Lokaliziran utopizem

Letošnja nova plošča N'toka ponuja že s samo idejo, še preden dejansko preverimo izdelek, izredno število možnih tematskih vstopov, vprašanj in pomislekov. Seveda je tu najprej domači raper N'toko, ki je tako samostojno kot z matično zasedbo Moveknowledgement v slovenskem prostoru dosegel že vse in več od tistega, kar glasbeniku njegovega kova tukajšnja alternativna glasbena scena ponuja. Dalje je tu v zadnjem obdobju verjetno še bolj javno vidni kolumnist N'toko, ki je v zadnjem dobrem letu dal jasno vedeti, da se je precej udomačil tudi v tej zvrsti, ki je verjetno primernejša za njegov dolgoročni družbeni in politični aktivizem, v katerega je močno vprežen od vstajniške faze in nato z migrantsko krizo tako s svojim angažmajem v Rogu in z iniciativo Second Home kakor tudi kot udeleženec številnih pogovorov o raznovrstnih družbenih problemih.

Na drugi strani poklonov N'toku kot glasbeniku, raperju in družbenemu kritiku najdemo zavijanje z očmi in odvračanje od njegovih vsebin, pri čemer pa ne gre zgolj za tipično slovensko foušijo. N'toko je namreč pogosto zelo neposreden v izrekanju svoje javne morale, velikokrat pove kaj naglas, četudi ve, da se marsikdo v detajlih ali na nazorski ravni z njim ne bo strinjal. Zdi se, da aktivist N'toko vselej postavi cilj pred vsakršna sredstva, da pravičnost v njegovi racionalizaciji vselej zmaga nad pragmatizmom. Seveda je eksistencialna nuja, ki kot vzrok tiči za tem njegovim delovanjem, hkrati tista, ki daje njegovemu delu vrednost in mu zagotavlja uspeh. Vendar pri tem ne gre le za pridigarsko pravičništvo na eni strani ter delavnost oziroma pridnost na drugi. Ko se namreč ozremo po njegovih starih kolumnah in jih primerjamo z novejšimi, opazimo, da je določena stališča spremenil, premestil poudarke in vrednostna merila, opazimo različna izhodišča, ki v različnih obdobjih stopijo v ospredje, skratka, opazimo nekaj, čemur težko rečemo reakcionarno vztrajanje pri določeni paradigmi. In tudi omenjeno zavijanje z očmi na drugi strani, vsaj kot pojav splošnega tipa, ni tako. Celoten proces N'tokove javne dialektike je prej podoben formi kritičnega branja. Z N'tokom se lahko v celoti vselej strinja (in obratno) zgolj moralist, kakršnega bi najraje videli v samem N'toku v njegovih najslabših trenutkih. 

Emirates je album, ki smo ga dolgo pričakovali. Večina materiala za ploščo je bila pripravljena pred dobrim letom, za kar je, kot pravi N'toko, v glavnem krivo to, da v tem trenutku lansiranje glasbenega projekta pri njem ni na prvem mestu. V vmesnem obdobju smo ugibali v več različnih smereh. Vedeli smo, da bo nova plošča zelo ambiciozno produkcijsko zastavljena, da se je N'toko tokrat odločil za sodelovanje z Blažem, ki je brez dvoma eden večjih talentov mlajše generacije elektrofonikov pri nas. Vedeli smo, da ima N'toko izrazite mednarodne ambicije, da išče primarno tuj zahodni trg alter muzik, saj je doma dosegel že vse in zdaj potrebuje večji korak, da bi ostal resen glasbenik z resnimi ambicijami.

Toda ko se je projekt dejansko pojavil, se je izkazalo, da je bilo na naši strani tudi nekaj pretencioznosti. Novi N'tokov projekt namreč res kaže velike glasbene ambicije, vendar njegova gonja za glasbeno industrijo še zdaleč ni tako napeta, kot smo pričakovali; prej je tudi na tem nivoju artikulirano uporniška. Pravzaprav je N'tokov novi projekt mogoče brati kot nadaljnji korak k javnemu dialogu z lokalno (tudi glasbeno) javnostjo; kot da je na prvem mestu predvsem aktivistična ambicija. N'toka v največji meri zanima lokalna akcija ali morda (največkrat zgolj na hitro navržen) lokalni utopizem. Da ne bo pomote: plošča, ki je izšla pri nemški založbi Unique records, s katero je bil v stiku že dalj časa, cilja tudi k tujim trgom in se ponaša s solidno mednarodno distribucijo. Vsekakor lahko N'toko spet računa na koncerte po tujini, predvsem v krajih, ki so mu blizu in so razmeroma prijazni do klubske in festivalske prakse alternativnih godb. Seveda že sama besedila v angleščini niso zares namenjena zgolj slovenskemu občinstvu, v njih najdemo malone univerzalno razredno kritiko in intrige post socialistične realnosti z N'tokove posebne perspektive, ki pa se jo zlahka aplicira na mednarodni prostor. Po drugi strani vendarle ne gre zanikati, da so N'tokove glasbeniške ambicije po vseh teh letih in krogih vse prej kot idealistično zastavljene in da je določena točka loma njegove kritične misli nedvomno vzpostavljena skozi tukajšnje lokalno okolje ter da se ne glede na univerzalnost ponujenih tematik N'toko v veliki meri zaveda vektorjev učinkovitosti kritične in aktivistične akcije, ki jih jasno vzpostavlja na terenu, med ljudmi, znotraj organiziranega skupnostnega delovanja. Zato splošen vtis projekta Emirates vključuje predvsem konkretno izhodišče za celovito N'tokovo izjavljanje. Lokalno – Slovenijo. Še dodatna podpora tej tezi se morda skriva v avtorjevem odnosu do sveta in kompleksnih silnic, ki ob zelo splošni kritiki, predvsem ko se dotika temnejših plati realnosti, lahko izkazuje določen cinizem. A njegove pozicije in dolgoročno delovanje poznamo dovolj dobro, da vemo, da se moramo taki interpretaciji upreti ter poiskati za njegovo misel in odnos drug horizont, ne nujno veselo optimističen, vsekakor pa vztrajen in z jasnimi praktičnimi izhodišči. Zato lokalni utopizem: ker verjamemo, da N'toko z vsemi življenjskimi izkušnjami razume, da njegova zgodba niti ne more biti univerzalno uporabna: »I was walking the streets today in the city (Ljubljana) (...), I found a McDonalds, but no Starbucks« 

V glasbenem smislu ploščo zaznamuje izvrstna produkcija. Album in komadi na njem so namenjeni glasbenim sladokuscem, čeprav ne toliko zato, ker bi bili zahtevni, pač pa po svoji zvočni in vsebinski domiselnosti, zanimivosti in glasbeni ambicioznosti. Projekt Emirates zato kaže uzirati predvsem v luči najmočnejših kreativnih presežkov njegove diskografije, in sicer zlasti albuma Listen To Nebukadnezar zasedbe Moveknowledgement ter »za dušo« ustvarjenega EP-ja Elixiryproslam. Kot rečeno, je pri produkciji tokrat sodeloval Blaž, v zgodnejši fazi pa so imeli vlogo Žiga Murko, bobnar Simon Intihar in Borka. Koncept torej zveni zelo v liniji približevanja aktualnim trendom sredinskega podzemlja, medtem ko gre projekt zvočno v bendovsko smer, ki je bližje Blaževi logiki, potrjuje pa predvsem zgornje primerjave znotraj širše N'tokove diskografije in odmik od njegovega lastnega ukvarjanja s produkcijo, ki je v preteklosti bežala v več različnih, a manj izdelanih smeri za bolj specifične okuse. Velik del plošče zavzamejo značilno bogate Intiharjeve bobnarske eskapade, za ostale inštrumentalne smeri pa je značilen oster in hkrati zaprašen klasično hip-hoperski filing oziroma značilne Blaževe melodične sintovske gradnje in reprodukcije žive inštrumentacije, ki so pogosto epske in himnične po senzibiliteti, v družbi z N'tokom pa delujejo presenetljivo prizemljeno, saj so izjemno tehtno postavljene v zmerne strukture še vedno bolj bitov kot pa preveč razbohotenih inštrumentalov.

Besedilno je N'toko pogosto pričakovano piker, malo pridigarski, malo aktivističen, malo revolucionarno utopističen in družbeno kritičen, vmes pa vstavlja ščepce posrečenega zgodbičarstva (tak je na primer komad Yugoslavia in intrigantna štorija o njegovi lastni migrantski izkušnji v Los Angelesu), male detajle, tehtne, a logično tope ekonomsko-politične uvide. Ne manjka niti nepogrešljivih klišejskih referenc iz pop kulture, ki so vseskozi smiselno nametane in odpirajo raznovrstne interpretacije, tako da niso zgolj zlizana mašila, pač pa jih kaže smiselno umestiti v kontekst N'tokovega svetovnega nazora. N'toko še vedno ne operira z refreni, vendar je njegov interpretativno dokaj linearen rap ritmično kompleksno zvezan v ritmike in stopnjevanja komadov, ki ponavljajoče se nosilne fraze oblikuje v malodane spevne, vsekakor pa zapomnljive vokalno-inštrumentalne pasaže, kar bo prišlo prav pri radijskem predvajanju (resda v izrazito alternativnih kontekstih).

Emirates je plošča, ki morda nepričakovano sega predvsem v razpoloženja in potenciale lokalnega okolja, v katerem se sooča s slabimi gmotnimi in političnimi okoliščinami, pesimizmom … Vendar se že v naslovu tudi posmiha lahkim rešitvam in utopičnemu fatalizmu. Najgloblji kotički plošče se skrivajo v nujnih vmesjih v uvodu omenjene kritične dialektike. V globinah sameva intimna žalost (na plošči najočitneje z aktualnim singlom Free Hugs, ki besedilno in po vzdušju ubesedi institucionalno perverzijo paradoksa med visoko ambicijo in nizkim padcem posameznika v kolesju sistema), na površju pa še vedno najdemo jurišniški, razredni upor, ki pa danes vodi dialog le s potolčenostjo, premaganostjo, izrinjenostjo. Po vsebinski plati je N'tokov presežek v njegovem vztrajnem in sprotnemu dogajanju ustreznem naslavljanju dilem, pri čemer spodbuja kritičen odgovor, ko prisluhne in se odziva na okolico, ki se vseskozi spreminja in reorganizira. Plošča Emirates je delo glasbenika, ki se lahko tudi po totalnem opustošenju dvigne iz zajčje luknje, se trikrat ogreje z zamišljeno izzivalnim raperskim »ә!« ter na tak ali drugačen način naslovi na ljudi aktualno in najbolj smiselno vprašanje ...