Konec nekega obdobja

Za imenom Kühlschrank stoji Simon Fugina, ki je bil kitarist nekoč odlične skupine Gutti in dobro desetletje solističen kantavtor. Morda se »solističen kantavtor« sliši pretenciozno, a je Simonov premierni nastop 23. septembra v ljubljanski Cukrarni pokazal in dokazal, da izvirno pojmovanje kantavtorja kot one man banda na odru še kako prenese indie rock inspiracijo. Navsezadnje se tudi album Konec nekega obdobja bolj ali manj sliši kot rock album, ki ga ne omejuje zvočna tehnologija. Na njem je Kühlschrank strnil svoje ustvarjalno desetletje v trinajstih skladbah, ki so filigransko urejeno zaporedje ljubezenskih (z)godb, ki jih kot rdeča nit povezuje prvoosebna pripoved in nas poveže z avtorjevim intimnim svetom.  /.../ to je navdušujoč solistični prvenec, ki mu kljub melanholičnemu priokusu ne manjka iskrene strasti. Intimno lirično izpoved vselej spremlja dramaturško dodelana zvočna aviza, ki ne poudarja zgolj besedila, temveč riše prostor, kjer so se slednja godila. Kühlschrank vešče kombinira svojo kitarsko akustiko z glasbeno estetiko devetdesetih, ki je nastala na presečišču otoškega alternativnega indie rocka in razvpitega britpopa.

V otvoritveni skladbi To ni tvoj svet nas Kühlschrank postavi pred dejstvo, v katero skupino ljudi sami sodimo, kar navsezadnje izzveni popolnoma banalno in žalostno, ker »čeprav drugače misliva, se z istim soncem grejeva in iste sence mečeva na tla«. Delimo si tudi sila podobne strahove, s katerimi se nam, le občasno v polsnu, uspeva spopadati, ali kot Kühlschrank pravi v skladbi Ni te strah: »verjameva, da sva tukaj z nekim razlogom … ujeta sva v polsnu«. Skladba, ki morda najbolj reflektira Simonovo zvočno-lirično metodologijo, je vsekakor Skrivnostno nebo, ki se iz fine kitarske akustike razrašča v večplastni zvočni vihar. Skladba je nastala leta 2012 in je bila uvrščena na kompilacijo Imamo dobro glasbo, a ravno to dejstvo še dodatno potrjuje, da so nekatere skladbe ustvarjene za vse čase. To zlahka velja tudi za singel V maju, ki ga v ospredje promovira retro nu wave simbolika, na pol poti med The Editors in Interpol. Seveda gre za mojo osebno primerjavo z meni ljubimi skupinami, kar pa nikakor ne omaja splošnega vtisa o albumu Konec nekega obdobja: to je navdušujoč solistični prvenec, ki mu kljub melanholičnemu priokusu ne manjka iskrene strasti. Intimno lirično izpoved vselej spremlja dramaturško dodelana zvočna aviza (Magnolija, Hladna soba, Mrtvo drevo), ki ne poudarja zgolj besedila, temveč riše prostor, kjer so se slednja godila. Kühlschrank vešče kombinira svojo kitarsko akustiko z glasbeno estetiko devetdesetih, ki je nastala na presečišču otoškega alternativnega indie rocka in razvpitega britpopa (Svet se ne vrti za naju, Odhajaš, Čakamo na smrt). Navsezadnje gre tudi za zapuščino že omenjene skupine Gutti, katere album All Eyes On You se je slišal kot vrhunec domačega ustvarjalnega sklicevanja na poprej omenjeni križanec rockovskih žanrov. Zato ne preseneča izbira producenta na tem solo debiju Kühlschranka: tudi tokrat je vajeti poprijel Peter Penko, ki se mu je posrečilo zaobjeti posamično vzdušje nekega obdobja in prezračiti emocijo avtorjevega navdiha ter izbrusiti njegovo skladanje.