Lahko noč in hvala za vse ribe

Razpravljati o sodobnih premenah, permutacijah, metamorfozah ljudskih muzik na domačem terenu postaja zame vse bolj naporna reč. Ne zato, ker bi se dogajalo preveč, ampak zato, ker se dogaja premalo. Premalo drznosti, premalo samorefleksije, premalo radovednosti, premalo raziskovanja. Pravi kapital, ki ga mora dediščina ljudske glasbe z vsako novo generacijo generirati zato, da ostane živa, se namreč skriva v vsakokratnem razgaljanju njene radikalnosti, subverzivnosti, ideološki nepokorščini ter odkrivanju in motrenju univerzalnih družbenih, političnih, spolnih, (ne)moralnih in drugih resnic, ki resonirajo z našim tukaj in zdaj in ki ga vedno znova premislijo. Priznam, da mi ni povsem jasno, kakšen je pravzaprav namen tega ploščka niti komu ali čemu je zares namenjen. Po izjemno skromni in skopi grafični podobi lahko sklepam, da je bil narejen izključno v promocijske namene. Za žepe organizatorjev koncertov, festivalov, glasbenih ciklov, takšnih in drugačnih rajanj (protokolarnih ali manj formalnih)? In smo zopet tam, kjer ni muh. Pardon, rib.

Odsotnost takšnih razmislekov vodi v stagnacijo, v lenobno, nedomišljeno paberkovanje, v dolgočasno brodenje po stoječih kalnih vodah, v katerih že dolgo ni rib. Glede na to, da so domače tradicije ljudske glasbe in njeni sodobni odvodi očitno premalo eksotični (navadno tudi vsebinsko in strateško premalo premišljeni) za globalni »world music biznis«, je produkcija in konzumacija tovrstnih muzik obsojena na razne protokolarne, promocijske, turistične, festivalske prireditve, na katerih navadno odmeva kakšna na žive in mrtve preigrana viža iz slovenskega obrobja, torej kakšna belokranjska, prekmurska, če imamo več sreče celo istrska ali rezijska »kuriozna klasika«. Obsojena je torej na domačijsko komodifikacijo. 

Tradicionalna glasba ima to srečo in to smolo, da spada med »commons«, kar pomeni, da je kot dediščina vseh ljudi avtorsko nezaščitena in s tem legalno odprta za neštete bolj ali manj posrečene priredbe, variante, novotvorjenja, pa tudi za ideološke ali komercialne manipulacije, malverzacije in nategovanja. 

Prostor tukaj in zdaj se je po zadnjem velikem bumu oziroma t. i. folk revivalu na začetku novega tisočletja izpraznil. Nove generacije (še) ni, milenijska pa že skoraj dve desetletji kopitari v svojih kopitarnicah ali pa v razumevanju tega, kar sliši, sledi pozitivističnim prapočelom o regionalni in žanrski delitvi folklornega gradiva ter si, raje kot da bi brskala za še neobjavljenimi ali nepredelanimi posnetki iz številnih kompilacij GNI SAZU, Radia Slovenija in njunih bogatih arhivov, izposoja material, ki ga je na terenu zabeležila ali v takrat redkih knjigah našla veliko radovednejša, nacionalnih in komercialnih krčev razbremenjena prva generacija folk revivalistov iz 80-ih let. Na podobne težave smo naleteli tudi pri izboru novih komadov za kompilacijo Tuning Into The World: Slovenia pred dvema letoma. 

Vmesni čas med dvema generacijama je liminalni čas, v katerem se morajo vsa izkustva, znanje in domišljija, ki jih v ljudske muzike vnašamo, vedno znova in skozi vedno drugačne glasbene, družbene, politične, intimne ipd. kode dodobra pregnesti, preizprašati, preoblikovati in radikalizirati. Sicer bomo ostali brez kisika – sami, a z lepim kadavrom, ki ga bomo vlačili po pasjih procesijah kot mrtvega pusta. 

To je delo tistih, ki šele prihajajo. Tisti, ki ostajajo, so ostali. Razen tistih, ki niso. Širom, denimo, se je v sodobna world music in impro strujanja s svojim fantazmagoričnim folkom, ki aludira na te ali one tradicije, hkrati pa ustvarja svojo, lepo ulegel. Bogdana Herman – pri svojih sedemdeset plus prva generacija domačih folk pevk – v družbi Boruta Savskega, občasno tudi Nine Dragičević ali Ryuza Fukuhare in še koga – na digitalno elektronsko podlago z glasom (ali solo petjem in gibom, v primeru Fukuhare) ustvarja zanimive improvizirane pejsaže in ljudskim pesmim podarja popolnoma drugačen zvenski kontekst. Tudi Katalena se ljudske muzike loteva s skrbnim aranžerskim in filozofskim premislekom ter z izrazito tematsko noto.

Iz vrst Katalene prihaja tudi njen član, dežurni šaljivec, predvsem pa multiinštrumentalist in skladatelj Boštjan Gombač. S harmonikarjem in skladateljem Janezom Dovčem sta izdala skromni žepek z naslovom Sounds of Slovenia – projekt, ki je nekakšen folkijaški odgovor na Slovensko popevko in ki ga Janez v različnih zasedbah vodi že vrsto let. Plošček v ničemer bistveno ne odstopa od povedanega. Tako Dovč kot Gombač imata v raziskovanju in podajanju domače glasbeno-pesemske dediščine skoraj dve desetletji dolgo kilometrino. Oba zaznamuje distinktiven slog igranja ter rokovanja z raznimi akustičnimi inštrumenti, elektroniko in zvočili (slednje še posebej velja za Gombača), ki je prav tako zrelostno okilometrinjen. Vemo, kdo sta in kaj znata. Kot zanimivost naj povem, da Gombač na ploščku najzapeljiveje prepeva ljubezenske komade, napisane iz ženske perspektive (Nocoj, pa oh nocoj; Vsi so venci vejli; tudi San se šetao).

Priznam, da mi ni povsem jasno, kakšen je pravzaprav namen tega ploščka niti komu ali čemu je zares namenjen. Po izjemno skromni in skopi grafični podobi lahko sklepam, da je bil narejen izključno v promocijske namene. Za žepe organizatorjev koncertov, festivalov, glasbenih ciklov, takšnih in drugačnih rajanj (protokolarnih ali manj formalnih)? In smo zopet tam, kjer ni muh. Pardon, rib.

Jaz pa sedim in čakam … Čakam, da pride nekdo, ki bo star ali stara okoli dvajset let in bo rekel/a: »Ej, stara, a veš, tist’ komad od Videosexa? A veš, tist’, Moja mama? To je pa t’ko k’t ena ljudska balada! Dejmo mi tole mal’ razštelat.« Takrat bo moje srce zaigralo. Ker bom vedela, da je z domačo percepcijo ljudske muzike in ljudskosti v muziki vse v najlepšem redu.

Do takrat pa: lahko noč in hvala za vse ribe.