03.01.2017

Kultura. Med ekonomiko in politiko

Andrej Srakar je specialist za kulturno ekonomiko. V tandemu z italijansko kolegico Marileno Vecco je izdelal študijo ekonomskih učinkov jazz festivalov v Cerknem in Novem mestu.

Peter Baroš

Andrej Srakar
Foto: Stane Jeršič

Andrej Srakar je znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani ter asistent na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer poučuje predmete s področij makroekonomije in ekonometrije. Je izjemno aktiven, o čemer priča več kot 100 objavljenih znanstvenih zapisov samo v letih 2015 in 2016, številne predstavitve na domačih in mednarodnih konferencah, izvajanje raziskav za Evropsko komisijo, Evropski parlament, Svet Evrope, koordiniranje nekaterih prvih mednarodnih znanstvenih konferenc s področja kulturne ekonomike v Sloveniji, sourednikovanje bloga osrednjega svetovnega združenja kulturnih ekonomistov ACEI EconomistsTalkArt.org in druge aktivnosti. Štiri leta je bil predsednik Asociacije, združenja nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev v kulturi. 

Lani sta s kolegico Marileno Vecco izdelala študijo z naslovom Blue Notes: Slovenian jazz festivals and their contribution to the economic and social resilience of the host cities, ki bo kmalu objavljena v reviji European Planning Studies. V njej sta raziskovala vplive festivalov na ekonomsko odpornost okolij, iz katerih izvirajo, in poskušala dokazati, da so festivali pomemben stimulator ekonomskega in socialnega razvoja teh okolij. Preizkušala sta raziskovalno metodo, ki je bila do sedaj na področju kulturne ekonomike izjemno redko uporabljena. Črpala sta iz splošnih uradnih statističnih podatkov, ki jih vodi in ureja Statistični urad Republike Slovenije (SURS), in ugotavljala, kakšen je vpliv festivalov na razvoj turizma ter zaposlenost v tem lokalnem okolju. Predmet raziskave: Cerkno s festivalom Jazz Cerkno in Novo mesto s festivalom Jazzinty. Zanimalo ju je, kakšen vpliv imajo lahko kulturni festivali na ekonomsko odpornost lokalnih okolij, kako lahko okoljem služijo kot blažilci zunanjih vplivov in pritiskov in kako lahko nastopajo kot stimulatorji razvoja različnih registrov družbenega življenja. 

Raziskava je pokazala, da rezultati govorijo v prid njuni tezi: festivali pomembno prispevajo k razvoju lokalnega okolja ter k premoščanju zunanjih vplivov, ki na okolje delujejo negativno. Pa vendar, ali gredo ti rezultati v prid kulturni politiki, ki si skozi prikazovanje njihovih učinkov prizadeva predvsem za izdatnejši doliv javnih sredstev? 

Kdo se v Sloveniji ukvarja s kulturno ekonomiko? Koliko ljudi lahko našteješ?

V Sloveniji zagotovo obstajajo ljudje, ki imajo ekonomsko ozadje in delujejo na področju kulture. To, da se ukvarjaš s kulturno ekonomiko, pa po mojem mnenju pomeni, da si aktiven na znanstvenem področju, ki se tako imenuje. In teh ljudi pri nas skorajda ni. Vsekakor je treba omeniti prof. dr. Bogomirja Kovača, ki je tudi mene na neki način vpeljal v to področje. Vendar on, kolikor vem, ni tako aktiven na tem znanstvenem področju v smislu objavljanja in udeležb na znanstvenih konferencah; je pa zagotovo nekdo, ki mu je to področje zelo blizu. Deloma to področje pozna dr. Vesna Čopič, ki pa raziskovalno deluje predvsem na področju kulturne politike. Iz tega vidika bi torej težko rekel, da se ob meni še kdo v Sloveniji aktivno raziskovalno ukvarja z znanstvenim področjem kulturne ekonomike. 

Kako je s tem v širšem, mednarodnem prostoru? Koliko je ta znanstvena panoga razširjena drugod po svetu?

Kar se tiče Evrope, je razširjena predvsem v Zahodni Evropi, v nekaterih državah celo zelo močno. Pri tem v zadnjih letih prednjačijo Španci in Italijani, ki zelo veliko raziskujejo in objavljajo. Vendar je treba omeniti, da sta španska in italijanska struja večinoma zelo ekonometrično usmerjeni. Na splošno bi lahko rekel, da v kulturni ekonomiki obstajata dve liniji: prva, ki je skoraj povsem ekonometrična, ter druga, ki je bolj teoretska. Iskreno rečeno, ena druge ne marata prav dosti in tako na področju kar velikokrat prihaja do polemik o tem, ali dati prednost eni ali drugi usmeritvi. V Evropi bi gotovo lahko dejali, da je ekonometrična »linija« bolje zastopana od teoretske, poleg Španije in Italije jo najdemo tudi v Franciji, Nizozemski, Nemčiji. Tudi v Angliji, čeprav je tam že malce drugače. Tam je ogromno ljudi, ki se ukvarjajo s sistemskimi vidiki kulture, manj pa je ljudi, ki bi jih lahko zares označil za kulturne ekonomiste. Tudi v Avstriji in Švici je kulturnih ekonomistov kar precej.

Veliko raziskuješ, objavljaš in sodeluješ na konferencah. Kaj je motiv tvojega dela? Če ne bi vedel, da si bil, recimo, tudi predsednik Asociacije, da si se torej udejstvoval tudi na vsebinski kulturnopolitični ravni, bi se mi zdelo to vprašanje še bolj zanimivo. Zakaj kultura? Je kultura vsebina za verifikacijo metod, ki jih kot znanstvenik razvijaš? Ali je morda namen obraten in gre za metodo, ki je v službi kulture in prepoznavanja njene vrednosti in učinkovitosti?

Odgovor na to vprašanje bi začel s tem, da kot raziskovalec nisem preveč naklonjen mešanju raziskovalnega in političnega. Sicer je res, da je raziskovalec hvaležen, če spoznanja najdejo pot v prakso, v politiko in družbo. Vendar se mi zdi problematično to, da je v Sloveniji na področju kulture veliko preveč političnega in veliko premalo raziskovalnega. Naj kot primer navedem samo pred kratkim narejeno raziskavo o samozaposlenih v kulturi, ki je bila predstavljena na Nacionalnem svetu za kulturo. Na predstavitvi raziskave je velika večina razprave tekla le o predlogih kulturnopolitičnih ukrepov na področju, osrednjega prispevka raziskave, ki ga sam vidim v podatkovni bazi, ki bo poslej dostopna vsem raziskovalcem, študentom, profesorjem itd., pa se ni dotaknil skorajda nihče, občutek je bil celo, da niti ne razumejo dejansko, v čem bi bil glede tega sploh lahko prispevek … Sicer se strinjam, da je treba področji raziskovalnega in političnega kombinirati, vendar je v Sloveniji po mojem mnenju veliko preveč političnega in vloga raziskovalnega v tej kombinaciji ni uravnotežena. To ni samo problem kulture, temveč tudi ekonomije na splošno in v številnih drugih družboslovnih strokah. Žal tako velikokrat pristanemo le pri produciranju nekakšnih policy analiz za področje Slovenije, o tem, da bi raziskovanje imelo tisti svoj temeljni, znanstveni doprinos, pa dejansko ne razmišlja skorajda nihče. Žal je to (velik) problem družboslovja v Sloveniji nasploh.

Je ta problem pri nas očitnejši kot drugod?

Da. Ko raziskujem z ljudmi v tujini ali pa se z njimi pogovarjam, vidim, da jih politika večinoma ne zanima prav dosti. Je pa treba priznati, da je temeljni razkol med raziskovanjem kulturne politike in kulturno ekonomiko zelo velik tudi v svetovnem merilu. Predvsem bi rekel, da gre za Methodenstreit, metodološke razlike, ki so se v letih izoblikovale med obema področjema, a niso nekaj, kar bi bilo »nujno tako«, in so bolj plod osebnih usmeritev znanstvenikov oziroma raziskovalcev na obeh področjih.

Morda je problem v tem, da je kulturna ekonomika slabše poznana, ne dovolj prisotna? Na drugi strani so raziskovalci kulturnih politik zelo izpostavljeni, njihove maksime kulturniška civilna družba sprejema z velikim odobravanjem. Mesto so si uspeli izboriti tudi v družboslovnih študijskih programih. Kako pa je s študijem kulturne ekonomike pri nas?

Na Ekonomski fakulteti se pripravljata dva predmeta, eden na dodiplomski ravni, ki zadeva področje menedžmenta v kulturi, na podiplomski ravni pa eden s področja kulturne ekonomike. 

Omenil si hvaležnost raziskovalca, ko njegova dognanja najdejo pot v prakso. To mi je padlo v oči ob branju tvoje raziskave. Skozi analizo izpostaviš učinke teh festivalov, a hkrati zapišeš, da družba praviloma teh učinkov ne prepoznava, da je torej potreben nadaljnji korak. Apeliraš na nove raziskave, ki bodo tvojim izsledkom pridale določeno vlogo pri umeščanju teh festivalov v širši družbeni kontekst in jih umestile v proces odločanja o več družbenih registrih?

Socialni, kulturni in drugi učinki so gotovo zelo vroča tema. Mene sicer v prvi vrsti zanimajo ekonomski učinki, ampak če upoštevaš, da sta Jazz Cerkno in Jazzinty t. i. home-grown festivala, lahko že skozi spremljanje njune zgodovine ugotoviš, da v svojem okolju imata pomembno integracijsko vlogo. Tovrstni učinki so pomembni in so nekaj, na kar bi morale biti lokalne oblasti pozorne. 

Reciva še kaj o metodi, ki jo razvijaš in uporabljaš. Sam nisem ekonomist, naši bralci najbrž tudi ne, zato bi nam prišla prav kakšna razlaga.

Ključna stvar, ki jo v svojih raziskovanjih zasledujemo, so ekonomski učinki kulturnih dogodkov. Obstajata dve glavni metodi, ki sta se do sedaj največ uporabljali. Ena zadeva ekonomske vplive. Te t. i. ekonomsko impaktne študije so v tujini zelo razširjene, praktično vsak večji festival ima svojo. Problem tovrstnih študij je metodološki, že desetletja so deležne številnih kritik kulturnih ekonomistov. Namen teh študij je namreč, da se pokaže, da so ekonomski učinki festivalov oziroma kulturnih dogodkov veliki. Na ta način se skušajo festivali prebiti do boljšega sofinanciranja. Številke, ki se v teh študijah prikazujejo, so pogosto absurdne, zelo prenapihnjene. Spomnim se neke ameriške tovrstne študije, ki je napovedovala, da se vsak dolar, vložen v ameriške nevladne organizacije, pomnoži oziroma povrne več kot osemkrat v gospodarstvu, in je dejansko dosegla, da so se sredstva za financiranje kulturnih organizacij v ZDA močno povečala, posledičnih (napovedanih) učinkov pa ni bilo tako rekoč nikjer. Druga metoda je metoda kontingenčnih študij, ki služi vrednotenju javne vrednosti določene dobrine. Ta metoda je danes »politično« korektnejša (zaradi vseh omenjenih kritik impaktnih študij), vendar prinaša prav tako veliko težav. Ko koga vprašaš, koliko je po njegovem nekaj vredno, lahko reče karkoli. Gre za drage in obsežne študije, ki vključujejo ankete, vprašalnike, kjer ljudje ocenjujejo, koliko jim določena dobrina pomeni. Problem je, ker tovrstna metodologija konkretnejših in trdnejših odgovorov ne daje, prav tako pa je močno nagnjena k prenapihnjenim rezultatom, podobno kot ekonomske impaktne študije. Tretja metoda, ki jo razvijamo mi, se navezuje na dejanske statistične podatke in poskuša ugotoviti, ali je možno v teh podatkih videti določeno sled (Olivier Gergaud in Victor Ginsburgh sta to poimenovala blip), ki nastaja zaradi kulturnega dogodka, ki ga preučujemo. Prednost te metode je, da operira z dejanskimi statističnimi podatki, ključni izziv pa je, ali si zmožen izpeljati ekonometrijo in statistiko dovolj dobro, da prideš do robustnih in korektnih ocen. Druga velika prednost je, da ta analiza ni posebno stroškovno zahtevna, rabiš sicer nekoga, da jo izvede, sami podatki, s katerimi operiraš, pa so praviloma predmet zbiranja državnih statističnih uradov in so javno dostopni. Tretja prednost je, da metoda omogoča primerjavo posameznih dogodkov, četrta pa, da je možno ugotavljati, kaj vpliva na določen učinek. To metodo so prvotno uporabljali v športni ekonomiki, že nekaj desetletij nazaj, konec osemdesetih let, medtem ko se v kulturi z njo skoraj nihče ne ukvarja. In posledično obstaja na področju kulture veliko neodgovorjenih vprašanj. Z aplikacijami te metode na področju kulture se odpira ogromno neraziskano področje, ki ga bo mogoče s trdnimi rezultati metode kvalitetno zapopasti in poiskati ustreznejše odgovore na številna odprta vprašanja na tem področju, vprašanja, ki se jim trenutno ne pripisuje večje pomembnosti, kaj šele, da bi nanje poznali odgovore. In to ne odgovore, ki jih vpleteni hočejo slišati, temveč odgovore, ki izhajajo iz objektivnejše in relevantnejše ocene stanja. Menim celo, da če ta metoda ne bo znala odgovoriti na odprta vprašanja, potem verjetno tudi nobena druga ne bo. Vendar moram opozoriti, da so metoda in njeni rezultati za zdaj še v zametkih in jo bo treba sistematično in intenzivno razvijati naprej v prihodnjih letih. Stroka je še dokaj skeptična do nje. Treba jo je razviti do stopnje, ko bo postala bolj prepoznavna in bo predvsem dajala korektne rezultate. V čisto statističnem smislu odpira dve metodološki možnosti, ki sta obe zelo pomembni za kulturne dogodke. Eno smo uporabili pri študiji ekonomskih učinkov projekta Maribor – Evropska prestolnica kulture 2012. Na osnovi podatkov SURS-a smo opazovali ekonomske učinke znotraj posameznih občin, ki so bile vključene v projekt, in tistih, ki niso bile, in nato smo rezultate med posameznimi občinami primerjali. Drugo metodološko možnost smo uporabili pri študiji beneških karnevalov. Italija nima podobno urejenih statističnih spremljanj kot Slovenija in zato smo lahko operirali predvsem s podatki beneškega turističnega urada. Uporabili smo metodologijo časovnih vrst. Beneški karneval poteka v marcu, in ker v tistem času ni nobenega drugega tovrstnega dogodka v mestu, je bilo mogoče izvesti analizo po metodi, ki smo jo kasneje uporabili na primeru jazz festivalov v Cerknem in Novem mestu. 

S tem že na neki način odgovarjaš na moje vprašanje, zakaj ste se za primer jazz festivalov odločili izbrati Cerkno in Novo mesto. Zapišeš, da obstaja zelo veliko dejavnikov, ki lahko vplivajo na statistične podatke. Torej je pri izboru festivalov igralo pomembno vlogo dejstvo, da gre za dogodka, ki se odvijata v času, ko je manj drugih dejavnikov, ki bi lahko bistveno vplivali na opazovane parametre?

Cerkno je idealen primer in tam so bili rezultati najboljši. Tam sta v bistvu le dva večja dogodka, ki v večji meri vplivata na spremembo opazovanih podatkov. Zimska sezona, ko deluje smučišče, in jazz festival v maju. Jasno se vidi velik skok krivulje v teh dveh primerih. Novo mesto je že malce težji primer, saj je njihov festival težje izluščiti iz dogajanja in sklepati, da prihaja do sprememb v opazovanih podatkih samo zaradi festivala. To je tudi izziv za razvoj metode, da bo namreč upoštevala možnost hkratne prisotnosti drugih dogajanj in dogodkov, ki lahko vplivajo na opazovane parametre. In seveda mora nadaljnje raziskovanje ugotoviti, v katerih primerih tovrstna metoda ne bo prišla v poštev. 

Lahko pri tem SURS na kakršen koli način pomaga? Manevrski prostor je najbrž v veliki meri odvisen od razpoložljivosti podatkov, ki jih ta urad zbira?

S sodelovanjem s SURS-om imam relativno dobre izkušnje. Povezujejo se z raziskovalci in tudi sam imam z njimi dober dialog. Za zbiranje podatkov, ki so pomembni za takšno raziskovanje, kot je bilo v primeru festivalov Jazz Cerkno in Jazzinty, SURS skrbi in jih je možno pridobiti; dejansko smo jih pridobili prek spletne strani SI Stat in osebna komunikacija niti ni bila potrebna. Ključni izziv je pač v tem, da poskušaš metodo razvijati v smer, ko bodo uporabni tisti podatki, ki jih urad zbira in do katerih je mogoče javno dostopati. Poleg baze SURS-a obstajajo še druge baze, ki so uporabne v takšne namene, denimo podatki AJPES-a, kjer prav tako priskočijo na pomoč (pomagali so nam pri raziskavi glede učinkov EPK Maribor 2012). 

Prej si omenjal raziskave, ki se izvajajo pod okriljem samih festivalov. Poglejva, recimo, primer študije Salzburškega festivala:  253312 obiskovalcev, 50,9 milijonski proračun, od tega 13,5 milijona javnih sredstev, 200 celoletnih in več kot 3600 poletnih zaposlitev, 276 milijonov evrov ekonomskega učinka, velik porast novih obiskovalcev, ki turističnemu sektorju prinesejo več kot 73 milijonov evrov na leto. Kaj porečeš na tovrstno študijo? 

Gre za impaktno študijo in do pridobljenih podatkov, ki jih vključuje ta raziskava, sem zelo kritičen. To so verjetno deskriptivni podatki. Ne vemo, koliko teh obiskovalcev je v Salzburg prišlo samo zaradi tega festivala. Za verodostojno študijo je potrebno opazovati le tiste podatke, ki zadevajo zgolj opazovani festival. Številke se zlorabljajo. Vsi hočejo slišati, da ima kultura velikanske ekonomske učinke. Do določene mere jih seveda ima. Kot zanimivost: ko smo izvajali študijo ekonomskih učinkov EPK-ja, smo raziskavo izvedli s pomočjo različnih metod, ki so dale tudi različne rezultate. In potem so tisti, ki so projekt zagovarjali, brali in zagovarjali le tisti del raziskave, kjer je bila uporabljena metoda, ki je pokazala, da ekonomski učinki so; in obratno, nasprotniki, ki jih je bilo tudi veliko, so brali le tisti del, ki je pokazal, da ekonomskih učinkov ni. Še druga stvar, ki bi jo navedel kot protiargument takšni študiji, kot je študija festivala v Salzburgu: ta denar, ki se je namenil kulturi, prav temu dogodku, bi se lahko namenil tudi za kaj drugega, kjer bi bili ekonomski učinki, recimo število delovnih mest, še boljši. Število delovnih mest na tem festivalu je torej na neki način strošek, ker denar morda ni šel za kaj drugega, kjer bi bili ekonomski učinki še boljši. Povsem jasno mi je, da ta protiargument za kulturnike ni sprejemljiv, v ekonomskih pogledih pa na žalost drži. 

Kako bi strnil ugotovitve vajine raziskave o jazz festivalih?

Na primeru študije ekonomskih učinkov jazz festivalov sva uspela dokazati, da določeni ekonomski učinki so prisotni. Uspela sva pokazati, da so bili ti učinki v obdobju pred gospodarsko krizo boljši. Kasneje, v nekaterih letih po 2014., so se ekonomski učinki festivalov znova povečali, iz česar lahko sklepamo, da so festivali mestom omogočili določeno stopnjo odpornosti na zunanje vplive in okoliščine. Ocenila sva število dodatnih obiskovalcev opazovanih krajev na račun festivalov, pri čemer sva bila posebej pozorna na obiskovalce iz tujine. Glede na to, da gre za male festivale, je njihova ekonomska dimenzija zelo solidna. 

Zanimiva je ugotovitev, da so bili ekonomski učinki festivalov boljši na začetku. Je morda krivo tudi to, da so si festivali zaradi dobrih rezultatov izborili boljše sofinanciranje iz javnih virov in je sledila neke vrste ležernost? 

To tezo bi bilo zanimivo raziskati in preveriti. Dejstvo je, da ima vsak takšen festival, kot je na primer Jazz Cerkno, svoje obdobje vzponov in padcev. Določena obdobja stagnacije ali celo padca so v tem smislu logična. Pomembno vprašanje na tem mestu je tudi, kaj je vzrok in kaj posledica. So javna sredstva vplivala na ekonomsko dinamiko festivala ali pa je uspeh festivala tisti, ki je pritegnil javna sredstva? To bi bilo treba raziskati. Ob prvem razmisleku bi rekel, da je neko obdobje stagnacije festivala logično, a ne verjamem, da je to posledica sofinanciranja iz javnih virov. Menim torej, da gre za neke vrste naravni krogotok. Javna sredstva so tista, ki pomagajo vzpostaviti in ohranjati neko vzdržno raven festivala. To raven stagnacije je bilo mogoče zaslediti tudi pri preučevanju beneškega festivala. Vsake toliko pa je kakšno leto znova izkazalo boljše učinke. 

Kaj nova metoda omogoča kulturnim organizacijam?

Predvsem gre za način, po katerem je mogoče relativno enostavno, hitro in poceni (pa tudi bistveno bolj metodološko korektno) priti do analiz določenih učinkov kulturnih projektov. Vendar je treba vedeti, da lahko ta analiza razkrije tudi negativne rezultate. Pri raziskavi ekonomskih učinkov EPK-ja smo dejansko ugotovili, da so bili ekonomski učinki na nekatere kazalnike negativni, da projekt, recimo, ni izboljšal stopnje zaposlenosti, čeprav se je pred pričetkom trdilo, da jo bo. Analiza torej omogoča vpogled v dejansko stanje, vprašanje je le, ali bo to dejansko stanje ustrezalo naročnikom raziskave, ki pričakujejo rezultate, ki bodo podprli njihovo prizadevanje za večje vlaganje javnih sredstev na podlagi izkazanih učinkov kulture.