Koncertantni preobrati Nine Šenk

Decembra 2014 je pri založbi ZKP RTV Slovenija izšla prva samostojna plošča skladateljice Nine Šenk. Posnetki štirih koncertnih skladb izrisujejo komponistični razvoj Šenkove – vse od začetnega preboja z v tujini nagrajenim violinskim koncertom (2004) do nadaljnjega razvoja s skladbama Dialogi in krogi za trobento in godalni orkester (2010) ter Potovanje za harmoniko in godalni orkester (2011) – in predstavljajo izjemne solistične dosežke štirih slovenskih glasbenikov ter tehnično in muzikalno veščost obeh glavnih domačih orkestrskih teles, Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Orkestra Slovenske filharmonije.

Plošča že z naslovom Dialogi in krogi in z likovno podobo nakazuje središčno točko izbranega glasbenega programa, to je istoimensko skladbo za trobento in godalni orkester. Ta naslonitev na koncept dialoga se nato skozi vsebino plošče zrcali v nekoliko bolj izravnanem dramaturškem loku, ki je v pretežni meri razdeljen na dva dela, in sicer na izrazito individualistično in solistično osredotočeni prvi dve skladbi ter na drugi dve, ki sta zasnovani na dialogu orkestra in solista.

Koncert za violino in orkester št. 1 se v tradicionalno oblikovno in tematsko zasnovo ozira z orkestrskimi uvodnimi deli in nastopi solističnega instrumenta, ki predstavi linearno melodično zasnovan motivični material. Solistični part violine je v tej skladbi absoluten in dominanten, medtem ko orkester v pasivnejši vlogi nastopi kot nosilec nestabilne harmonske podobe v bikordiki in predvsem kot zelo učinkovit in agilen estetski čopič, ki efektivno barva solistične linije, predvsem s pomočjo instrumentov, ki imajo izrazito barvno estetsko vlogo (zvončki, marimba). Logični kontrast med stavki je skladateljica dosegla s tradicionalnim pristopom: zračni eterični zvočnosti konca prvega stavka (Moderato) efektno postavi nasproti ritmično zaostren in poudarjeni začetek drugega stavka (Allegro risoluto, ben ritmico), začinjen z zvončki (glockenspiel).

Koncert s težiščem na kadencah morda predstavlja oblikovni miselni obrat v nasprotno smer od preteklega koncertantnega razmišljanja, v katerem se je oblika tekmovalni dveh polov – solist proti ansamblu – najprej porodila v baroku in se kasneje skozi stoletja in s Šostakovičevim Prvim violinskim koncertom začela spajati s simfoničnim. V solistični in torej zahtevni in virtuozni zasnovi koncerta se je Janez Podlesek v dveh kadencah izkazal za vrednega interpreta, ki se ob igranju z izjemno čistim in polnim tonom (tudi v višinah) lahko predaja tudi muzikalno poglobljenim ravnem.

Če se je ob barvanju solistične linije v prejšnji skladbi že nakazal skladateljičin občutek za ustvarjanje efektnih atmosfer, se je ta veščina z razraščanjem glasbene govorice v gradacijah in z bučnejšo zvočnostjo še izraziteje pokazala v Koncertu za flavto in orkester. Skladba predstavlja prehod iz bolj linearno razredčenih melodičnih kontur violinskega koncerta v gostejšo vertikalno zasnovano glasbeno govorico. Solistična flavta je bolj vpeta v orkestrski svet instrumentov s poudarkom na tolkalnem zvenu. Izrazito pointilistično igro flavte dopolnjujejo zanimivi in nepredvidljivi tolkalni okruški dveh tolkalcev. Vendar se mestoma zdi, da je dinamična fluidnost preveč poudarjena in da se s hitrim prelivanjem iz enega zvočnega utrinka v drugega ter iz komičnega občutja v resnobno umika iz tematskega sidrišča in se bliža bolj površinski mešanici vtisov.

Leteče motivične drobce, ki iz flavte prehajajo v tolkala in orkester, sta z izjemno mero natančnosti v prepričljivo celoto ujela tako flavtist Matej Zupan kot Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko Evana Christa.

Poudarek na gradacijah in tenziji, ki se razraščata v zvočno eksplozivne glasbene momente, dopolnjujeta naslonitev skladateljice na dialog med solistom in ansamblom ter izrazito motivično izpeljevanje med instrumentalnimi skupinami v naslednjih dveh skladbah. Obe skladbi, tako Dialogi in krogi za trobento in godalni orkester, katere krožnost nakazujejo ponavljajoči se motivi in rotacija podobnih delov skladbe, kot tudi Potovanje za harmoniko in godalni orkester terjata zaradi svoje dolžine in virtuoznih elementov od solista izjemen fokus. In to se je obema instrumentalistoma, trobentašu Francu Kosmu in harmonikarju Klemnu Lebnu, z njuno profesionalno in zgledno igro tudi posrečilo.

Po eni strani je plošča uravnotežen prikaz formalnega razvoja koncertantnega razmišljanja Šenkove, po drugi pa je zaradi žanrsko sorodnih skladb kontrastnost celote nekoliko ublažena, zato plošča še ne daje vtisa, da je Šenkova že docela izoblikovala svoj avtorski portret. Tega kaže počakati oziroma dočakati v nadaljnjem ustvarjalnem udejstvovanju mlade skladateljice. Vsekakor nobena od izbranih skladb ni radikalna in se ne odmika od modernističnega strukturalizma. Te skladbe so zato bolj poslušljive oziroma estetsko bližje širšemu krogu občinstva, in to je nedvomno dobro oporišče za nadaljnji razvoj resne klasične glasbe v slovenskem prostoru. K temu uspešno teži tudi knjižica, ki pohvalno vključuje osvežujoče jasne in jedrnate opise programskih skladb v tekstu muzikologa Primoža Trdana.

Vsi posnetki, z izjemo Potovanja, kjer se zdi, da je harmonika malce preveč ozvočena, ker mestoma skoraj popolnoma preglasi spremljavo, izkazujejo visoko kakovost in popolnoma izkoriščajo akustične danosti Slovenske filharmonije in Gallusove dvorane.