30.08.2023
Koncert v intimnem okolju Nika Novaka
V okrilju velenjskega festivala Kunigunda je v Max klubu nastopil Niko Novak.

V torek, 29. avgusta, je v okviru festivala Kunigunda v Velenju nastopil Niko Novak. Koncert bi se moral odviti zunaj, pred Pekarno v starem Velenju, a so ga organizatorji zaradi napovedanega dežja prestavili v gostilniško okolje Max kluba. Lahko bi rekli v domačo, delovno sobo Nika Novaka. Pred nastopom mi je namreč povedal dve stvari: da bi še kdaj z nogo stopil na oder in da piše besedila v gostilnah, to, kar živi. Brez zadržka lahko rečemo, da je Niko samosvoj avtor in da tudi njegovemu solo nastopu nič ne manjka. Zgodbe so artikulirane in te potegnejo za seboj. Minimalistično igranje bas kitare s premikanjem kapodastrov po vratu daje zvoku raznolikost in unikatno barvitost. Predahi med komadi so kratki in lepo popeljejo v novo pripoved. Nikova skromnost je skoraj pretirana, čuti se kilometrino, ki jo je preživel na koncertnih odrih, in toplino, ki jo oddaja.
Niko je začel v devetdesetih. Kot frontmana zasedbe Dicky B. Hardy smo ga poznali po njegovih divjih nastopih in pozi, ko se z desno nogo na monitorju ob mikrofonu ziblje v ritmih divjih zvokov garažnega punka in izzivalno gleda v publiko. Nato je mikrofon v Dickyjih predal Brunu Subiottu, skupaj z njim pa ustvaril trash blues duo Incurabili. In tu se je začela njegova pot z bas kitaro, najprej z eno struno. A do prenehanja delovanja dua je njegov bas že vibriral v zvokih vseh štirih strun. Duo je bil nastavek današnje zvočne podobe Nika Novaka in nadaljevanje gostilniškega življenja, ki se je razpelo med Ljubljano in Berlinom. Ti mesti sta še danes vira njegovih zgodb, toda zgodbe, ki jih pripoveduje, bi se lahko zgodile kjerkoli in komurkoli. To niso novodobne zgodbe o blišču in bogastvu, so bogate izkušnje malega človeka z obrobja življenja. Človeka, ki potrpežljivo čaka v vrsti ali ve, da se mu ne piše nič dobrega, ko bo izstopil iz nje. A Niko je izstopil.
Koncert se je začel brez najave. Z zvokom je Niko vstopil v prostor trkanja kozarcev, naročanja pijač in gostilniških pogovorov. Ob vrat stisnjene basovske strune s kapodastri so zapele, Nikov žametni glas zamrmral. Prav nič ga ni motil zvok iz prostora, v enem izmed predahov med komadi je tudi povedal, da ga pogovarjanje ne moti. A obiskovalci so prisluhnili zgodbam, ki jih je spretno pripovedoval z religiozno prezenco Nicka Cava, kantavtorsko spretnostjo Billa Callaghana, romantičnim občutkom Leonarda Cohena, neposrednostjo Charlesa Bukowskega in raskavostjo Marka Laneghana. Niko se ne trudi biti nihče od naštetih, le naši možgani ga poskušajo umestiti nekam v polje drugih glasbenih ustvarjalcev, morda zato, ker smo radovedni, kako bi zvenel z bendom. Tako kot na njegovih odličnih ploščah.
Brez zadržka lahko rečemo, da je Niko samosvoj avtor in da tudi njegovemu solo nastopu nič ne manjka. Zgodbe so artikulirane in te potegnejo za seboj. Minimalistično igranje bas kitare s premikanjem kapodastrov po vratu daje zvoku raznolikost in unikatno barvitost. Predahi med komadi so kratki in lepo popeljejo v novo pripoved. Nikova skromnost je skoraj pretirana, čuti se kilometrino, ki jo je preživel na koncertnih odrih, in toplino, ki jo oddaja. S to toplino poslušalca opogumlja, da živi svoje življenje po svojih pravilih, četudi se ne bo izšlo po načrtih.
Če se vam ponudi priložnost, da obiščete koncert Nika Novaka, to vsekakor storite. Posebno če se odvija v njegovem, gostilniškem okolju, kjer zažari v najintimnejši luči.