Lik in dela Chrisa Eckmana

Chris Eckman, soustanovitelj, pevec in prva kitara kultne seattelske altrock folk skupine The Walkabouts, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj z drugimi glasbenimi varovanci in prvoborci založbe Sub Pop pomembno vplivala na rockovsko podobo ne le zahodnoameriške obale, temveč globalnega rock sveta, že vrsto let živi in ustvarja v Sloveniji. Če bi se štelo po glasbenem in umetniškem odtisu, ki ga Chris pušča v našem okolju, bi lahko rekli, da je naturalizirani Slovenec. A ker je glasba univerzalno izročilo, ki nima meja in je brezmejna, je Chris Eckman klasičen primer altruističnega glasbenega svetovljana. Dokaz so glasbena dela, projekti in založniška dejavnost, ki jih podpisuje – od skupine The Frictions, ki jo poleg Eckmana sestavljajo nekdanji člani Hic Et Nunc, prek izjemnih solističnih albumov Last Side Of Mountain in Harney County pa vse do Glitterbeat Records, ene od svetovno bolj prepoznavnih in čislanih glasbenih založb, ki skrbi za izdajo glasb sveta. Ravno slednja je bila nekakšna rdeča folk rock nit ponedeljkovega izštekanega koncerta, ki jo je Chris skupaj s sodelujočimi glasbeniki tkal lokalno, a vsekakor z mislimi ciljal globalno. To ni bil solistični nastop, temveč koncert subtilnega zvočno liričnega mreženja, prefinjenih glasbenih simbioz in (ne)pričakovanih sodelovanj.

Uvod je pripadel skladbi Grand Theft Auto, ki jo Eckman podpisuje z zasedbo The Walkabouts na petem studijskem albumu New West Motel (1993). Neoklasična akustična miniatura, ki nas je spomnila na izpovedno moč The Walkabouts, je bila baržunasta zvočna podlaga in uvertura v sodelovanje s Širom. In sicer najprej v skladbi With What Mouth, v kateri Chris projicira poetiko Daneta Zajca v subtilno sozvočje, katerega globino in homogenost določa brezčasna inštrumentalna domišljija tria Širom. Priče smo bili meditativnemu učinku, kjer so se verzi in kitice zasadili v čudovitem vrtu glasbil. Četverica je nadaljevala s skladbo Katie Cruel, ljudsko pesnitvijo s Chrisovega albuma Harney County, ki so ji strune akustične kitare, banja, violine in hurdy gurdyja dajale patino tradicionalne monumentalnosti v povsem novem zvočnem okolju. Že sedaj se veselimo novega albuma skupine Širom, ki ga bo produciral Eckman in bo, kakor predhodna dva, izšel pri že omenjeni založbi Glitterbeat Records.

V skladbi America, predelavi zimzelenih Simona & Garfunkla, smo se prepustili kitarskemu in vokalnemu tihožitju med Chrisom Eckmanom in Jano Beltran. Sozvočje akustičnih akvarelov, ki so nežno begajoče božali naša ušesa, se je zlilo v Then There's The Rain. Magičnemu duetu se je pridružil še eden izmed pri nas živečih tujih glasbenikov, kitarist in elektrofonik Alastair McNeill. Skladba, ki se je lani znašla na kompilaciji Songs Collected ameriške založbe Drums & Wires Recordings, je širšemu občinstvu predstavila čudovito Jano Beltran, katere zvočno lirične interpretacije presegajo konvencionalno kitarsko kantavtorstvo. In tudi ta izštekani nastop ni bil izjema v tem. Smo pa v tej interpretaciji omenjenega tria dobili kanček prihajajočega novega Eckmanovega albuma Where the Spirit Rests, ki bo izšel junija letos. Najprej s skladbo Northern Lights, v kateri se prepletata Chrisova pripovednost in Janina vokalna spremljava, ki z Alastairovimi slide vložki pričara mehkobno vzdušje severnih obzorij. Temu fino stkanemu hipnotičnemu vzdušju je sledila skladba Cabin Fever, v kateri sta se nam pridružila Chrisova dolgoletna stalna sodelavca, Blaž Celarec na bobnih in Žiga Golob na kontrabasu, pa še Boštjan Simon na saksofonu. Jakost in dinamika melodične zlitine zvokov se je občutno zvišala v pretanjeno niansirani vročici ljubezenske pripovedi. V podobnem simbiotičnem ozračju je druščina nadaljevala s skladbo Requiem For The Old Skool Heavy, ki je izšla na zadnjem Chrisovem solističnem albumu Harney County. To je ščepec alternativnega rocka v slastni kuhi neodvisnega folk izraza, ki je vsa ta leta zelo značilen za Eckmanovo skladanje zgodb o življenju in iz življenja. Zato ne preseneča, da si je upal in predvsem želel zbrusiti svoje kitarske strune in zveneče rahlo hripave glasilke ob poeziji Franeta Milčinskega – Ježka in Daneta Zajca. Skupaj z Boštjanom Naratom & Co. nam je za zaključek predstavil akustično elektrificirani izvedbi skladb Simple Love (po Ježkovo Preprosta ljubezen) in The Same (v Zajčevem izvirniku Isti), prepesnitvi, ki ne le ohranjata antologijsko samobitnost in izraznost naših pesniških bardov, temveč njuno liriko v monumentalni glasbeni obliki projicirata za nove rodove in prihajajoče generacije. 

V slovo čudovitega koncertnega večera in prenekaterih inštrumentalnih prepletov so nam gosti postregli s še eno antologijsko rockovsko poslastico, dolgometražno iztekajočo priredbo skladbe Don't Let Our Youth Go To Waste, ki jo v izvirniku podpisuje Jonathan Richman & The Modern Lovers. Če ste zamudili ta izštekani večer, ga lahko poiščete na Valu 202, in verjemite, podoživeli boste vzdušje dobre družbe in glasbe.