Lepo se svetiš v temi

Večplastni zvočni izraz AKA Neomi je postal nekakšna spontano improvizirana iskrica, ki je zasedbo peljala od jazzovskih in indie različic prek elektronike in trip hopa do sedanjih zasanjanih in sanjskih različic na večno temo pop glasbe. Temu je botrovala predvsem umetniška, soavtorska simbioza med besedili in glasom Saše Vipotnik ter kitarista, večprestavnega inštrumentalista in producenta Maria Babojelića. Če poslušate pesmi z albuma Beautiful Disasters (2019), kjer AKA Neomi svojo melanholijo pretaka skozi elektronsko niansiranje zimzelenega trip hopa, dobite občutek, da sta petje in zvočna aviza zrasla drug ob drugem. Takrat sem ugotavljal, da AKA Neomi skozi celotni scenosled skladb venomer ohranja prepoznavno pevsko nežnost in melodijo srca, razuma in duha. Tako kot je izjemen celotni album, ki je zagotovo najbolj zgoščen, koherenten in občudovanja vreden studijski izdelek zasedbe AKA Neomi. Poslušalcu ponuja večplastno zaznavanje tako poetike kot glasbene spremljave.

Na novem albumu Lepo se svetiš v temi je ista nežna melodija v vlogi pričevalca, ki senzibilnost ne ravno klasičnega popa postavlja na piedestal še kako ustvarjalnih in navdihujočih glasbenih žanrov. Že uvodoma v Intro kulisi slišimo delček pogovora, ki problematiko ekoanksioznosti naslavlja s pravimi začetnicami. Če sem natančnejši, ta petindvajset sekund dolgi družbeni preblisk nas (ne)pričakovano zapelje v skladbo Vroča kopel, pod liriko katere (ne le te) se podpisuje Eva Taja Cimerman. Z verzi »potopim se v vesolje / tako se počutim bolje« skladba predstavi univerzalni občutek sprostitve, a hkrati ne zanemarja globokega kritičnega in empatičnega odziva na svet, življenje in ljubezen kot gonilo vsega. Slednje se najbolj sveti oziroma razkrije v nočni temi, ali kot pravi zasedba AKA Neomi v skladbi Nočna zver: »vseeno čakam, da se kje pojaviš / da greva zvezde štet / in skupi bova spet«. Tisto, kar je v preteklosti postalo značilno za različico inteligentnega pop izraza AKA Neomi, svojo dovršenost in vrhunskost tokrat podoživlja v skladbi Težišče, kjer melanholijo dinamične pripovedi med Sašo in Gregorjem Strasbergarjem − Štrasom iz skupine MRFY stopnjuje zvočna aviza, ki se iz minimalističnega zvoka povzdigne v skoraj orkestralno kulminacijo. Pravo zvočno nasprotje podoživimo v Tenisu, kjer se skozi ambientalni odmev teniške žogice tako ob udarcu po loparju kot od tal znajdemo v hvalnici (poimensko) ženskem tenisu, ki pooseblja filozofsko, razumsko in duhovno nrav medsebojnih odnosov, ali kot Saša to lepo pevsko poda v verzih: »K’ se razgališ, nikoli ni lahko / Saj se bojiš, da ne bo videt' lepo / Boj v tebi bije glasno, o vseh napakah ti je jasno / Ni kriv bedak na drugi strani, tvoji udarci so neubrani.« Zaključek albuma je kakopak sanjski tako besedilno kot tudi s fino stkano melodijo, ki zaziba telo in dušo v sladkosnedo gravitacijo ljubezni, sreče, lepote, harmonije. V Vesolju sta se pevsko ujela Saša in Aleksandra Ilijevski, da nam v lebdeče božajoči interpretaciji dočarata kratek, a zelo telesno zaznaven občutek večnosti. Izjemna, brezčasna in monumentalna balada. 

Tako kot je izjemen celotni album, ki je zagotovo najbolj zgoščen, koherenten in občudovanja vreden studijski izdelek zasedbe AKA Neomi. Poslušalcu ponuja večplastno zaznavanje tako poetike kot glasbene spremljave.