Kraljeva vojska, lačni psi

»Vinska zgaga, pivski hmelj, / tu imamo Srceder. / Srčna rana, lahka smrt, / srcederska je obrt (...) Kraljeva vojska, lačni psi, / na njihov spanec kri zaledeni ...«

Redkokdaj se zgodi, da ob glasbenih albumih dobimo še celotni libreto; če gre za opero, rock opero ali gledališke predstave, je to seveda bolj običajno. Srceder, ki je pred nami, je ena bolj nenavadnih izdaj v letu 2017, a zato tem bolj dobrodošla, tudi zato, ker je pod obleko »melodramatske pravljične grozljivke«, kot je projekt (kot se danes temu reče) označil avtor in glavni vokalist Ludvik Bagari, precej aktualna in angažirana. 

Aranžmaji (zdaj rockovski, zdaj funkovsko-jazzovski; tovrstna menjava inštrumentalnih razpoloženj se pesmim ustrezno menja tudi znotraj posamičnega komada) so narejeni tako, da glasba povsem adekvatno z mnogimi učinkovitimi vložki in efekti dopolnjuje Bagarijevo interpretacijo zgodbe o ljubezni in denarju – zakladu, če smo natančnejši. Nadvse aktualno nekoč in danes; in morda na tak način, kot ga slišimo na plošči, zlasti in še posebej v tem času, ko smo, pravijo, »na prostem trgu« (ljubezni in zakladov?)

Če preberete seznam nastopajočih, zares kar hitro padete v srednji vek ali renesančno/romantično dramsko okolje, kjer melodramatičnosti ne manjka. Vse, kar potrebujemo, je tu: kralj, kovač (the slehernik?), vojskovodja, lepotica (kovačeva), dvorni norec, deček z bobnom ter tudi Kristus, Dracula, ministrant in tri kraljeve žene. Tu je še helebarda (kajne?) pa »mob«, meščani z ulice, taki, ki bi, če bi bili v vasi, šli nad Frankensteina ... Že ko sem bral seznam oseb, sem se smehljal, zlasti pri Kristusu in Draculi ... Mirakel z obratom v grozljivko? Ali zgolj anahronistična ljubezenska zgodba, ki taka mora biti, ker ... hja, ker je tudi satira. In ker sta njen anahronizem in kontekstualnost glavna aduta »zabave«, ki smo ji priča. No, in seveda, tu je tudi »tretje pri primeri« – SRCEDER. V tekstu se pojavi že na samem začetku, treba ga je preizkusiti. In preizkusimo ga lahko že v istoimenskem romanu Borisa Viana; tisti, ki spremljate literarno sceno, se boste spomnili, da je v slovenščini v prevodu Jane Pavlič izšel pri založbi Goga leta 2009. Bagarijev tekst se navdihuje pri Vianu, za kar se mu tudi zahvali, in če ste roman prebrali, veste, da se splača. Če ga niste, je morda priložnost zdaj, ob boku plošči in igri, ki je priložena.

Na lepem prijazni seveda niso od včeraj. Že od začetka gre za samosvojo zasedbo, ki se ni kaj dosti podrejala trendom; no, ja, nekateri jo uvrščajo v alter-rock, drugi v funk, tretji dodajajo punk, res pa je, da se je prvotna zasedba (Andrej Trobentar, Vojko Aleksič, Tomaž Sršen) precej spreminjala in je od nje ostal zgolj kitarist Aleksič. Predalčkanje nove glasbe je neulovljivo in naj tako tudi ostane. Na lepem prijazni so vsekakor lahko alt-, ampak tudi to je dandanes že tolikanj zlorabljeno, da je morda bolje, da ostanejo kar nlp-. Tokratna zasedba je pestra, poleg Aleksiča in Bagarija so tu basist Darko Hočevar, tolkalec Luka Kuhar, kitaro poleg Aleksiča igra še Jan Jarni, za inštrumente s tipkami skrbita Borut Činč (klaviature) in Miha Renčelj (klavir), nadalje imamo sekcijo trobente in saksofona z Žigom Fabbrojem in Davidom Jarhom pa evfonij in orglice Luke Einfalta in Mihe Erića. Za spremljevalno vokalizacijo poskrbi trio z Nušo Ofentavšek, Andjelkom Kneževićem in sopranistko Ireno Preda. Glasba je delo Aleksiča, Kuharja, Jarnija in Hočevarja, ki tvorijo jedro »novih« Na lepem prijaznih. Aranžmaji (zdaj rockovski, zdaj funkovsko-jazzovski; tovrstna menjava inštrumentalnih razpoloženj se pesmim ustrezno menja tudi znotraj posamičnega komada) so narejeni tako, da glasba povsem adekvatno z mnogimi učinkovitimi vložki in efekti dopolnjuje Bagarijevo interpretacijo zgodbe o ljubezni in denarju – zakladu, če smo natančnejši. Nadvse aktualno nekoč in danes; in morda na tak način, kot ga slišimo na plošči, zlasti in še posebej v tem času, ko smo, pravijo, »na prostem trgu« (ljubezni in zakladov?). Na takšne čase namiguje tudi single, ki so ga Na lepem prijazni poslali med nas ob izidu: sicer zaključna pesem Ljubila in ubila, ki je na plošči dolga dobrih deset minut in pol in gre od funkovskega reggaeja do alter-waitsovskega gromenja in nazaj. Dvanajst komadov ponekod že napoveduje posamično glasbeno/aranžmajsko usmeritev, denimo Dracula bluz, vendar bodimo tudi tu previdni, ne pustimo se zavesti dobesedno. No, in kot predzadnja seveda Vojna, kje pa se ponavadi znajde svet slej ko prej. Čeprav naj bi ljubezen zmagovala, kajne? Tudi o tem Bagari kaj pove v že omenjeni zaključni pesmi. In ko v Sveži krvi ponavlja »kler, kler, srceder ...«, smo predvidljivi ali morda vsaj malce žleht, če tu premolknemo? V Vianovi knjigi je župnik prava naravna katastrofa, bolj kot dušebrižnik je vrač in Polkovnik Parker. »Jebi ga, treba živjeti,« so svojčas rekli. Pa nikar ne mislite, da so besedila posameznih pesmi zgolj prebran in interpretiran pristavljen libreto. So, a ne zgolj. 

Plošča je prava (rockovska?) gledališka predstava, zgoščena na nosilcu zvoka. Zadevo velja slišati – in videti – tudi na odru, me pa zanima, kako bi se obneslo, če bi zasedba šla na pot kot medicine show.