Leporečje nesreče

Album Beautiful Disasters je čudovito lahkoten v vsej svoji izraznosti, toda nikakor ne breztežnosten. Tenkočutna mantra indie popa je morda najboljša refleksija na pričujoče se glasbeno delo, ki ga podpisuje skupina AKA Neomi. Tukaj mislim tudi na neodvisnost v celotnem glasbenem procesu, kajti album Beautiful Disasters je skupina financirala sama. To seveda dandanes ni podatek, ki bi predstavljal kategorijo tehtnosti, je pa dejstvo, ki vselej prikliče predanost, dovzetnost in ljubezen do glasbenega izročila. Moram priznati, da me poleg vsega naštetega in še česa drugega na tem albumu še posebno navdušuje ravno predanost glasbeni ustvarjalnosti. Že album Poglej iz leta 2011, avtorsko podpisan kot Neomi, je vseboval to nepogrešljivo noto predanosti, ki se je najbolj zrcalila v sofisticirani aranžerski obliki, inštrumentalno pestrih in dovršenih melodijah, nekonvencionalni poetiki ter magično sanjskem vokalu Saše Vipotnik. Ravno njena pevska prezenca z vso frekventnostjo senzibilne vokalistične intuicije je dajala prepoznaven obraz in noto glasbeni izpovedi, ki sliši na ime Neomi. Zato ne preseneča, da se je Saša nemalokrat znašla v, recimo temu, medijsko pogojeni kvazipoznavalski primerjavi s svetovno uveljavljenimi pevskimi uspešnicami ali tistimi (po)pevkami, ki so jazzovsko globino cepile na pop širino. Četudi je seveda šlo, če si se bolj zagledal v album Poglej, za pristnejšo in bolj odkritosrčno glasbeno pripoved, bi jo vsekakor bilo škoda (o)pustiti kot le enkratno epizodo glasbene ustvarjalnosti. Osem let zatem smo dobili album Beautiful Disasters in neustavljivo neusahljiv pogled naprej, ki AKA Neomi predstavi kot simbiotično zvočno-lirično navezo Saše Vipotnik in Maria Babojelića. Ne dobimo nadaljevanja, temveč novo poglavje, ki v vsej svoji glasbeni razsežnosti ohranja prepoznavno pevsko nežnost in spremljajočo se melodijo srca, razuma in duha.

Osem let zatem smo dobili album Beautiful Disasters in neustavljivo neusahljiv pogled naprej, ki AKA Neomi predstavi kot simbiotično zvočno-lirično navezo Saše Vipotnik in Maria Babojelića. Ne dobimo nadaljevanja, temveč novo poglavje, ki v vsej svoji glasbeni razsežnosti ohranja prepoznavno pevsko nežnost in spremljajočo se melodijo srca, razuma in duha. Melodijo, ki bi ji zlahka pripisali etiketo dream popa, a bi se pri tem ob vsej slišni skladateljski in aranžerski domišljiji ujeli v zanko ozkega žanrskega predalčkanja. Kajti album je žanrsko popolnoma neodvisen, vsebinsko neposreden in zvočno predan samosvoji lirični pripovedi. 

Že v uvodni skladbi Silent se zdi, kot bi bili (za)objeti v klavirskem klasicizmu in elektronskem ambientalizmu, ki se igrivo prepletata. Poprej omenjena lahkotnost glasbenega sobivanja se morda najbolje razkazuje v skladbah 19 Years in Moviestar, ki se slišita kot diametralno zapeljiva glasbena dvojčka, katerih zvočni minimalizem pomeni maksimalno osredotočenost tako za avtorje kot za poslušalce. Skladba Family je zagotovo perjanica albuma in bo, upam, tudi zaradi spremljajočega se videospota dobila najširši poslušalski avditorij; vsekakor jo toplo priporočam v branje in poslušanje, posebno v teh praznično strnjenih družinskih dnevih. Za podpisnika teh vrstic pa sta nekakšen vrhunec tega glasbenega dela skladbi Interlude in White Dove, prefinjeno akustični in zazibani v vsej svoji rahločutnosti kot komaj slišno valovanje na morskemu žalu ali tisto nežno prhutanje golobičinih kril. Romantično, a vselej realistično, kakor leporečje nesreče.