Končno dočakana neučakanost

Ni je mlade slovenske (pop) rock skupine, na katere prvenec bi se tako dolgo čakalo. V več pomenih. Z nekaj v tem kontekstu obveznega pretiravanja so Umazane misli morda celo neučakani prvenec desetletja. Kajti skupina Joker Out je naredila, dobila, osvojila, odkljukala vse. In (p)ostala hit. Zapolnila prostor, ki ga niti zasedbi Koala Voice in Mrfy nista. Postala je tista skupina, na katero so dolgo čakali tudi prvoligaški rockerji, ko so leta ponavljali, da naj pridejo mlajši, ker da je to vedno dobrodošlo. In v Joker Outu so dobili več kot predskupino. Dobili so »shagadelic rock'n'roll« in peterec, ki ima stoodstotni izkupiček v izboru popevke tedna na Valu 202. Ja, Joker Out je s prvencem Umazane misli novodobni pop rock bend tako za novodobno kot preverjeno poslušalstvo. In tak je tudi album. Udaren, kompakten, kratek in povrhu do polovice že pretežno slišan. Zato je vsaj za to recenzijo ključno, kaj v smislu celote ponudi nepopevkarska polovica. 

Joker Out je nastal iz zasedbe Apokalipsa, kar kljub golobradosti gotovo pomeni že skoraj kilometrino. Prešpilal je namreč skoraj vse, kar se da in mora. Zmagal je na vplivni Špil ligi (2017) in tekmoval v še nekaterih finalnih izborih. Nastopil je na Ritmu mladosti, dvakrat. In imel z drugim singlom Omamljeno telo v enem letu po nastanku prvo popevko tedna na Valu 202, in to preden so trše kombinacije Draga Popoviča in Dejana Radičevića presedlale k veteransko suverenemu producentu Žaretu Paku. Bend je bil v takem zamahu, da sta nezgrešljivi frontman Bojan Cvjetićanin in kitarist Kris Guštin že imela kreativne razlike. Pri teh letih. Cvjetićnina je kmalu povleklo v solo kariero, ampak je v dobrega pol leta spoznal, da bi ta bila kratkega daha. »Ker ne bi bilo iskreno,« je razloge za vrnitev k bendu pojasnil v pogovoru za MMC. Ko so se fantje odločili, da je bend resna stvar in se našli v pesmi Gola, ki so jo preigravali že na vajah, so torej že nekako vedeli, kako in kaj. Umazane misli so konceptualni album. Ne, to ni Pink Floyd, seveda ne. Je pa album s konceptom ljubezni. Ko je lažje čutiti kot opisovati ali pripovedovati. Joker Out pripada času, ko ni časa. Ko je še čas sam pandemično prestavljen. Pa je ta čas prekleto dobro izkoristil. Zagnano počakal na neučakanost. In (ne)hote postal generacijski bend. Našel je tisto, kar se išče, in to okrepljeno zapakiral v popevkarske pol ure na udarnem, ne pa še povsem dorečenem prvencu Umazane misli, ki mu po svoje niti ni dana nedolžnost prvenca.

Joker Out je povrhu koronski bend. Prvenec so fantje končali aprila lani, izdali pa šele oktobra letos. Med tem časom je pet od desetih komadov albuma postalo popevka tedna na Valu 202. Polovica. Joker Out je tako moral samo še izdati prvenec. In ko ga je, so prišli vsi, ki so že pokupili karte za ljubljansko Cvetličarno. 350 vstopnic v eni uri. Nato so prišli še vsi za drugi večer. Še en razprodan. Tako se ideja, ki se je fantom jeseni 2019 porodila na koncertu Siddharte ob 20. obletnici njenega prvenca Id, da bi namreč še sami šli v Cvetličarno, ni zdela pretirana. Bila je prava. 

Joker Out je bend, takoj ko prileti Gola, ki mora biti omenjena ravno v kontekstu Siddharte. Deluje kot neke vrste predana štafeta, ki se je najbrž zgodila prepozno, ampak v tem primeru je res bolje pozno kot nikoli. »Zimsko jutro hladno gre skozi men / pojejo ptički pesmi pridušene / Ti si gola tečeš čez valove brez / odziva na poglede vse surove,« je začetek uvodnega štikla Gola, ki so ga fantje v Cvetličarni zaigrali po dvakrat. Z refrenom »Če zdej naju zadane / še zvezde bi plesale za naju« je izpovedan koncept. Cvjetićanin je potisnjen v ospredje, kolikor je to mogoče. Zlasti šumniki mu krasno uspevajo, ima ravno dovolj prepoznaven vokal, kar je obenem dosegel z večkratnim predvajanjem. Ustreza mu tudi, ko ga bend pusti čez ne preglasno kitaro. Pakov trik torej več kot deluje: manj je več. Če se album Umazane misli presoja kot prvenec, se mu vseeno pozna, da je novodobni prvenec. Gola bo najbrž za vselej reprezentativen komad. Podpis Žareta Paka je po dolgem času tako izrazit, da se zdi, kot da je Pak že dolgo čakal na kogarkoli po zasedbi Dan D (in Big Foot Mama), ki bi naciljal točno določeno, domala predvideno zvočno sliko. Gola je kombinacija indie rocka in slovenskega rocka, pri čemer gre Joker Out tja, kamor Escobars (oziroma Jureta Lesarja), denimo, ni niti slučajno vleklo. V bližino popevkarstva. Kajti takoj zatem so naslovne Umazane misli obvezni del paketa, s katerim je toliko bolj podkrepljena osnova. To je glasba, ki nagovarja. Direktni nagovor ni le v besedilu, celotna glasba je takšna, mladostniška, naivno nedolžna v želji po izgubi nedolžnosti. »Sanje so tvojega okusa / jutro po tebi mi diši / kompas več me ne posluša / moja izgubljena duša / išče le v smeri kjer si ti« – to je refren, ki ga bodo generacije znale tudi čez čas. Struktura pesmi je pisana za ta prostor, saj temelji na izmuzljivem molu, Cvjetićanin pa brezbrižno vabi v pomilenijsko izkušnjo. Gre za popevko za vizualno generacijo, kar dodatno okrepi ženski vokal Ize Alibegić. To je najbrž najboljši doda(t)ni moment na albumu, škoda, da jih ni več. 

Če Joker Out v svoji kitarski osnovi, kakršna je v skladbi Vem, da greš, ne nudi pretirane novosti, pa mu uspeva v mini sporočilnih, vinjetnih momentih: »Priznam, da na glas se sprašujem, kje se boš našla nocoj / klasika ne zadostuje, kjer si en delček vzela s seboj.« Ihtavo približevanje k še enemu refrenu je očitno, vendar zato nič manj silovito. Prav zagnanost je prednost. »Zbledeli so verzi v tvojih očeh« je nenazadnje odkrito priznanje, Cvjetićanin pa je tukaj po svoje na koncu nevarno blizu Tomislavu Jovanoviću – Tokacu, ampak za las ubeži primerjavi, ker mu originalnost varno omogoča celotni razgibani bend, ko niza kitarske pejsaže (ob Guštinu še Jan Peteh), pod katerimi Martin Jurkovič tihoma na basu nudi rockersko globino. 

Prvi komad brez ovenčanosti s popevko tedna, Proti toku, z malo manj pompoznosti pokaže, da fantje pripadajo tudi generaciji Koala Voice in Mrfy, kar še potrjuje, da imamo bogato, popularno, opazno kitarsko bendovsko mladino. Zdaj ko kitara ne bi mogla biti manj popularna. V komadih, kot je Proti toku, se pokaže, kaj Joker Out zares lahko ponuja za malo bolj srednjemetražno izkušnjo. Zvočno za malenkost pogumnejši je Dopamin, kjer produkcija skuša pokazati, kaj bend zmore ob nekoliko drugačni podlagi. Izziv Cvjetićanin iskreno sprejme in pokaže že s samim verzom, kako zapolnjen je ta prostor. Od zasedb Leonart, Društva mrtvih pesnikov in tja do 2B, obenem pa spomni na Pakove poskuse s skupinama Tabu in Nude. »Žareči mozaik« je več kot primerna oznaka. Po svoje varna, ampak obenem vokalno drznejša je Barve oceana, kjer fantje dobijo priložnost za zgodbeno nagovarjanje stare šole. Je pesem, s katero prekleto dobro vedo, koga nagovarjajo, zato ni čudno, da je pod odrom toliko najstnic, ki se zlahka čutijo nagovorjene. Cvjetićanin pa v klasičnem refrenu zveni, kot da je že zaokrožil par rund izkušenj. Pesem Barve oceana je morda skriti hit albuma. Če ne bi bilo že toliko predhodnikov, bi bil legitimni kandidat za hit. Tudi zato, ker si bend vsaj za hip da nekaj duška. 

Albumu Umazane misli se vse do Metuljev niti malo ne pozna, da je relativno kratek. Sega le minuto čez pol ure. In deloval bi prekratko, če ne bi bilo Metuljev. Rahlo zamaknjen, bolj harmoničnemu spevu podoben komad, kjer Joker Out zveni drugače. Kar bi bilo dobrodošlo, če ne bi bilo izjemoma drugačno zaradi drugačnosti same. Nič ni narobe z željo po godalih, orkestru, baladi, sploh ne. Ampak na prvencu, ki nima časa za balast, kjer so komadi enakomerni, celo enakolično dolgi (med 02:42 in 03:28), so Metulji pretirano velikopotezni. Nekako še ni čas za komade te sorte in želja po zrelosti je v kontekstu tega albuma na žalost spodletelo iskanje drugačne pozornosti. Ni še čas za to, ne še. Kajti ravno naslednja skladba, molovska, kitarska, klasična A sem ti povedal, je dokaz, da zmore Joker Out nekaj povsem nasprotnega. Lahko je zrel, špansko kitarski, ne da bi postal preresen in preveč odrasel. Pesem ima vse, kar so imele prejšnje, le da deluje kot dodatna moč, prepričanje, da to, kar bend počne, na(d)grajuje poslušalstvo. Kajti ko Cvjetićanin poje v prvi osebi ednine, ni težko videti, zakaj je tuhtal o solo karieri. 

Da so Umazane misli prvenec, ki se mu kot prvencu lahko kaj oprosti, je razvidno v predzadnji skladbi Bele sanje. Tu je eksperiment po malenkost drugačnem tako preočiten, da je za hip celo prikupen. Čeprav je prav v teh komadih vprašanje, kaj bo skupina počela na daljši rok. Če seveda kaj takšnega danes sploh še obstaja. Že to, da so fantje prepričali z vsemi singli, je neverjeten dosežek. Ampak v pesmi Bele sanje je razvidno, kako je nastajala skupina in iskala znani prijem omamnosti noči, v katero se po novem podajajo bobni Jureta Mačka. 

Edini res velik šok na albumu je tako sklepno Omamljeno telo. Kot da ne spada v ta milje. Je to sploh Cvjetićanin? Je to muzikal? Je to alter ego? Nova scena? Nov dogodek? Kako, če pa je tako star komad? Pristop Dejana Radičevića za nazaj razkaže, kakšna razlika je v samem zvoku, če ima producent malenkost drugačno vizijo. Omamljeno telo deluje kot potencialni napovednik. Nemara se v njem skriva odgovor na smer, ki jo bo skupina slej ko prej najbrž morala ubrati, če se bo pri izbiri novo vs. preigrano odločila za pr(a)vo opcijo. 

Joker Out je postal bend, ki ga izkušena staroselska scena ne more spregledati. Omar Naber, Tomi Meglič, Grega Skočir, Tokac, Nipke in Hamo so z razlogom stopili na oder z njim v Cvetličarni. Joker Out pripada času, ko ni časa. Ko je še čas sam pandemično prestavljen. Pa je ta čas prekleto dobro izkoristil. Zagnano počakal na neučakanost. In (ne)hote postal generacijski bend. Našel je tisto, kar se išče, in to okrepljeno zapakiral v popevkarske pol ure na udarnem, ne pa še povsem dorečenem prvencu Umazane misli, ki mu po svoje niti ni dana nedolžnost prvenca. Ampak to pač pride s pozornostjo. Že drugi album pa bo pokazal, kaj »shagadelic rock'n'roll« dejansko je. Pozornost za obrazložitev fantje zagotovo imajo.