovi skladbi ni bilo pomoči, saj je ta element le še poudaril zdrs v neokusno.