Ljubezen do modernizma

Čeprav sem o tem že pisal, se mi zdi vredno zgodbo obuditi. Leta 2012 sem potoval v Vilno na muzikološki simpozij, ki je bil spleten okoli litvanskega sodobnega skladatelja Broniusa Kutavičiusa (1932–2021). Ta je tedaj praznoval svojo osemdesetletnico. Še bolj kot simpozij so se mi v spomin zapisali večerni koncerti, vsi namenjeni glasbi Kutavičiusa. Na njih so se zvrstili vsi največji glasbeni pomembneži v Litvi pa minister za kulturo in nekdanji predsednik Litve, po izobrazbi skladatelj, tako da je prevladoval občutek, da se je velikemu umetniku poklonila celotna država. Še pod tem vtisom sem pričel razmišljati, kako bi morala biti za Slovenijo podobno pomembna letnica 2014, ko bosta svojo osemdesetletnico obhajala Lojze Lebič in Vinko Globokar. Toda v primerjavi s slovesnostmi, posvečenimi Kutavičiusu, je bilo naše domačijsko dogajanje bolj uborno, prepuščeno iznajdljivosti posameznih institucij, država kot matica pa je molčala. Svoje heroje vidi in razpoznava skoraj izključno v pisateljih (leto Kajuha, leto Tavčarja itn., leto Prešerna pa je tako in tako permanentno), kar pomeni, da je naša država v kulturnem pogledu še vedno močno v 19. stoletju, saj njeno identiteto konstituira predvsem jezik. Kljub zavidljivemu trudu organizatorja in orkestra vendarle velja poudariti, da smo imeli opraviti z glasbo, ki se je že trdno usidrala med spomenike slovenske glasbe, zato bi veljalo globlje premisliti tudi izvedbeno plat in se od branja premakniti k interpretaciji. Dirigent Davorin Mori se je izkazal za varnega vodjo, za kar so mu gotovo bili hvaležni glasbeniki. Toda ta varnost je simfonično plovbo vse preveč izenačila in tako večkrat niso bila jasno postavljena razmerja med orkestrskim ospredjem in ozadjem. Zaradi tega je simfonična tvarina ostajala dokaj enolično neoblikovana, v Lebičevi glasbi pa je ravno treba iskati kontraste, gradacije, nižišča, celo melodije.

Piše se leto 2023 in približuje se devetdesetletnica obeh slovenskih skladateljskih velikanov. In ponovno se zdi, da se jima bodo institucije, društva in drugi lahko poklonili le z veliko mero nove iznajdljivosti, medtem ko se bo država ukvarjala s ponovnimi podelitvami ali nepodelitvami nagrad, torej s tistim, kar z umetnostjo nima več nobene zveze, pač pa toliko več z vsakodnevno politiko. Zato je celovečerni koncert simfonične glasbe, namenjen še živečemu slovenskemu skladatelju (načrtovan je bil še pred korono, torej ne v povezavi s kako obletnico, a je bil po spletu okoliščin izveden šele te dni v sklopu Slovenskih glasbenih dnevov), toliko večje presenečenje, celo izjemen organizacijski in programski presežek, presedan, za katerega je upati, da mu bo sledil še kak drug. Občinstva je bilo enako malo oziroma veliko (ocena je odvisna od gledišča) kot na kakem drugem podobnem koncertu, namenjenem sodobni ali sodobni slovenski glasbi, le glasba je bila boljša, kot smo vajeni. 

Na sporedu so bila štiri dela Lojzeta Lebiča, ki zarisujejo skladateljevo postopno slogovno prehajanje, s tem da jih na koncertu nismo slišali v tem zaporedju. Poslušalec je zato verjetno prej opazil podobnosti kot pa razlike. V najstarejši skladbi, Glasovih godal, brenkal in tolkal, je Lebič najbolj dosledno modernističen. Skladba je strukturno temeljito premišljena, zvočni svet pa razpada na osvobojene zvočne fragmente, ki se nato spet osmišljeno sestavljajo. Prek fragmenta in sopostavitve se pred nami odpira osvobojeni zvočni svet, ki se po izčiščeni strukturi varno vpenja v nižišče, vrhove, zgostitve in redčenja. Uvertura za tri instrumentalne skupine stoji nekako vmes; v delitvi orkestra na tri skupine, ki bi verjetno morale biti pozicionirane tudi prostorsko (žal temu tokratna izvedba ponovno ni sledila), še prepoznamo jasne sledi modernizma (na misel pridejo Stockhausnove Skupine), a je v izbiri glasbenega materiala, ki sledi že značilnemu Lebičevemu modusu, v katerem se izmenjujejo poltoni, celi toni in male terce, zvočnost že razrahljanja, skoznjo pa presevajo fanfarni namigi in s tem prve semantične aluzije. Takšnih »razpoznavnih znamenj« (Lebič) je še bistveno več v Glasbi za orkester – Cantico oziroma obeh njegovih delih. Gre za skladateljev opus, ki že bolj odločno zapušča modernizem, vendar v značilni ambivalentni maniri. Celota je še vedno zavezana svobodni, mestoma divji, nebrušeni modernistični zvočnosti, ki pa jo prebadajo kratke aluzije na glasbo preteklosti, morda celo vsakdanjosti. Podobno se tudi v izrazu kaskadna divjost Uverture umika številnim premišljenim in refleksivnim nižiščem. V takšni glasbi skladatelj doseže svoj vrhunec uravnoteženosti, na videz hermetična govorica znova spregovarja, ne da bi se pri tem odrekala modernističnim svobodam. Prav ta kombinacija Lebiča postavlja med največje, saj v njej ponovno z velikimi pljuči zadihata glasbena duhovnost in telesnost.

Glasba za orkester I in II je bila zasnovana kot ena skladba, zato je škoda, da smo tudi tokrat poslušali dve skladbi namesto dveh stavkov, s čimer bi bila upravičena sorazmerna podobnost skladb, mestoma celo izmenljiv material. Kljub zavidljivemu trudu organizatorja in orkestra vendarle velja poudariti, da smo imeli opraviti z glasbo, ki se je že trdno usidrala med spomenike slovenske glasbe, zato bi veljalo globlje premisliti tudi izvedbeno plat in se od branja premakniti k interpretaciji. Dirigent Davorin Mori se je izkazal za varnega vodjo, za kar so mu gotovo bili hvaležni glasbeniki. Toda ta varnost je simfonično plovbo vse preveč izenačila in tako večkrat niso bila jasno postavljena razmerja med orkestrskim ospredjem in ozadjem. Zaradi tega je simfonična tvarina ostajala dokaj enolično neoblikovana, v Lebičevi glasbi pa je ravno treba iskati kontraste, gradacije, nižišča, celo melodije. V tem pogledu se modernistična glasba Lojzeta Lebiča pač ne razlikuje dosti od standardnega glasbenega repertoarja. Glasbo Lebiča je preprosto treba ljubiti. In to res ni težko.